Nova Zelandija – dežela dolgega belega oblaka 3



Gremo na krožno potovanje po vzhodni in zahodni obali S otoka Nove Zelandije

Auckland- Paparoa-Matakohe-Dargaville-Baylys Beach

 zemljevid.jpg

Po adrenalinskem dnevu v Aucklandu sem pot nadaljevala proti S. V predmestju tega največjega novozelandskega mesta sem prespala prvo noč. Spanec je bilo eno samo premetavanje, saj me daje sindrom izčrpanosti zaradi časovne razlike (angl. jet lag). Pomagam si na vse možne načine, zdi pa se, da mi je še najbolj pomagal odlični »kivi« zajtrk v B & B (bed and breakfast), kjer so pripravili svojega favorita; umešana jajca s domačo šunko in tradicionalni kruh Maorov (Rewena Paraoa), ki se je kar topil v ustih. Kavi sem se raje odpovedala, saj računam na popoldanski počitek nekje ob obali Tasmanskega morja.

scrambled-eggs-

Ura in pol prijetne vožnje, kolikor je bilo potrebno, da sem prispela do Paparoe, je minila v znamenju vzdihov oooohhh in aahh, ko sem skozi okno občudovala gozdove in travnike, kjer so skoraj tako kot jaz, uživale ovce in krave. Paparoa, kar po maorsko pomeni »dolga, ravna skala«, je očarljiva oaza z zgodovinsko arhitekturo, prijaznimi podeželani in umetniki vseh sort, ki tvorijo skupnost prijaznih Kiwijev. Tak vzdevek so Novozelandci dobili po ptiču, ki ne leta, Kiwiju. Le-ta je nacionalni simbol, saj živi le v Deželi dolgega belega oblaka, Aotearoi. Belci, potomci priseljencev ali moderni prišleki, torej ne-Maori ali Pākehā, sami sebe radi imenujejo Kiwi, medtem ko jih Maori le redko označijo s tem nadimkom. 

kiwi-bird.jpg

Po približno tridesetih minutah vožnje, pa si že ogledujem »The Kauri Museum« v vasici Matakohe. Edinstven muzej, kjer se moraš ustaviti za nekaj ur. Letno ga obišče okrog petinosemdeset tisoč ljudi. Vsi pridejo sem z enim namenom; naučiti se in spoznati zgodovino dreves kauri in z njimi povezano dejavnostjo, s katero so se ukvarjali prvi priseljenci okrog leta 1806. Ta mogočna drevesa so odločilno vplivala na razvoj tega področja, kjer so poleg obdelovanja lesa, predelovali tudi smolo.  22,50 metrov dolgo deblo drevesa Kauri, orodja in stroji s katerimi so obdelovali les, žaga na paro, razstava čudovitega pohištva, kovačija, prikaz življenja in še in še. Za podroben ogled vsake zbirke bi potrebovala vsaj uro ali dve in prav toliko za trgovinico s spominki, kjer je tisoč in en spominek iz kaurija in na tak ali drugačen način obdelane smole.

kauri-muzej jpg.

Okrožje Kaipara, ki se raztegne od obale Mangawhai na vzhodu, do Bayleys Beach na zahodu in Pouto Point Peninsula na jugu ter Waipoua Forest na severu, je znano tudi kot Kauri coast, obala Kauri. Ker sem si želela ogledati tudi kauri drevo v naravi in se na lastne oči prepričati o njegovi velikosti, sem se z vodičem Chrisom odpeljala na ogled še enega največjih naravnih zakladov Northlanda, Waipoua Forest, kaurijev pragozd. Tam, poleg vseh mogočnih debel, s premerom tudi do deset metrov in zavidljivo starostjo, ponosno stoji tudi Tane Mahuta, bog gozda, enainpetdeset metrov visok in obsegom okrog štirinajst metrov in več kot 2000 svečkami na torti, priznam, da je res pravi bog gozda. Ogromna drevesa s svojimi krošnjami tvorijo čudovit zelen baldahin, ki ustvarja prijetno senco podrastju in prebivalcem gozda. Kiwi, ki se je sramežljivo oglašal, je bil tako dobro skrit, da ga nisem našla. Občutka, ko stojiš pred temi mogočnimi drevesi se ne da opisati. Že sama misel, da so bila ta drevesa tam, ko še nobeno človeško bitje ni stopilo na tla tega otoka, te navda s spoštovanjem do teh čudovitih dreves. Ker želijo na Novi Zelandiji ohraniti ta gozd najbolje kot se le da, so na vstopu v gozd postavili nekakšen tuš, kjer si moraš očistiti in skrtačiti čevlje.

drevo-kauri-tabla. jpg

Ob cesti naprej proti S se menjavajo bele peščene plače, skalnata obala in močvirja, kjer rastejo mangrove. Raznoliko, čudovito, enkratno! Mesto Dargaville, ki je zraslo ob reki Wairoa, v preteklosti pomembno rečno pristanišče, je dobilo ime po trgovcu z lesom, Josephu Dargavillu. Danes daje dom 4600 ljudem, ki se ukvarjajo s turizmom, pridelavo tradicionalne hrane ali kot jo imenujejo Maori, kai. Pridelovanje hrane je za tamkajšnje ljudi  delo, ki ga opravljajo z veliko ljubezni in še več strasti. Klima je več kot prijetna za pridelavo kumare – sladkega krompirja, ki ga na področju mesta Dargaville, pridelajo kar dve tretjini. Čeprav mesto vabi z obiskom muzeja in mestnih vrtov, šibava s Chrisom naprej proti Bayleys Beach, kjer bova imela na peščeni obali pravi piknik. Odeja, piknik košara z dobrotami in dobro kapljico. Po obali jezdi skupina turistov z vodičem, nekdo na obali čisti školjke in v daljavi na morju opazujem dušo, ki jo s surfom premetava po vodi. Ob cesti vidim tablo, ki kaže pot do observatorija z največjim teleskopom na S otoku Nove Zelandije. Chris mi pove, da se prav na tem področju zelo lepo vidi Mlečna cesta, saj je zrak čist, oblačnost razpiha veter, ki vleče ob obali Tasmanskega morja in dejstvo, da je nebo dobesedno črne barve, ponuja veličasten pogled na diamante, ki so raztreseni po črni žametni preprogi.

Ker sem že sestradana pa komaj dočakam, da razgrneva karirasto odejo in iz košare na njo zloživa vse dobrote, ki jih bova imela za kosilo. Humus, črna bageta,  jagnjetina in ovčji sir. Malo paradižnika in hrustljavi listi zelene solate. Pijeva pa seveda novozelandski merlot. 

90-mile-beach.jpg

Malo naju že preganja čas, saj morava do večera prevoziti še najdaljšo novozelandsko obalo, po kateri je dovoljeno voziti in je dolga kar 100 kilometrov. Imenujejo jo tudi 90 Miles Beach.  Pozorna morava biti na plimovanje morja, saj nekatere dele obale ob plimi zelo hitro zalije, pot preko peščenih sipin, ki se dvigajo ob obali, pa tudi s terencem 4×4 ni mogoča….več o adrenalinski vožnji po pesku, plezanju na vrh sipine in sankanju…v naslednjem članku!

Kia Ora!

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*