O, sveta škrtost



No, ni čisto tako. Mogli bi začeti z vprašanjem, ali se za škrtost odločimo zavestno, ali nas vanjo prisilijo razmere. To je nekaj takega, kot odločitev za hujšanje. Ko pridemo k zdravniku, pa nam reče, no, nič vas ne silim, a če shujšate prostovoljno, boste še kaj časa tlačili zemljo, sicer pa razmišljajte, kakšen pogreb si želite.. Odločitev je čisto vaša. Svetobolno vas pogleda, vi pa ste potisnjeni v kot. Res lepa odločitev, čisto prostovoljna.. In nekaj takega je s škrtostjo. Ko ostanete brez dohodka, službe, ko vam posel zaškripa in vam škripa leto, dve ali več, ko pridejo opomini, izvršbe in drugi temni oblaki, no, že prej bi bil čas za streznitev. Pa vsak misli, jutri se mi bo nasmehnila sreča, bom zadel na lotu, bo umrla bogata teta in bom jaz izbrani dedič, bom srečal multimilionarja, ki me bo izbral za svojega ekskluzivnega distributerja za svoj izdelek v vsem vesolju… seveda se nič od tega ne zgodi, vi pa vse bolj tonete…. in takrat je še zadnji čas, da spremenite filozofijo v glavi….

No, prej je še nekaj tisoč poskusov, kako ohraniti svoj (malo) meščanski status. Biti povprečen konsumer, ki konec tedna preganja poln voziček po trgovskem centru, pri katerem se družba  zbira enkrat na mesec ob taroku, kjer je tašča vsake toliko na kosilu ali večerji, gre na počitnice, smučanje in jesenski kratek dopust, vmes pa enkrat na leto še na kakšno krajše potovanje za konec tedna.
Ko se temelji tega ugodja začno tresti, je prva pot v banko, dobiti kakšen kratkoročen premostitveni kredit. In veste,kaj je največja sreča, ki se vam lahko zgodi? Da vas zavrnejo, da rečejo, da niste kreditno sposobni.

Ker si ne boste delali utvar. Prava milost je, da imate le eno kreditno kartico (mogoče še kakšno debetno za povrh) in asocialne sorodnike,  ki vam ne dajejo ne kratkoročnih, še manj dolgoročnih kreditov, še večja milost pa je, če tašča prizna, da so ji vnuki pobrali že vse prihranke in da naj se ne zanašate na njene donacije… To so vse milosti, a take milosti je težko sprejeti, prej mislimo, da se nam in ravno nam dogaja najhujše, da tonemo na finančno  dno.. No, v procesu katarze je res  milost priti do bridkega spoznanja, da je biti škrt največji dar, ki se vam v življenju lahko zgodi…
Pa pojdimo po vrsti…

Prologomena: Rojstni dan z loto lističi
Zgodi se… ko je najmanj treba. Totalna suša, plačati je bilo treba obrok zapadlih obveznosti. Kurjava, registracija avtomobila in da ne naštevam naprej…. in slavje. Tvoj rojstni dan. Ne moreš se izmakniti, tudi če bi bilo tako najlepše in najrajši bi se ugreznil v zemljo, kot da te ni… ampak sveta preproščina. Ti vendar si! Suša totalna, ampak tebi na srečo nič ne manjka  nisi bolan, hvala bogu greš lahko v službo. In kako se boš potem izvlekel? Da greš na službeno pot? Kdaj nazadnje pa si bil kje? Pa ravno za rojstni dan?! 
Nekajkrat globoko vdihneš in si rečeš, nehaj se slepiti in se zazri vase. Ne gre ti, reven si, ampak, ej, glavo pokonci,  ne boš se predal, nikoli! Razmišljaj… Naj pridejo obiski, magari pridejo vsi sorodniki hkrati, jih bom že nasitil in jim dal piti.

In predstava se  začne. Jedli bomo loto lističe, pili pa odlično, ampak res jagodni izbor od vina, no, vsaj embalaža je že takšna, vsebina pa… tista, iz papirnate embalaže, po katerem glava ne boli. Pa kateri vinski vitez bo pa vedel, da vino ni izbrano? Bi ga prav rad videl.

Torej, za loto lističe pa potrebuješ nekaj jajc, moko, drobtine za paniranje, malo mleka (če ga najdeš v hladilniku, sicer je čisto ok tudi pivo ali mineralna voda, ali voda, pomešana z jedilno sodo bikarbono), nekaj ostankov salame, sira, gobic in kar že (spet) najdeš v hladilniku. Spečeš goro palačink, vanje pa dodajaš enkrat sir, potem salamo in še gobice ali olive, drugič samo sir., potem jih nekaj napolniš z olivami, v nekaterih kanelonih, pravzaprav loto lističih pa so zgolj gobice. Tudi prazni so vmes. pač, več sreče prihodnjič… No, po čudežu je k hiši prilšlo še pecivo in zabava je izpadla odlično. Vino je bilo, pomislite, vrhunsko, res tako dobrega že dolgo niso pili in po njem res, ampak prav res, nič ni bolela glava… In veste, kaj je bilo najboljše, prisrčnost zabave, vsi so bili enaki, pokali so sto let stare vice in dobre volje ni manjkalo. Zato, ker smo mse ukvarjali drug z drugim in ne s tistim, kar je bilo na mizi, kako je bil kdo opravljen in kaj je kdo komu rekel. Skromnost je pač lepa čednost!

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*