Med ljudmi pogosto razširjeno mnenje, da je nasilje »naravno« ali celo genetsko, je neresnično in zavajajoče. Kot antropologinja sem v času študija naletela na številne nam manj znane kulture in načine življenja ter spoznala, da smo si ljudje različni, ne samo zaradi bioloških preddispozicij, temveč predvsem zaradi širše kulturnega okolja, v katerem smo zrasli. Dr. James Gilligan, nekdanji direktor Centra za preučevanje nasilja na harvardski medicinski šoli (Harvard Medical School), na podlagi terenskih raziskovanj ugotavlja, da nasilje ni nekaj univerzalno človeškega in ni enakomerno porazdeljeno med ljudmi na Zemlji. Obstajajo namreč družbe, ki nasilja skorajda ne poznajo. Amiši v svojih zgodovini ne beležijo niti enega samega zapisa storjenega umora. Tudi količina nasilja je družbe do družbe različna. V znanosti vplivu okolja na gene, ki se v človeku lahko aktivirajo ali pa ne, pravijo tudi epigenetski vpliv. Nihče se namreč ne rodi nasilen, tako kot se nihče ne rodi verski fanatik ali morilec. Ljudje takšni postanejo, v primeru, da takšne preddispozicije (gene) imajo ter so v družbi takšnim vplivom izpostavljeni. Vzemimo za primer vojake. Osebno ne poznam nikogar, ki bi na vojake gledal kot na morilce. Vojaki so trenirani za boj in so se uporabe orožja v namene ubijanja sočloveka priučili.
Lep primer so tudi otroci. Zakaj bi otrokom in mladostnikom prepovedovali določene (tudi nasilne) vsebine na televiziji in internetu in jih izobraževali o nesprejemljivosti nasilja, če mislimo, da okolje v katerem živijo NE vpliva na njihovo stopnjo nasilnosti, njen porast ali upad? Trditev, da je nasilnost »naravna« torej ne drži popolnoma. Geni namreč ne prisilijo človeka, da se obnaša na določen način v okolju, ampak mu le omogočajo, da se na okolje različno odzove. Mi kot družba smo odgovorni kolikokrat bo nasilje prisotno v oblikovanju teh odzivov. Glede na porast medvrstniškega nasilja v slovenskih šolah lahko predvidevam, da v nasilnem okolju odrašča vedno več otrok. Sama pa vem, da bi lahko storili mnogo več.
Razširjenost mnenja o naravnosti nasilja je v družbi, ki je po stopnji nasilja visoko na statistični lestvici, potencialno nevarna. Kdor namreč to verjame, lahko mirne volje reče, da nasilja pač ni mogoče preprečiti in da se z ničemer ne da vplivati na nagnjenost k nasilnosti, ki je pri nekaterih prisotna. Vse, kar laho naredimo je, da takšne ljudi kaznujemo, zapremo, hospitaliziramo ali celo usmrtimo. Ni nam pa potrebno razumeti, kako bi z odgovornimi in trajnostnimi spremembami v družbenem okolju lahko vplivali na preddispozicije ljudi k nasilnosti, ker je to nepomembno. Znanstveniki tako svarijo, da nam izključno genetska razlaga nasilnosti »dovoli«, da popolnoma prezremo družbene, gospodarske in politične dejavnike ter razmere, v katerih smo se znašle družbe z najvišjimi stopnjami nasilja.
Na primeru Slovenije je lepo vidno, kako družbene, gospodarske in politične razmere za seboj puščajo le opustošenje, da takšno okolje (vključno z državo) bore malo kreativno razmišlja, strokovno izobražuje, inovativno izumlja, dela v skladu z naravo in človekom, iskreno spoštuje ter predvsem bore malo prispeva k trajnostni odpravi problemov, ki obremenjujejo, frustrirajo in žalostijo vedno večje število ljudi. Pa ne govorim samo o lačnih otrocih, o nasilju v družinah, o brezposelnosti, o samomorih, o alkoholizmu, o revščini, o migracijah, o medčloveških odnosih, o ksenofobiji, o dostopnem in učinkovitem zdravstvu, o onesnaževanju… Problemov je veliko več kot toliko.
Kako se jih ponavadi lotimo? Sama vidim predvsem veliko subjektivnih mnenj, obsojanja in moraliziranja na vseh teh področjih, vključno z nasiljem. Problem tega pa je, da nam obsojanja, v našem primeru nasilnežev in moraliziranje na to temo, kot družbi NE BO pomagalo in NE pomaga razumeti, zakaj kateri od (naših) otrok odraste v nasilneža. Sprašujem se torej (takole sama pri sebi), kdaj bomo skupaj začeli postavljati drugačna vprašanja in zahtevati drugačne odgovore? Kako dolgo bo potrebno, da se bomo sami domislili boljših, kreativnejših in predvsem trajnostnih rešitev za prihodnost naših otrok, ne da pri tem lagali, se s čim okoristili, kradli, špekulirali in se na kakršenkoli način obnašali uničujoče do sebe, svojih bližnjih in planeta, ki je naš edini dom? Tanka je meja med barbarstvom in civilizacijo. Naš vlak pa v 21. stoletju, ob najvišji produktivnosti v zgodovini človeštva in izjemnem tehnološkem in znanstvenem napredku, skupaj z natovorjenimi problemi drvi v napačno smer.
Tako mi, kot naši otroci smo VSAKODNEVNO izpostavljeni nasilju v družinah, nasilju v medijih, nasilju v filmih, nasilju v video igricah, nasilju v šolah, nasilju med znanimi Slovenci, nasilju na ulicah, nasilju nad živalmi, nasilju nad nemočnimi…
Vprašanje, ki je na mestu in si želim, da nanj odgovorimo iskreno je: ali res mislimo, da so za porast medvrstniškega nasilja v slovenskih šolah ODGOVORNI nasilni otroci ali pa smo kot družba le ustvarili okolje, v katerem se dogaja predvsem to, da nasilje vsakodnevno stimuliramo, nasilneže pa moralno izobčimo in kaznujemo? Kdaj smo pozabili, da so otroci ogledalo vsake družbe in da na človekov psihofizični razvoj vplivajo tako geni, predvsem pa dejanja posameznikov in razmere v širšem družbeno-ekonomskem okolju? Znanstveniki, ki takšno soodvisnot dokazujejo in drugi, ki se tega zavedajo, se tako z nasiljem in nasilneži že ukvarjajo v okviru javnega zdravstva in preventivne medicine in na nasilneže in nasilje ne gledajo kot na moralno zlo našega časa, ampak imajo dostop do resničnih informacij in interdisciplinarnega znanja, da takšnih sodb sploh ne izrekajo. Kaj pa mi?
