Odtujeni otroci



To ni zgodba o med vojno ukradenih otrocih in njihovih tragičnih življenjih. Niti ni to zgodba o skrajnih primerih, ko je v družini nasilje, pomanjkanje, alkohol… ta zgodba govori o povsem povprečnih družinah, ki pa so imele to smolo, da se je v njih ljubezen spremenila v sovraštvo. Talci tega sovraštva postanejo najbolj ranljivi člani družine, najbolj zaščite potrebni – otroci. Tisti od staršev, ki je imel to priložnost (saj prilika dela tatu, ne pozabimo na to), pa, zaslepljen od sovraštva in želje po maščevanju, ni bil sposoben zaustaviti se, in je zato zastrupil mlado srce.

Odtujeni otroci

Velikokrat staršu, ki je po ločitvi tega sposoben in želi živeti naprej, njegov bivši sodrug tega ne privošči. Ne more pozabiti. Zamrzne in ostane v preteklosti. Žrtev postanejo otroci; kot da so otroci krivi za ločitev… a s takšnim vedenjem jim točno to sporočamo. Sporočamo jim, kar jih že tako ali tako najbolj boli, česar jih je že tako ali tako najbolj strah in o čemer vsak otrok, pa bodi na glas ali nemo, z dejanji, sprašuje svojo ločeno mamo ali očeta: »Ali sta se ločila zato, ker nisem bil dovolj priden?« 

Odtujeni otroci so sindrom 21. stoletja, ko je ločitev čedalje več. Ko gre vse skupaj z roko v roki s tistim od staršev, ki ločitve ne zna preživeti kot zrela oseba, in svojo mržnjo zadržati zase, ki se ne zaveda, kakšno škodo dela otroku, ki ostaja na bojnem polju, kjer se je včasih vila zastava ljubezni … Vse skupaj se na koncu konča v zgodbi o odtujenih otrocih. In njihovih starših, ki jih izgubijo. Kdo nazadnje največ izgubi? Vsi po vrsti. A morda še največ otroci, ki se tega, kaj so izgubili, lahko da zavedajo, ali pa to le občutijo. Mnogi šele mnogo kasneje. Morda šele takrat, ko so sami v vlogi starša, ki se ločuje. Ločitev je namreč veliko pogostejša pri tistih zakoncih, katerih starši so se ločili.

Dve zgodbi staršev odtujenih otrok.

Samo denar

»Oče, daj mi denar, sicer te bom tožil«, je rekel dvajsetletni študent. Oče je v času po ločitvi redno nakazoval preživnino za svoje širi otroke. Ne majhne zneske, vsega skupaj je bilo skoraj toliko, kot je minimalna plača. Vse do pred kratkim, ko tega ni več zmogel. Zdaj redno plačuje za mlajša otroka, za starejša ne zmore več. Odvetnikom je za to, da lahko vidi svoje otroke, v letih po ločitvi plačal skoraj deset tisoč evrov, še dvakrat toliko pa za to, da je izplačal bivšo ženo. Potem je doživel infarkt in tudi drugače zbolel. Tudi zato, ker ga oba starejša otroka po tem, ko jih je mama odpeljala k tašči, nista hotela več videti. Tudi zato, ker so vsi otroci, razen najmlajše, ki še ni znala pisati, po nareku napisali za socialne delavke, da jih je očeta strah, in da ga nočejo več videti. Mlajši sin mu je kasneje rekel – »Kaj pa misliš, da bi pa lahko naredil? Nisem si upal, upreti se.«

Oče je neprespane noči osamljen presedel na balkonu in verižno kadil. Pravil mi je, da je v teh temnih nočeh vsak od njegovih otrok moral umreti v njem, da je on lahko preživel. Eden za drugim. Vsak posebej, od prvega do četrtega. Šele potem se je lahko zbral in šel po pravico na sodišče. Šele potem je lahko zbral toliko moči, da je bivši ženi zagrozil s socialno službo, če bo najmlajšo pošiljala klečat v kot in jo klofutala, kadar bo rekla, da ima rada očija. Ko je vsaj malo prebolel bolečino, ki jo je občutil, ko mu je najmlajša povedala – »oči, jaz sem vsak večer molila, da te ne bi pozabila…«.

Drago je plačal, z zdravjem in z denarjem, da si je izboril pravico do stikov. Zdaj ga vsaj najmlajša dva lahko redno obiskujeta, eno popoldne v tednu, vsak drugi vikend in pol počitnic. Starejša dva sta s solzami v očeh in le s težavo odšla od doma, a z leti sta se povsem odtujila. Kaj so jima obljubile, s čim so jima zagrozile mama, babica in teta, oče ne ve.

Zdaj se je starejši sin vrnil domov. A le za slabo uro, na obisk. Od vsega ponujenega je sprejel le kozarec vode. In zahteval denar. Takoj. Če ne… Govoril je na kratko, sovražno in zahtevno. Z očetom, ki ga ni videl že skoraj pet let. Babice in dedka, pri katerih je preživel otroštvo, ni hotel niti pozdravit. Na hitro se je poslovil. Odtujeni otrok.

