Nisem vredna, da živim! Najraje bi kar umrla!



»Sem ženska in pijem preveč. Veliko preveč. Zato se počutim kot najslabša k… na svetu, sem najslabši človek na svetu, najslabša mama na svetu, zato sem vedno znova ponižana, razžaljena in moram biti tiho, ne smem povedati, kaj si želim, ne smem dvigniti glave. Ker sem pač zasvojena z alkoholom.« Tako je začela pred časom pripovedovati svojo zgodbo gospa štiridesetih let.* Skozi vrata je prišla s pogledom, uprtim v tla, s tihim glasom, tresoča se in na robu solz. »Rada bi nehala piti, pa sama ne zmorem. Že večkrat sem poskušala, pa vsakič znova zapadem nazaj. Silijo me v bolnišnico, pa tja nočem, ker bom imela zapisano v kartoteki. Saj lahko vsi izvejo za moj, moj …« Utiša glas: »Alkohol.«

Alkoholizem pri ženskah

Tiho sem in ji pustim, da pripoveduje. »Imam moža in dva otroka. A se počutim tako osamljeno… Njemu je po mojem všeč, da pijem, ker se tako laže izživlja nad mano, mi daje občutek nesposobnosti, kot da ničesar ne znam, ne zmorem brez njega. Višjo izobrazbo imam kot on, boljšo službo, domov prinašam več denarja, pa me ima za popolnoma nesposobno. Ko se odločim, da bom nehala piti, me povabi na pijačo in pije z mano, ali, še huje, prinese pijačo domov. Ker ve, da se ne morem upreti, ker ve, da bom stegnila roko in prosila za še… In potem pod vplivom zaspim… On pa ima mir, da počne, kar želi. Se dela pomembnega pred otrokoma, češ mamica je bolna, ne more, pridita k meni, če kaj potrebujeta. Totalno nemočna sem, ne vidim izhoda, včasih se mi zdi celo bolje, da me ne bi bilo več. Da bi bilo za otroka bolje, če bi kar izginila, se razblinila, umrla… Zdi se mi, da nisem vredna življenja, da sem itak nekoristna na tem svetu, kot tazadnja smet.«

Silno ihtenje spremlja te besede, stresanje telesa kot pri nemočnem otroku… Groza in strah in nemoč in brezup in krivda… In gnus, s katerim pripoveduje naprej. »Ne morem več živeti brez alkohola. Saj če pomislim za nazaj, vem, kdaj se je vse skupaj začelo… Ko sem bila sama z otrokoma, ko sem bila sama za vse. Tako zelo je prijal tisti kozarček alkohola na koncu dneva, da sem se pomirila, umirila svoje misli, da sem lahko spala z možem, da sem ubila svoj gnus, ki sem ga čutila do sebe, do njega, do spolnosti… Pa se mi zdi, da sem ga imela rada, ko sva se poročila, ampak zdaj premišljujem, zakaj bi pila, če bi ga imela rada? Če bi imela rada sebe?«

Malce še zastane in doda še zanje besede iz prvega sunka: »Zjutraj se zbujam polna krivde in sramu, ker se spet ne spomnim, koliko sem spila prejšnji večer, ker se le medlo spomnim otrok, ki sta me nekaj prosila, pa sem zamahnila z roko in odšla spat. Ne morem več tako živeti. Prosim, pomagajte mi.«

Toliko bolečine, toliko vprašanj in tako malo odgovorov. Kaj reči taki ženski? Kako sploh začeti? Kako ji dati vedeti, da ona ni alkohol, da je ona ženska z vsem srcem, vsem bitjem, da je polnokrvna ženska, ki te svoje polnokrvnosti ni zmogla živeti, izživeti? Da je tam eno neslišano telo, da so tam neslišana čustva, občutja, ki niso mogla priti do izraza, ki so se zakrknila nekje v njeni notranjosti in rešitev iskala v edinem zdravilu, ki ga je poznala. V alkoholu.

Kako povedati in dopovedati njej in njej podobnim, da se spodaj, pod vsem alkoholom, skriva čista duša, čisto srce, čista, a ranjena punčka, tako osamljena, tako izgubljena, zanemarjena in potlačena, ki si ne upa priti na plan, ki ne upa pogledati v svet s treznimi očmi, ker se boji zasmehovanja, zasramovanja in besednih zlorab. In joče, da boli celo telo, da joče cela duša … Pa vendar potrebuje to odraslo žensko, da jo poišče, prime za roko, se neha skrivati in jo pripelje na svobodo, v katero bo lahko vstopila z velikimi koraki, le odločiti se je treba zanjo in si dovoliti zaprositi za pomoč.

Tej gospe in vsem drugim povem naslednje: ni konec sveta, če ste zapadle v alkohol, kajti ve ste mnogo več od alkohola, mnogo več od te krute bolezni, ki vas je ujela v svoje kremplje. Če se mu odločite pomahati v slovo, pa je lahko začetek nečesa novega, začetek svobodnega življenja, življenja z veliko začetnico. Gre samo za ovinek, ki ste ga naredile v svoji bolečini, s katero se niste znale spopasti drugače, gre za nekaj, kar vam je pomagalo preživeti. A zdaj je tega dovolj; svojo funkcijo je opravil. Zdaj boste imele v rokah novo orodje, s katerim boste upravljale svoje življenje: svojo notranjo moč, ki ždi v prav vsaki od vas. Samo poiskati jo je treba. Boste poskusile?

Andreja Tasič, specializantka relacijske družinske terapije. Najdete me na https://www.facebook.com/TerapevtkaAndreja/, pišete mi lahko na terapijatasic@gmail.com, po vnaprejšnjem dogovoru pa me lahko poiščete na Šmartinski 106 v Ljubljani.

  1. marca ob 19. uri vas vabim na predavanje Kaj je zasvojenost z alkoholom in kje so tu ženske?, ki bo na Šmartinski 106 v Ljubljani (1. nadstropje). Prijave zbiram na e-naslov: terapijatasic@gmail.com.

* Pripoved objavljam s privoljenjem gospe.

3 komentarji

  1. Hum … na srečo ne pijem veliko alkohola.

  2. nina novak

    Si zenska. Samo svoja. Si zenska ki lahko sprejema odlocitve. Si zenska ki sama izbira svoje zivljenske poti. Si zenska ki lahko dovoli ali pa ne, da jo drugi ponizujejo.
    Si zenska ki lahko namesto izgovorov uporablja razloge.
    Si zenska ki lahko neha piti, se pritozevati.
    Si zenska ki to mora storiti sama, zavedajoc se da je nihce razen nje same…ne more resiti.
    Si zenska ki mora sprejeti odgovornost in ne valiti krivico na druge.
    Si mama. Si vzor.
    Alkohol…ali zivljenje? Si res v dilemi??

  3. Franc Rihtaršič

    Sama sebi moraš dati vrednost,drugi ti jo ne morejo.Mogoče bi obiskala skupino Anonimnih alkoholikov.Tam so ljudje ,ki so vse to doživljali in so se rešili.Prvi korak je najtežji,zato kar pogumno.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*