Norveški potepuhi in pika (.)



Dilema, kot že neštetokrat prej. Udeležiti se ali ne udeležiti se. Razum mi je govoril ah saj je brez veze, daleč je, bog ve, kakšno bo vreme tako visoko na severu, ne boš zdržal. Ampak k sreči sta sin in žena trdno vztrajala (in tisti majceni glasek v meni tudi), da mi druge možnosti kot odhod, sploh ne dajejo in tako je nastala velika norveška potepuharija. Sedaj vem, da Norveške ne moreš vzljubiti, dokler je ne obiščeš.

Norveška je namreč dežela mnogoterih posebnosti. Začenjam kar na začetku z nekaj vznemirljivimi podatki. Za primerjavo vzemimo kar našo domovino. Po površini je devetnajstkrat večja od Slovenije, s tem, da je prebivalcev samo dvakrat več kot pri nas. Gostota je torej na Norveškem dvanajst prebivalcev na kvadratni kilometer, pri nas pa 101 na kvadratni kilometer. Norvežani niso v EU in imajo svojo valuto, norveško krono. Je ustavna monarhija s parlamentarno demokracijo.

Potepanje po Norveški je postajalo vedno bolj zanimivo. Pokrajina, tako drugačna od naše, redko poseljena, z visokimi planotami nad drevesno mejo, kjer so neskončne tundre in stepe, porasle z mahovi in vresjem in med njimi jezerca z močvirji. Dobil sem občutek mističnosti in izkazalo se je, da me občutek ni varal.

Spoznal sem starodavne prebivalce Norveške- Trole. Troli so vilinski prebivalci Norveške, ki jih domačini zelo častijo.

Trol - starodavni prebivalec Norveške - Foto: Franc Bela-Frenk
Trol – starodavni prebivalec Norveške – Foto: Franc Bela-Frenk

Ta mistična prisotnost Trolov je pri naši potepuški trojici prišla do izraza predvsem pri soočenju z norveško posebnostjo številka ena- fjordi. Tukaj ne morem mimo veličastnega Geiranger-fjorda, ki je uvrščen tudi na UNESCO-v seznam svetovne dediščine.

Geiranger fjord - Foto: Franc Bela-Frenk
Geiranger fjord – Foto: Franc Bela-Frenk

Če fjord opisujemo s pridevniki, kot so fantastičen, dramatičen, spektakularen, skoraj neresničen ali unikaten, ne more biti drugače, kot da so prste vmes imeli tudi Troli. Seveda pa je z besedami težko opisati nekaj, kar morate doživeti – gore, kristalno čisto vodo, slapove, ledenike, krajinsko kulturo, ljudi in mesteca v fjordih. Predvsem pa je zanimivo dejstvo, da v Geiranger-fjordu živi 250 ljudi, število turistov, ki pridejo vanj na ogled, pa štejejo v tisočih.

Najsevernejša točka našega potovanja, zaspana ribiška vasica Andenes, nas je šokirala s čudovitim zalivom ob obali Atlantika. Turkizno, kristalno čisto morje s tiho obalo iz belega peska je kar vabilo v svoj objem. Za nas severnjake je bila voda s svojimi dvanajstimi stopinjami nad ničlo ravno pravšnja za osvežitev.

Višek fantastičnega potovanja pa je bil ravno v tej vasici, kjer smo izkusili sončen dan tudi ponoči (!). Torej nabiranje rjave barve 24 ur na dan.

Slikovita obala ribiške vasice Andenes - Foto: Franc Bela-Frenk
Slikovita obala ribiške vasice Andenes – Foto: Franc Bela-Frenk

 

Andenes opolnoči - Foto: Franc Bela-Frenk
Andenes opolnoči – Foto: Franc Bela-Frenk

Čeprav je našo norveško potepuško trojico na poti večinoma grelo vroče julijsko sonce s povprečno temperaturo 33° Celzija (!), pa nas je ob ogledu polarne ladje Fram v muzeju norveških polarnih odprav na polotoku Bygdöy kar precej mrazilo. Norvežani so namreč s svojim polarnim raziskovalcem Roaldom Amundsenom položili temelje raziskovanja severnega in južnega pola, in to ob temperaturah okoli -45° Celzija z zelo preprosto tehnologijo. Kaj vse so možje morali mesece in mesece ob takem mrazu prestajati, si lahko samo predstavljamo.

Polarna odprava - Foto: Franc Bela-Frenk
Polarna odprava – Foto: Franc Bela-Frenk

Pri prečkanju polarnega kroga s koordinato 66° 33′ 39” nas je navdajal odkrit ponos, da smo tudi mi vedno bolj postajali norveško obarvani. Postavljali smo svoje trolčke-majhne skulpturice iz gladkih, belih, okroglih kamnov in se veselili kot majhni otroci. Seveda nismo pozabili ob tem, mirno lahko rečem obredu, si tiho zaželeti vsak svojo srčno željo. Naj vam zaupam, da se je meni moja že izpolnila.

Obeležje polarnega kroga - Foto: Franc Bela-Frenk
Obeležje polarnega kroga – Foto: Franc Bela-Frenk

 

Postavljanje trolčka - Foto: Franc Bela-Frenk
Postavljanje trolčka – Foto: Franc Bela-Frenk

Norveška skorajda nima avtocest. Vendar roko na srce za kaj vse bi bili prikrajšani, če bi morali drveti mimo vse te brezčasne lepote samo zato, da bi čim prej prispeli na cilj. In potem vam, dragi bralci, preprosto ne bi znali povedati nič posebej zanimivega o potepanju po Norveški. Ceste so klasične, ovinkaste vendar urejene dvopasovnice, zato so tudi potovalne hitrosti temu primerne. Pogosto na cestah srečate štirinožne prebivalce teh krajev, ki vas tudi počakajo in se vam pustijo fotografirati.

Srečanje s severnim jelenom - Foto: Franc Bela-Frenk
Srečanje s severnim jelenom – Foto: Franc Bela-Frenk

                        

Posebnost Norveške je tudi ta, da ob cestah nimajo gostiln in kmečkih turizmov. Za hitre prigrizke, sanitarije, kratke postanke za počitek, imajo bencinske servise (tudi iz lesa (!)).

Bencinski servis iz lesa - Foto: Franc Bela-Frenk
Bencinski servis iz lesa – Foto: Franc Bela-Frenk

Glavno in največje mesto Norveške je Oslo. Tudi Oslo leži v fjordu, obkrožajo pa ga zeleni hribi in gore ter veliko jezer. Jezero Maridalsvannet je glavni vir pitne vode za večino mesta. V Oslu je veliko mladih ljudi vendar so želje večine Norvežanov dobra služba, družina in 500 metrov okoli hiše nobenega soseda.

Glavno mesto Oslo - Foto: Franc Bela-Frenk
Glavno mesto Oslo – Foto: Franc Bela-Frenk

 

Sanje večine Norvežanov - Foto: Franc Bela-Frenk
Sanje večine Norvežanov – Foto: Franc Bela-Frenk

In na koncu zakaj Pika (.) v naslovu članka norveških potepuhov? Zato, ker smo prepričani, da smo se domov vrnili drugačni kot smo bili pred potovanjem. Verjamemo tudi, da se vam poraja 1001 vprašanje v zvezi z našim potepanjem po Norveški, zato nas lahko brez težav pokličete na gsm 031 805 352 ali pišete na e-naslov: frenky.bela@gmail.com

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*