Problem pri prisilnih mislih in dejanjih je ravno v tem, da jih ne moremo kontrolirati, saj že ime pove, da smo v določeno ravnanje in razmišljanje prisiljeni, ne da bi sami to hoteli. Zdi se, da se nad nami vrši nek mehanizem, ki mu s svojo voljo ne moremo ubežati. Gre za začarani krog mehanizma obsesivne nevroze, ki poleg fiksacij na določene obsesije lahko pripelje do prisilnih ravnanj, ki jim v okviru vsakodnevnih ritualov težko ubežimo. Tako se lahko zgodi, da nas prisilne misli o razmahu nečistoče in razvoju bakterij navdajo z neustavljivo potrebo po odpravi »nesnage« s pomočjo ponavljajočih gest umivanja, drgnjenja in čiščenja, ki lahko pripeljejo tako daleč, da cel dan čistimo sebe in okolico, pa čeprav smo že zdavnaj čisti. Na delu je samodestruktivni mehanizem, ki pa ima za razliko od npr. anoreksije, kjer zaradi nedosežnega ideala vitkosti v nedogled stradamo, boljše možnosti za okrevanje, saj nas kljub izčrpavanju ne vodi v direkten samomor, temveč nas na nek način celo ščiti pred smrtjo. Če se ljudje iz pradavnine ne bi bali »višje sile« v obliki ekstremnih naravnih pojavov (kot so npr. strele in ogenj) in s pomočjo ponavljajočih ritualov pretvorili strah v svojo dobrobit, verjetno nikoli ne bi iznašli ognja, religije in umetnosti, s katero si posredno še vedno rešujemo življenja.
Številni znani ljudje in geniji so imeli zelo izražene simptome obsesivne motnje – med njimi se poleg fizika Nikole Tesle nahajajo tudi igralci kot sta Cameron Diaz in Leonardo de Caprio. Mnogim izmed znanstvenikov in umetnikov je obsesivna nevroza omogočila številna odkritja in razvoj potencialov, ki jih ostali niso premogli. Čeprav nas lahko obsesivna motnja do konca energijsko iztroši, lahko namreč tako prisilne misli kot dejanja obrnemo sebi v prid in si v vsakdanjem življenju priredimo rituale, s katerimi zadostimo na eni strani zahtevnemu mehanizmu libidinalne energije, na drugi pa svojim željam in potrebam. Čeprav nihče od psihiatrov in psihologov pri razpravah o obsesivni nevrozi ne izpostavlja ekstaze oz. transa, v katerem se nahajajo ljudje, ki obolevajo za to motnjo, je dejstvo, da se vsaka oseba, ki ponavlja določena hotena ali nehotena dejanja, slej ko prej znajde v transu. In dobra stran tovrstnega patološkega transa je, da se ga lahko nadomesti s transom religiozne, seksualne, izumiteljske ali umetniške narave.
Nikoli Tesli je npr. uspelo, da je ekstazo ob opravljanju ritualov obsesivne motnje (štetje prtičkov in pribora) preusmerjal v ekstazo ob razvijanju patentov in v dosledno hranjenje golobov. Veliko je primerov, ko se človek z obsesivno nevrozo zateče v religiozni fanatizem ali v povečano umetniško oz. znanstveno produkcijo, s katero zadosti mogočnemu nadjazu, ki upravlja nad njim in ki od njega pričakuje vedno več delovanja. Zato je psihoanalitik Freud že v svojih zgodnjih delih povezoval obsesivno nevrozo z libidinalno fiksacijo v analnem obdobju in rituale čiščenja navezoval na občutke krivde zaradi očetovskega »nadjaza«, ki od subjekta zahteva nenehno očiščevanje tako v fizičnem kot v moralnem smislu. Prav zato je takšen »ponižen« človek s konstantno slabo vestjo primerna žrtev tako za manipuliranje s strani religije kot tudi s strani ostalih ideoloških mehanizmov.
Kako lahko torej najbolj pomagamo človeku, ki vsak dan bojuje bitko s samim sabo ter s svojimi »prisilnimi« mislimi in dejanji? Psihoanalitična terapija nas popelje v našo preteklost, v kateri analiziramo svoj odnos do staršev in ugotavljamo kateri sklop vzrokov oz. kateri specifični dogodek je bil tisti, ki je pripeljal do razvoja prisilnih dejanj in misli. Kognitivna terapija nas sooča s svojo težavo kar v sedanjosti, saj nas terapevt spremlja pri vsakodnevnih ritualih in nas poskuša z ugotavljanjem stopnje anksioznosti odvrniti od dejanj, ki nam povzročajo dodaten stres. Težko bi rekli katera terapija je bolj uspešna, a dejstvo je, da sta obe lahko dolgotrajni, saj so ljudje s prisilno nevrozo eni tistih, ki bi naredili vse za to, da ohranijo stare vzorce in navade, za katere so prepričani, da jim rešujejo življenje. Morda bi bil na mestu tudi nasvet, naj poizkusijo rituale, ki jim grenijo življenje, zamenjati z bolj produktivnimi. Ko začutijo intenzivno potrebo po čiščenju rok, se lahko namesto umivanja lotijo izdelave skulpture iz mila, ki jo postopoma nadomestijo s skulpturo iz drugih materialov. Tisti, ki si življenja ne predstavljajo brez izgovorjave določenih besed in vraž, lahko iste besede vključijo v umetniški performans ali gledališko igro in jim nadanejo povsem nov pomen in koncept.
Zavedati se moramo, da je vsaka stvar, ki deluje navzven kot naša hiba ali manko, lahko pozitivna sposobnost, s katero dobimo priložnost pomagati sebi in drugim. Bodimo ponosni na to, da smo drugačni in v vseh pogledih unikatni…
Miša Gams
