V današnjem času imamo na voljo veliko različnih borilnih veščin, večina je azijskega porekla. Izvor vseh borilnih veščin sta Indija in Tibet, od tam so jih prenesli tudi na Kitajsko in naprej na Japonsko. Skozi čas so se razvijale. Vsaka ima svojo filozofijo, tehnike, namen in učinkovitost. Kaj kdo izbere oziroma katera komu ustreza, pa je odvisno od človeka do človeka. Oziroma od tega, kaj kdo išče v prakticiranju določene veščine. V članku bom poskušala na podlagi mojega leto in pol trajajočega prakticiranja veščine ninjutsu-ja (kar sicer ni posebno dolgo), nekajletnih izkušenj iz drugih borilnih veščin in strokovno pomočjo mojstra in učitelja ninjutsu-ja ter ustanovitelja društva za trening te veščine pri nas predstaviti nekaj malega o naravi le-teh, poudarek pa je na ninjutsu-ju.
V sodobnem času je veliko borilnih veščin preoblikovanih v borilne športe kot npr. karate, ki je ena najbolj razširjenih veščin, tajski boks in kickboks, ki je ena od mlajših veščin, nekateri borilni športi pa so tudi olimpijski (judo, taekwondo, rokoborba). S preoblikovanjem veščine v šport se na nek način izgubi celovitost, saj so iz nje izločeni nevarni elementi, ki bi lahko resneje poškodovali nasprotnika v športni borbi. Ti elementi pa so bili pomembni zato, ker so se nekoč morali boriti za življenje, kar je v skrajnem primeru pomenilo nasprotnikovo smrt. V borilnem športu pa se nasprotnika borita za točke in zmago.
Ena od tradicionalnih in posebnih veščin je ninjutsu, ki se nikoli ni preoblikoval v šport. Je japonska borilna oziroma bojevniška veščina, ki pa v bistvu ni samo to, je tudi način življenja, saj vsebuje tudi veščine in znanja, ki presegajo tehniko borbe in so lahko uporabni v različnih situacijah v življenju. Njeni začetki segajo v čas fevdalne Japonske, japonske borilne veščine pa izvirajo iz Kitajske. Japonci so jih skozi čas prilagodili svoji kulturi in načinu življenja, zato so tudi nastale razlike v opremi in načinu bojevanja. Ninjutsu se je razvijal vzporedno s samurajstvom (t.i. bujutsu-bojevniška veščina samurajev), obe veščini pa sta vplivali ena na drugo. Samuraji so bili uradna vojska fevdalne Japonske, med njimi pa so bili tudi bojevniki, ki so izvajali posebne naloge (kot danes specialne enote), imenovani shinobi-ji (novejši izraz za takšnega bojevnika je ninja, ki se uporablja morda zadnjih sto let, a pravo ime je shinobi). Sprva jih niso cenili, pravzaprav je bil ninjutsu nasproten vrednotam takratnega sistema in so jih hoteli uničiti, a ko so spoznali njihovo vrednost, so jih pogosto najeli, ali pa urili znotraj svoje vojske. Zemljiški gospodje (t.i. daimyo-ji) so imeli svoje vojske samurajev, ki so se borile med seboj za ozemlje, kar je takrat pomenilo večje možnosti za pridelavo hrane. Večina shinobi-jev je bila samurajev, a bili so tudi iz drugih družbenih slojev (trgovci, obrtniki, kmetje,…). Njihovo “drugo življenje” je bilo skrivnost, varovanje le-te pa življenjskega pomena. Ti bojevniki so potrebovali veščino, s katero so se lahko znašli v vsaki situaciji in vsaki vrsti napada. Zato se je ninjutsu razvil v takšno veščino, ki pokriva vse aspekte borbe. V osnovi pa ninjutsu ni bil namenjen bojevanju, ampak izvajanju posebnih nalog. Borbene tehnike so bile le del obsežne veščine ninjutsu-ja, shinobi pa jih je moral obvladati, saj je bil vedno lahko odkrit pri izvajanju naloge. Pomembno pa je bilo, da se je lahko vrnil k družini.
Zaradi svoje narave ima ninjutsu pridih skrivnostnosti, morda nekoč še bolj kot danes, saj so ga nekoč prakticirali le na Japonskem, danes pa je precej bolj razširjen.
Ninjutsu kot veščina (in ne šport) ohranja tradicijo in vsebuje tudi nevarne elemente, kar pa ne pomeni, da se jih sme nekontrolirano uporabljati. Tako v filozofiji ninjutsu-ja kot tudi v drugih borilnih veščinah so pomembne pozitivne vrednote, ki vključujejo tudi to, da nikoli ne smemo namenoma škodovati sočloveku. Veščina bi morala biti uporabljena le v primeru (samo)obrambe, nikakor pa se znanja ne sme uporabljati za izvajanje nasilja nad komerkoli.
