Od nesamozavestne punčke do vrhunske violinistke!



Predstavljam vam Mašo Golob, ki me je očarala v prvi minuti, ko sem zaslišala melodijo njene violine. Med sprehodom me pritegne njen nastop, ki je kar na ulici sredi Obale. Presenetljiv stil, čisto nov in zares nekaj posebnega. Poslušam in zdi se mi, da ima njeno igranje posebno energijo, lahkotno in sproščeno. Vmes gre kar na kolena, fascinanten in pristen nastop.

Čez nekaj dni zaslišim enako melodijo v centru mesta Maribor in se sprašujem ali je to mogoče, da zaznavam enak stil igranja? Sledim glasbi in seveda ponovno Maša. Spoznava se in z vami delim njeno zgodbo, saj je za njo velika borba, preden je lahko prvič samozavestno javno nastopila.

Maša kako dolgo že igrate violino?

Igram že od petega leta starosti in zmeraj sem čutila, da je to moje življenjsko poslanstvo. V času po srednji šoli sem se malo lovila, predvsem pa sem v študijskih letih na oddelku za muzikologijo violino postavljala na stranski tir. Pred odhodom v Berlin sem se že skoraj odločila, da popolnoma preneham z igranjem, kar se na srečo ni zgodilo. Ob prvem obisku Slovenije sem po prijateljičinem prigovarjanju vzela življenje v svoje roke in poskusila znova, tam kjer me nihče ni poznal. Največja ovira na moji violinski poti prej je sigurna bila trema. Saj vem, ko me danes gledate nastopati, to ni razvidno ampak priznam, da imam še dandanes velikokrat cmok v grlu pred kakšnim nastopom. Razlika med Mašo danes in Mašo tedaj je, da drugače razmišljam – danes bom dnevno šla iz cone udobja in premagala strah, včasih pa bi me le-ta ohromil. Prav tako v preteklosti nisem bila prijateljica z »odri«. Groza me je bila javnih nastopov, sploh če je šlo za klasično glasbo. Vse o čemer sem lahko razmišljala je bilo, kje bi utegnila storiti napako in kaj si bodo ljudje mislili – ta mi je najljubša. Danes sprejemam pozitivne in negativne kritike, ker nihče ne more izkriviti moje resnice o sebi. Sem in puščam biti.

Če bi mi nekdo takrat povedal kje bom danes in kako samozavestno bom koncertirala po celi Sloveniji, Hrvaški, v Londonu, Berlinu, idr. mu ne bi verjela.

Kako ste uspela premagati samo sebe in začeli nastopati?

Mislim, da je bila pika na i v času, ko sem se preselila v Berlin in sem bila prvič v življenju dva meseca brez nje. Igranje violine mi je bilo tako samoumevno, da sploh nisem vedela koliko mi v resnici pomeni. Hkrati pa sem imela izziv sama s sabo. Vsak teden sem imela v beležki na koncu tedna napisano »Out of my comfort zone«, ki sem ga morala zapolniti vsaj s tremi stvarmi, ki sem jih v tistem tednu naredila izven cone udobja. Ena prvih stvari v tem koledarčku je bila avdicija za orkester na Humboldt Universtät Berlin, kjer sem obiskovala magisterij iz muzikologije. Na videz nepomembna avdicija za omenjeni orkester mi je prinesla mesto še v štirih drugih (in več – na neki točki sem jih zavračala, Berlin je res prijazen do glasbenikov, ki pokažejo malo potenciala!), vidnejšim med njimi Neue Philharmonie, s katerim smo koncertirali v Berlinski filharmoniji. Vsi ti orkestrski uspehi na začetku in spoznavanja glasbenikov iz celega sveta, ki so me spodbujali k igranju, so mi počasi brisali zgodbo »deklice iz Slovenije«. Seveda je bilo lažje, nov začetek in nihče me ni poznal – lahko sem začela pisati novo zgodbo.

Največji preskok pa je bil seveda v glavi. V življenju sem se naučila, da ne vidiš širše slike in moraš le zaupati, da se vse odvija v tvoje največje dobro. Tako sem sprejela marsikatero odločitev, ki je prej ne bi in ohranjala »odprtost« do soljudi, kajti verjamem da vsak človek pride v tvoje življenje kot »učitelj«. Nekateri ostanejo, drugi grejo, življenjske lekcije pa prejemaš na vsakem koraku, če si le malo dovzeten. Predvsem pa se lahko zahvalim Berlinu, ker mi je pokazal, da je za vsakega od nas prostor pod soncem.