Mama, nimam potrebe videti te

Mama in oče sta se ločila. Oba otroka sta bila že velika, skoraj odrasla. Starejši je ohranil odnose z obema staršema, mlajši je odnos z mamo prekinil in povsem stopil na očetovo stran. Zakaj, mama ni mogla izvedeti. Otrokov odgovor je bil: »Ne vem. Ko bom vedel, ti bom povedal.« Bolečina je bila na trenutke neznosna, a se je sčasoma umirila in vsaj malo otopila. A jasno je – dlje, ko traja molk med njima, težje bo stik spet vzpostaviti. Kakšen človek bo ta otrok, ko bo, če sploh bo, s svojo mamo znova navezal stik? In kdo ve, zakaj ga je sploh prekinil? Mama lahko samo ugiba. Socialna delavka je povedala: veliko otrok se postavi na stran enega od staršev, pogosto na stran tistega, ki se jim zdi bolj potreben pomoči in zaščite, ki se jim zdi večji revež. Ali pa se postavijo proti tistemu, ki je po njihovem povzročil ločitev. Treba ga je kaznovati za to, kar je naredil. To seveda ni naloga niti pristojnost otrok – a kaj, če se starš, ki je z otrokom, s tem strinja, če to celo vzpodbuja, če to celo ustvarja? Potem rešitve ni. Mama lahko samo upa, narediti ne more nič – s siljenjem in prepričevanjem bi povzročila samo še večji umik odtujenega otroka.

V Sloveniji imamo zakon o preživnini.

Imamo tudi Zakon o preprečevanju nasilja in natančne opise vrst nasilja in zlorab otrok, med katerimi je tudi psihična zloraba. A kaj, ko je niti strokovni delavci ne prepoznajo, ko se njene posledice pojavijo v obliki odtujenih otrok. Prav tako nimamo zakona o morali; verjetno zato, ker predvidevamo, da smo vsi po vrsti moralni ljudje, ki vemo, kaj je prav. Pa je jasno, da to ni tako. Kaj bomo naredili z množico odtujenih otrok, otroki, ki jim je starš, ki se želi maščevati, opral možgane? Kaj lahko naredi starš, ki je ostal? Kaj lahko naredi s svojo bolečino, ko otrok, ki ga je rodil, pestoval, spremljal vsak njegov korak, postane tujec, poln mržnje? Kaj lahko naredi otrok, ki so ga zastrupili s sovraštvom do tistega, ki mu je dal življenje?

Raziskava o odtujenih otrocih iz leta 2004

Avtorica raziskave je: Amy J. L. Baker, PhD, director of research at the Vincent J. Fontana Center for Child Protection of the New York Foundling

Pojav odtujenih otrok, za katerega je značilno, da se otroci povežejo z enim od staršev in skupaj z njim nastopijo proti drugemu, je opazen že več desetletij, a je bilo o njem doslej opravljenih zelo malo raziskav. Še zlasti je zelo malo raziskanega o tem, kaj se zgodi z otroci, ki so bili odtujeni od enega od staršev, ko odrastejo.

Z raziskavo iz leta 2004 so poskušali najti odgovore na naslednja tri vprašanja:

1. Ali odtujeni otroci, ko odrastejo, ugotovijo, da so zaradi manipulacij enega od staršev prekinili odnos z drugim?
2. Kaj povzroči proces prepoznavanja dejstev.
3. Kaj so pričakovani dolgoročni učinki takšne izkušnje?

Ugotovljeno je bilo naslednje: otroci se niso nujno povezali z »boljšim« od obeh staršev. Mnoge otroke je starš, ki je povzročil otrokovo odtujitev od drugega starša, zlorabljal tudi na različne druge načine, tako psihične kot spolne.

Ta ugotovitev je skladna z epidemiološko raziskavo o sočasnem pojavu različnih oblik zlorabe. Namreč, za starše, ki otroke zlorabijo na nek način, obstaja velika verjetnost, da so jih ali jih bodo zlorabili tudi na kakšen drug način. Ta ugotovitev tudi ovrže mnenje, da se otroci, ko izbirajo med staršema, vedno odločijo za tistega od obeh, ki je zanje boljši, ki bo z večjo verjetnostjo zadovoljil njihove potrebe. Starši, ki odtujijo svoje otroke drugemu staršu, delujejo kot vodje kultov. Njihovi odrasli otroci so opisali različne strategije čustvene manipulacije, ki so jih ti starši uporabljali, na primer odtegnitev ljubezni, zahtevali so zavezo k zvestobi in spodbujali odvisnost. Prav tako so uporabljali metode pranja možganov, na primer ponavljanje negativnih trditev o drugem staršu in črno bel način razmišljanja.

Strategije odtujevanja od drugega starša delujejo moteče na povezavo med otrokom in napadenim staršem. Odrasli odtujeni otroci so opisali kar 32 različnih načinov za odtujevanje, ki so ji uporabili njihovi starši. Starši, ki odtujujejo otroke, imajo lahko motnje osebnosti. Podatki, ki so jih raziskovalcem posredovali odrasli odtujeni otroci, so pokazali, da so mnogi starši, ki so odtujevali svoje otroke, ustrezali tej diagnozi. Najpogostejša motnja v teh družinah je bil narcisizem, nekateri starši pa so imeli tudi mejno osebnostno motnjo in asocialno osebnost.