Danes je ninjutsu veščina, sestavljena iz devetih šol, ki jih je v eno veščino združil zdajšnji glavni vodja organizacije (le-ta se imenuje Bujinkan) Masaaki Hatsumi, ki je znanje prejel od svojega učitelja. Šele pod njegovim vodstvom se je veščina iz Japonske začela širiti po svetu. Tri šole imajo shinobi poreklo, ostalih šest pa samurajsko. Nekoč je obstajalo še veliko več stilov in šol, a se žal niso ohranili. Prišlo je tudi do tega, da zadnji nosilec določene šole ali stila svojega znanja ni mogel predati naprej. Shinobi-ji so bili v manjšini in so jih tudi preganjali. Tisti, ki so preživeli, so lahko ohranjali in prenašali tradicijo naprej. Znanje se je prenašalo od učitelja na učenca (ali od očeta na sina), ki ga je učitelj sam izbral za svojega naslednika. Zdaj pa obstaja že veliko društev v različnih državah (tudi v Sloveniji) in tudi več mednarodno priznanih učiteljev, ki svoje znanje posredujejo tudi na seminarjih v različnih državah. V današnjem času je poudarek predvsem na borbenem delu veščine, eden od namenov treninga pa učenje obrambe v primeru napada na ulici. Tam je možno vse, nedovoljenih udarcev ni, zato je pomembno vaditi obrambo pred kakršnimkoli napadom. Pri učenju se uporablja japonske izraze, tako zaradi razumevanja veščine kot tudi zaradi lažjega sporazumevanja med udeleženci na seminarjih v tujini. Samo ime veščine je sestavljeno iz dveh besed: nin, ki pomeni skrito, prikrito, ima pa še več pomenov, drugi del besede, jutsu, pa pomeni veščino. Tako bi ime lahko prevedli kot skrita ali prikrita veščina ali pa “veščina, ki skriva”, saj je nasprotniku do zadnjega trenutka treba skrivati namen, stil in občutke. Vsakega od učiteljev mora potrditi glavni vodja organizacije, saj se le tako lahko zagotovi ohranjanje tradicije.
Visoko stopnjo znanja pa lahko doseže le nekdo, ki je veščini predan in zavezan pozitivnim vrednotam. Med drugim so pomembni disciplina, vztrajnost, trud, želja po znanju, obvladovanje tehnik in razumevanje filozofije, pa tudi pozitiven odnos do ljudi in narave, katere del smo. Čeprav se sodobni človek rad postavlja v vlogo gospodarja narave, pa bi se v resnici moral naučiti ponovnega sožitja z njo, saj brez nje ne bi obstajal. Ninjutsu pa uči tudi veščine preživetja v naravi. Treningi potekajo tudi v naravnem okolju, ne samo v telovadnici.
Je veščina, ki se prilagaja človeku (in ne obratno kot pri drugih veščinah) in s pravilno uporabo tehnike lahko premagamo tudi močnejšega in težjega nasprotnika od sebe. Ker ne temelji na fizični moči (kljub temu, da so vaje za moč tudi del treninga), je zelo primerna veščina tudi za ženske. Tehnike so učinkovito uporabne v samoobrambi. Treba pa jih je dolgo časa vaditi, da jih znamo dobro uporabiti in da jih dobro razumemo. Poleg tega moramo v nujni situaciji hitro reagirati, saj za razmišljanje ni časa. Osnovo borbenih tehnik predstavlja osem principov, imenovanih Kihon Happo, vsebujejo pa tehnike udarcev, blokad, vzvodov in metanj. Na tem nato temelji tudi uporaba tako tradicionalnega kot sodobnega orožja (ali tudi drugačnih pripomočkov, ki jih lahko uporabimo kot orožje), pa tudi borba na različnih vrstah terena, na tleh ali proti več nasprotnikom. Prav tako so del treninga prevali, padci, izmikanja, pa tudi različne dihalne vaje in meditacija. Učenje novih tehnik je lahko marsikdaj izziv (ne toliko zaradi samih gibov, ki so naravni in relativno lahko obvladljivi, ampak zaradi njihove težavne uporabe), a s ponavljanjem se učimo vztrajnosti. Lahko je boleče, lahko pa je tudi zabavno. Vsekakor pa je zanimivo. Poškodb je razmeroma malo, saj je v osnovi pomembna gibljivost sklepov in prožnost telesa, zato je dobro vaditi tudi doma.
Na treningu se inštruktorje (učitelja in učence z višjo stopnjo znanja, ki imajo že dovoljenje za poučevanje vsaj začetnikov) kliče po nazivu (v japonščini), to je del japonske hierarhije odnosov. S tem izkažemo spoštovanje do tistih, ki so v veščini s trudom napredovali. Sicer pa so medsebojni odnosi med praktikanti in inštruktorji izven treningov dokaj neformalni in bolj ali manj prijateljski. Pri nas je za treniranje ninjutsu-ja treba dopolniti vsaj 16 let, ponekod pa učijo tudi otroke, a na zelo prilagojen način. O tem se odloči vsak učitelj sam. Veščina je specifična, zato je za pravo razumevanje potrebna dovolj visoka stopnja čustvene in telesne razvitosti. Zato je ninjutsu primernejši za odrasle.
Je posebna veščina, ki se je ne da naučiti iz knjig. Pa tudi filmi večinoma ne prikazujejo resnične narave te veščine. Treba jo je vaditi pod strokovnim očesom kvalificiranega učitelja. Le tako jo lahko tudi pravilno razumemo. Prakticiranje te veščine je eden od načinov, kako lahko spremenimo sebe navzven in navznoter, se duhovno razvijamo in postajamo boljši.
Ninjutsu danes torej ni več tako skrivnostna veščina kot nekoč, saj je veliko bolj dostopna, znanja na mojstrski stopnji pa kljub temu niso zlahka dosegljiva. Po mojem mnenju jih je težje doseči kot v kakšnem borilnem športu. Za mojstrsko stopnjo je potrebno veliko let treninga z vztrajnostjo, potrpežljivostjo, predanostjo, trudom in stalnim izpopolnjevanjem znanja. Ter dovolj poguma. Relativno malo pa je takšnih ljudi, ki jo v resnici dosežejo.
Vir slik: fotoarhiv shidoshi-ja Andreja Jasenca (mojster in učitelj ninjutsu-ja)
