Molk in pogovor je odtujitev. Le kdo bo verjel tem mojim besedam. Pa je presneto res. Le kdaj smo se nazadnje usedli skupaj, kakor družina ali prijatelji, ter kakšno stvar dorekli, se pogovorili ali se skupaj nasmejali ? Že dolgo je tega. Kadar smo vsi skupaj, kakor družina smo tiho ali pa se čemerno držimo, se zadiramo drug na drugega in prav na hitro se odstranimo iz tega »nam nevarnega » območja. Kako bi rekli naši stari starši na ta dogodek. Sigurno bi se zgražali in nam v poduk povedali, da se moramo pogovarjati med seboj, za dobre odnose. Za medsebojne odnose v družini, prijateljske in sosedske odnose.
Zakaj pa potem govorim o molku in pogovoru?
Če molčimo noben ne ve kaj si mislimo, kaj čutimo ali sploh poslušamo. Če govorimo povemo kakšno pikro na račun naših dragih, prijateljev ali sosedov. Zakaj bi se ukvarjali z pogovorom. Po celodnevnem poslušanju v službi, družbi ali kje drugje, kjer se pogovarjamo in komuniciramo vsak rabi svoj mir. Če tega doma nima, pa to rad pove in provocira okolico.
Mami, oči ali me slišita?
Kolikokrat je bila iz otroških ust izrečena ta beseda staršem. Pa jo starši slišijo? Poslušajo svojega otroka? Največkrat ne, zatopljeni so v svoje misli in svoje delo. Nimajo časa. Odgovor je pač tak, kar jim takrat pade na um. Mislijo da so stvar rešili, vendar je niso. Ne učijo svojega otroka govoriti, izražati svojih čustev, dovoliti vprašanj in deliti z njim vse te zelo lepe in tudi vzgojne besede. Ne učijo ga komunicirati in tudi ne dovolijo da bi uveljavil svoj jaz. Ne učijo ga rasti. Komunicirati, se izražati in gojiti prijetne medsebojne odnose v pogovoru, spoštovanju, izražanju…
Kako jih pa potem sploh vzgajamo če ni medsebojnih odnosov?
Otrok, kasneje mladostnik, ugotovi da naleti pri svojih roditeljih na živi zid. Ne poslušajo ga, nadirajo naj bo že vendar tiho, ker nimajo časa. Delajo, so utrujeni. Mlada oseba se tako zapre vase, ne zna komunicirati. Ima računalnik, je pod hudim stresom, depresijo si »gasi« s poživilom za dobro voljo. Če ima srečo, da živi v družini z brati in sestrami se pogovori z njimi. Vendar nastane problem v komunikaciji……se ne znajo pogovarjati med seboj. Se derejo. Tako kakor so jih navadili starši, kakor vidijo njih.
Pomoč je pri roki
So stare mame, stari očetje, tete, strici….mogoče imajo tukaj več sreče in res naletijo na dobre ljudi. Posvetijo se jim, jih poslušajo, poslušajo, še in še… nikoli se ne naveličajo poslušati in jim dajo lepe nasvete ali pa samo prikimavajo z nasmehom. To da otroku, mladostniku največ za njegovo čustveno rast. Medsebojne odnose lahko neguje izven svoje matične družine.
Čudimo se našim čudnim najstnikom. Zato ker so…..
tako čudni, mrtvi mladi ljudje. Visijo za računalnikom in ne dajo besede od sebe. Pa kakšno obnašanje imajo. Nič ne znajo delati. Zakaj ne odgovorijo ko jih kaj vprašamo ? Ljubi starši kje ste bili ves čas, ko je ta »čudni« najstnik rasel in zrasel v to kar je danes. Kdo ga je tako naučil? Takoj bo odgovor na dlani. Kdo pa, šola, družba! Ali ni res tako! NI ! Starši so tisti, ki so ga tako naučili. Že malega zakajčka ste v samem začetku zadušili z ….daj mi mir, ne sprašuj, sem utrujen, nimam časa……danes se pa starši sprašujejo o svojih nevzgojenih potomcih. Kako mora biti »naš« tak.
Čudni? Kje pa!
Medsebojna komunikacija je zdravo jedro družine. Molk in pogovor je odtujitev. Molk zato ker ni časa. Pogovor zato ker je površen in neposlušan. Sledi enačba : molk in pogovor = odtujitev. Razumete ? Še vedno ne ? Pa začnimo spet od začetka.
Prijatelj, znanec, ljubi ali ljuba….
Toliko je bilo že izrečenih lepih besed med dvema mladima ki se imata rada. Cel svet mora izvedeti za to ljubezen. Prva ovira in je že molk. Prijatelj priskoči na pomoč in posluša. Samo nekaj časa do prvega ponovnega ljubezenskega srečanja. Pobotala sta se, pogovorila in si ustvarila družino. Pa je res bil pravi čas? Sta se poslušala ali sta govorila drug mimo drugega? Mogoče je govorila ena oseba, druga prikimavala. Monogovor. Dialoga ni, ni komunikacije. Družina raste, rodijo se potomci. Življenje postane že malo bolj stresno. Ni pogovora je tišina. Ni poslušanja je gluhota. Medsebojna komunikacija pada. Zopet pomoč znanca, staršev, prijateljev. Pogovor in pogovarjanje, komuniciranje, delitev mnenj, tega ne znajo. Pogovor steče, vendar na prvi prepreki se zopet obrne na dve strani. Levo in desno. Odtujitev, velika, prevelika. In tako je tudi z otrokom, majhnim, kasneje večjim, še večjim in nato najstnikom. Odtujitev je že na poti v dom, družino. Otrok ne komunicira več doma s starši.
Kako to da nas ne poslušaš pa toliko smo te učili…
Halo! Koga ste učili dragi starši? Mene ? Ne, sigurno ne mene. Me niste slišali, sama med seboj se nista slišala. Smo se pogovarjali ampak se nismo dogovorili in pogovorili. Kaj pa sedaj? Kdo je moral biti tiho, poslušen, ubogljiv? Še dobro da so me vzgojili pri sosedu, pri starih starših in prijateljih. Oni so si vzeli čas zame. Oni so me poslušali. Naučili so me olike in spoštovanje do sebe in do soljudi. Doma sem se pa naučil samo molčanja in govorjenja v prazno. V zrak. To ti odgovori tvoj otrok in tako tudi misli. Prvič komunicira s starši na svoj otroški način. Zdrav način katerega si je priredil in pridobil sam.
Hodim po ulici, premišljujem kdo sem, kaj sem, komu služim.
Mogoče se bom na ulici obregnil ob ptico, ji dal hrane. Je to komunikacija? Vidim starko in ji pomagam pri prehodu. Je to komunikacija? Gledam nasmejane in zgovorne ljudi. Pridružim se in se vklopim v pogovor. Sprejet sem. Smejem se. Vesel sem. To je to kar iščem že od otroštva naprej. Našel sem jo.
Govorim, sem slišan. Poslušam , govorijo. Vsi se smejimo.
Medsebojni odnosi. Odnosi otrok, starši, sorojenci, stari starši, prijatelji….pa tako lepo je ko se tega zavedamo in se pogovarjamo. Znamo ker hočemo. Vemo in zmoremo komunicirati med seboj.