Odtujitev drugega starša je oblika čustvene zlorabe. Strategije, ki so jih uporabljali starši, da bi povzročili odtujitev, so bile čustveno nasilne. Starši, ki so hoteli doseči odtujitev, so bili verbalno nasilni, otroke so izolirali, kvarili, zavračali, terorizirali, ignorirali in izvajali pritisk nad otroci – vse z namenom, da bi dosegli odtujitev od drugega starša.

Vsaka odtujitev, tudi takšna brez kakšnega vidnega vzroka, je oblika čustvene zlorabe. Prepoznanje starševske odtujitve je proces, ne dogodek. Spoznanje, da je bil nekdo kot otrok obrnjen proti svojemu staršu in da je to povzročil drugi starš, je običajno počasen in boleč proces. Za večino odraslih odtujenih otrok ta proces ni hiter in enkraten dogodek,. Obrambni mehanizmi, ki so bili oblikovani v podporo odtujitve – zanikanje, da je starš, ki je odtujitev povzročil, sebičen in manipulativen, zanikanje, da ima napadeni starš pozitivne lastnosti, zanikanje, da si otrok želi imeti odnos z napadenim staršem, zanikanje, da se otrok boji izgube ljubezni starša, ki povzroča odtujitev – otrok potrebuje dovolj časa, da vse to predela.

Vsi odtujeni otroci v raziskavi so prepoznali dejstvo, da so bili odtujeni od enega starša zaradi drugega, pa čeprav je bil trajanje odtujenosti in starost, ko so prišli do tega spoznanja, različni od otroka do otroka. Posledice, ki jih povzroči starševska odtujitev, so trajne in ostanejo za vse življenje, lahko so tudi medgeneracijske. Imajo mnoge negativne dolgoročne posledice: med ostalim depresijo, nizko samozavest, nesposobnost zaupati sebi ali drugim, zlorabo substanc in odtujitev od lastnih otrok.

Ugotovitve iz te raziskave minirajo tri mite o starševski odtujitvi:

Odtujitev povzročajo le matere očetom – čeprav je to velikokrat tako, ni vedno. V raziskavi je v šestih od štiridesetih primerov bil oče tisti starš, ki je povzročil odtujitev otroka od matere.

Odtujitev enega od staršev se dogaja le v ločenih družinah – odtujitev je bila res prva opažena kot fenomen v času po ločitvi, a je zdaj očitno, da se lahko odtujitev dogaja tudi v povsem nedotaknjenih družinah.

Odtujitev starša je vedno povzročena s strani starša, ki je otrokov skrbnik. Spet je dejstvo, da je običajen scenarij odtujitve takšen: mati, ki je otrokova skrbnica, odtuji otroke od očeta po težavni ločitvi. A to pravilo ni absolutno veljavno. Starš, ki je skrbnik, ima sicer res veliko večjo možnost dostopa do otroka, zaradi česar lahko nanj tudi močneje vpliva in povzroči odtujitev, a to ne izključi možnosti odtujitve, ki bi jo povzročil starš, ki ni skrbnik, med obiski. Še zlasti, če so obiski redni in ta starš še posebno spretno nadzoruje misli svojega otroka in obvlada tehnike čustvene manipulacije.

Za konec samo še tole: prosim, imejte radi svoje otroke.

Bolj, kot sami sebe. Ker če bi vsi imeli radi svoje otroke, pa četudi vsaj večino časa, če že res ne zmoremo ves čas, se odtujevanje ne bi moglo zgoditi. Kdor ima rad svojega otroka, ve, da otrok potrebuje oba starša, enako močno, v enaki meri. Kdor ima rad svojega otroka, o drugem staršu ne govori grdo, ne preprečuje stikov, mu ne nagaja, ga ne podcenjuje … ker ve, da s tem vse to počne tudi svojemu otroku. Otroci so otroci obeh, sestavljeni so iz obeh staršev. Zato grdo govorjenje o enem ali drugem staršu povzroči bolečo rano, ki se nikoli ne  zaceli. Mar res tako malo ljubimo svoje otroke, da se ne moremo zadržati? Ali morda le ne vemo dovolj dobro, kako zelo lahko jih je za vedno zaznamovati? Ločujte se, če res ne gre drugače, a ločite se kot ljudje. Otroci niso bili krivi niti za poroko, niti za ločitev, niti za svoje rojstvo. Potem jih, prosim, tudi kaznujte ne za to. Ne zlorabljajte jih. Imejte, prosim, radi svoje otroke tako močno, da zaradi njihovega dobrega ne boste zmožni sovražiti svojih bivših zakoncev. Ali pa vsaj tako močno, da se boste sposobni zadržati in ne boste s svojo bolečino, kot z mrzlim, lepljivim blatom, umazali svojega otroka. Ker – vaša bolečina bo prej ali slej minila. Otrokova nikoli.

En komentar

  1. Vrhovšek Ignac

    želel bi,da napišete še več takšnih člankov

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*