Kako ste se lotila bolj samozavestne kariere?

Vse se je začelo z idejo o križarki. Da bi se prijavila nanjo, pa sem potrebovala video in audio material. Ko sem s čudovito ekipo v Berlinu posnela prve videe (ne morem mimo njih – Iva Janković, Žiga Kolar, Diego Ain, Nan Xi, Michelle Kutz in Petra Rakić – hvala iz srca!), me je Iva prepričala da posnetke ne delim le z ekipo na različnih ladjah, ampak tudi s facebook »občinstvom« in youtube-om. Tu ponovno nastopi moja »Out of my comfort zone« lista, tako da sem stisnila zobe in delila posnetke na FB profilu. Mislim, da je bil to eden najneprijetnejših občutkov, ki sem jih imela. Ampak, ko sem enkrat premagala svoj največji strah, da »nisem dovolj dobra« je vse steklo. Čez nekaj časa sem posnela cover Game of Thrones in kmalu za tem sem se morala vrniti v Slovenijo. Čeprav je bilo to težko, sem vedela da prihajam z razlogom. Še preden je kdo dobro vedel, da sem spet doma (po slabih dveh tednih) sem dobila ponudbo za koncert v Solistu. Oče je (kot zmeraj) čutil, da bo to naložba v prihodnost in mi iz danes na jutri kupil električno violino. Ni bilo potrebno veliko, solistka v Solistu bo danes po enoletni turneji spet v Solistu. Očitno je bil koncert pred enim letom uspešen.

V tem letu sem naredila še zadnji korak v svet »odraslih« in si potrdila, da je to vsekakor stvar, ki me v življenju najbolj izpolnjuje. Mogoče mi je bil v zadnjem času največji izziv ostati zvesta sebi, kar je težko, kadar ti ljudje iz vseh strani svetujejo kako prodreti na trg, kaj je »všečno« itd. Definitivno imam raje notranji mir in pet pravih oboževalcev, kot živeti »lažno« na videz večim všečno življenje. Morda je to ena večjih lekcij v letošnjem letu.

Kako imate čas za uskladitev vseh nastopov?

»Nobody said it would be easy, but they promised it would be worth it«, kar lahko prevedemo kot “Nihče ni rekel, da bo enostavno, ampak so rekli, da bo vsekakor vredno.”

Vzponi in padci. Dnevi, ko ure zbežijo in sploh ne veš kam, pa je že čas da drviš na koncert. Dnevi, ko drviš iz Paga v Maribor pa naslednji dan v Piran. Ko vadiš v avtu in te starši pridejo pozdravit na koncert na drug konec Slovenije, ker se drugače ne vidite. Podobna zgodba s fantom, s tem da celo stanujeva skupaj in se zaradi različnih delovnih urnikov (podnevi-ponoči) nisva uspela kaj dosti videti.

Vsekakor pa je vredno. Spoznala sem res vrhunske glasbenike, DJ-je, ustvarjalce in ugotovila, da so ljudje s srcem na pravem mestu.

Vsi vaši nasmeški, pohvale, aplavzi, sporočilca na socialnih omrežjih in telefonu in samo vedenje, da se s tem, ko delam kar najraje počnem, dotaknem drugih ljudi, je dovolj.

V prihodnosti se obeta ogromno projektov, eden ki se jih še posebej veselim je Local Heroes in sodelovanje s slovenskimi talenti (gibalci, glasbeniki), ki je plod ideje Filipa Kržišnika (localheroes.si). Sem pa že kar zasedena do decembra, tako da me bo še slišati. Cilj v naslednjem letu pa je vsekakor tujina.

V kolikor si želite da popestrim tudi vaš dogodek pišite na mail naslov: massa.violinist@gmail.com ali pokličite na 031 221 322.

En komentar

  1. Manja Kozovinc

    Maša, sem prijateljica tvoje mame. In vem, kako ponosna je nate in kako rada te ima.
    Ti in Andraž nas bogatita s svojo glasbo, tvoj oče s fotografijo in tvoja mami s svojo dušo.
    Z veseljem ti sledim in… moj poklon. Neverjetna si!
    Manja

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*