Čeprav ne gre ravno za najtežji vzpon na svetu, je največji, kar sem jih do zdaj prevozil. Gre za alpski prelez na meji med Avstrijo in Italijo, nad katerim se dviguje Slovencem dobro poznano smučišče. Destinacija je za Slovence zanimiva, saj se nahaja zelo blizu naše meje z Italijo, vrh prelaza je namreč slabih 60 kilometrov oddaljen od Kranjske Gore. To pa seveda za kolesarski narod, kot je naš, ne predstavlja prav nobene težave, ampak komajda malo resnejši izziv.
Parcours
Promet na prelaz Mokrine (Nassfeldpass, Passo di Pramollo) seveda potuje v obe smeri, sam sem se poti lotil iz Kranjske Gore po italijanski strani. Kolesarska steza, ki povezuje Mojstrano s Kranjsko Goro se namreč nadaljuje do skozi Rateče in Trbiž in kolesarje pripelje do Pontebbe (Tablja), od koder se začne okrog 13 kilometrov dolga cesta na prelaz. Mimogrede, kolesarska steza se tem ne konča, ampak se nadaljuje in cepi po okolici Julijskih, Ziljskih in Karniskih Alp. Tako je mogoče varno priti v Ziljsko dolino v Avstriji (prav čez Mokrine), pa tudi do zloglasnega Monte Zoncolana, katerega vzpon se sicer ne začne prav daleč od Pontebbe. Kolesaska steza poteka po trasi, kjer je nekoč vozil vlak in je dobro ohranjena. Pot je tudi dobro označena, do Italije se gleda naše oznake in gre ves čas naravnost, v Italiji pa je na nekaterih mestih potrebno slediti oznaki ciclovia Alpe Adria. Tudi sicer ni težko najti. Pot je razgibana, najprej do meje se rahlo vzpenja, potem pa spusti do Trbiža in nadalje rahlo spušča do Pontebbe. Je tudi zelo slikovita, ves čas je mogoč pogled na Karavanke in Julijske Alpe, vmes je nekaj gozda, od Trbiža dalje gre pot vzdolž reke Fella (Bela), ki je bila v mojem času (24. 6. 2012) skupaj s svojimi pritoki relativno suha. Na poti je nekaj mostov in celo tunel, ves čas pa je ob progi avtocesta in železnica, tista med Vidmom in Beljakom, vendar to ni preveč moteče.
Vzpon
V Pontebbi se takoj zavije desno, kjer čaka kolesarja 13 kilometrov vzpona, ki ga pripeljejo na vrh prelaza. Vzpon ni mačji kašelj, saj ima povprečni naklon blizu 8%, (Tablja: 560m, Nassfeldpass: 1552m), pri tem pa je le na enem mestu nekaj sto metrov položnega dela. Klanec le redko nekoliko popusti in je povsod relativno strm, mestoma je naklon čez 10%. Ob cesti teče Rio Bomboso, ki je na ponekod dostopen, kar sem izkoristil tudi sam, saj v poletnem času vsaka voda pride prav. Sicer je na poti le eno mesto, kjer je mogoče napolniti plastenko, to pa le nekaj zavojev za zadnjim tumelom, malo pod 1000m nadmorske višine.
Cesta na prelaz je v zelo dobrem stanju, kar je pisano na kožo specialistom za spuste. Jaz sicer v tem nisem preveč spreten, pa tudi sicer nisem nagnjen k tovrstnemu tveganju, vseeno pa je lep občutek, ko se spustiš po gladki površini. Tudi preglednost je na spustu večinoma dobra, predvsem v zgornjem delu prelaza. Zanimivo pri moji izkušnji z Nassfeldom je, da v vsem času (kar sami izračunajte, koliko časa: 13 km, ne preveč dober kolesar, ustavljanje za fotografiranje…) nisem videl prav dosti kolesarjev, morda 5 ali 10. In bila je nedelja! To me je pravzaprav najbolj presenetilo, saj sem v Sloveniji navajen videti več kolesarjev. Je pa cesta očitno zelo popularna med motoristi, kar moram pač sprejeti, saj se ti pojavljajo malodane, kadar koli grem s kolesom na kakšen resnejši vzpon.
Možnosti za povratek
Čeprav rajši sklenem krog, kot pa da bi se vračal po isti poti, sem se ustrašil slabega vremena, poleg tega sem potoval z mestnim kolesom in nisem imel dodatnih ambicij za tisti dan, sem se s prelaza v Kranjsko Goro vrnil po isti poti. Vendar je poti v tem kolesarskem raju blizu tromeje veliko, domišljija pa ne pozna meja. Dobri kolesarji in tisti, ki nimajo nikdar dovolj, se lahko vrnejo po avstrijski strani čez Korensko sedlo ali pa celo čez Predel in Vršič. Tisti, ki želite zmagati na Giro d’Italia, pa boste morali v vsakem primeru napasti še Zoncolan.
