Ko je leta 1896 baron Pierre de Coubertin uvedel moderne olimpijske igre, in izrazil željo, da bi nadaljnje igre postale nadomestilo za izživljanje v vojnah, ni vedel kako naivno in boječe bi ta izjava zvenela antičnim Grkom, ki so tako v olimpijskih igrah kot v vojnah videli priložnost za izkazovanje individualne in kolektivne moči in potrditve. Starodavni Grki so za razliko od današnjih športnikov tekmovali goli, čemur so se čudili celo njihovi barbarski sosedi, vendar pa je ta gesta po mnenju številnih zgodovinskih interpretov omogočila tekmovalcem, da pokažejo popolno kontrolo nad svojim telesom. Kljub vsemu pa ostaja v zraku vprašanje ali ni morda golota prispevala k seksualni dimenziji olimpijskih iger, saj ni izključeno, da so si obiskovalci pred seboj ogledovali telesa in izbirali potencialne ljubimce, ki so jih morebiti z nedolžnimi darili privabili k razvratnim igricam, ki so se po vsej verjetnosti odvijale po končanih igrah.
Iz različnih virov izvemo, da so se tekmovalci v času olimpijskih iger vzdržali spolnosti, kar ostaja tudi med današnjimi športniki dokaj cenjeno pravilo. Tako kot so celo leto pred začetkom iger, zlasti pa zadnjih 30 dni pred olimpijado, pazili na dieto in kondicijo, tako so pazili tudi na razpolaganje s spolno energijo, katere primanjkljaj lahko povzroči fizično otopelost in nemotiviranost. Drug vidik grške golote v športu lahko zaobjamemo, če vzamemo v obzir dejstvo, da sta Grkom telo in um pomenila eno in isto skladnost. Golo telo med olimpijskimi igrami tako lahko razumemo v prevedenem smislu kot gole oz. bistre misli, ki ničesar ne skrivajo. Ni čudno, da so Rimljani z vzpostavitvijo krščanstva videli v olimpijskih igrah poganski festival in leta 393 n. št. po tisočletnem obdobju trajanja prekinili olimpijske igre.
Novodobne olimpijske igre
Vendar pa so že v 17.st. v Angliji organizirali velik športni festival s tem imenom, kasneje pa tudi v Franciji in Grčiji, le da ni zavzemal internacionalnih dimenzij kot jih ima dandanes. Šele v 19. st se je z arheološkimi izkopaninami ponovno odkrite Olimpije prebudila želja po obuditvi olimpijskih iger v vsem njihovem veličastju. Tako je že prej omenjenemu baronu de Coubertinu, ki je imel željo po združevanju različnih nacij in vključevanju mladine v šport namesto v vojne, uspelo organizirati prve moderne olimpijske igre, ki so se leta 1896 odvile v Atenah. V ta namen je bil vzpostavljen Internacionalni olimpijski komite, ki je še isto leto preslišal željo Grkov, da bi se olimpijske igre vsako četrto leto odvijale v matični deželi, in je za naslednjo lokacijo postavil Pariz.
Od takrat naprej se tako olimpijske igre odvijajo vsako četrto leto v drugi državi in s tem krepijo idejo mednarodne povezanosti in enotnosti med različnimi narodi in kulturami. Olimpijski simbol, ki prikazuje pet krogov, ki se med seboj prepletajo, je bil vpeljan leta 1920 in predstavlja pet kontinentov z barvami, ki jih imajo svetovni narodi najbolj zastopane v svojih zastavah. Današnji olimpijski moto: »Važno je sodelovati, ne zmagati« prav nič ne opisuje antičnih idealov športnih iger, kjer je bila zmaga bolj pomembna kot samo tekmovanje in za razliko od današnjih principov niso podeljevali nagrad oz. priznanj za drugo in tretje mesto na tekmovanju. Olimpijske igre so dandanes zaznamovane s strahom pred terorizmom, ogromnimi finančnimi izdatki za povečano varnost, s škandali v zvezi s prepovedanimi poživili in medijskimi spekulacijami. Vse to predstavlja svojevrstno zrcalo današnje družbe, ki je zaznamovana z vsiljeno idejo globalizacije, ki je bila antičnim Grkom sila tuja.
Medtem ko je današnja družba družba, ki teži k enakosti, brisanju razlik in enotnosti med različnim, je bila družba antične Grčije družba poudarjanja razlik, neenakosti in neenotnosti. Čeprav smo dandanes ponosni na svoje načelo združevanja in brisanja mej, pa v tem na žalost ne vidimo nobenih pasti, ki so se jih stari Grki zavedali. Njihova filozofija razlikovanja med svobodnimi in sužnji, Grki in ne-Grki, moškimi in ženskami, zmagovalci in poraženci je imela svoj namen bogatitve in krepitve družbene raznolikosti, razslojenosti in s tem konstrukcije sveta, kjer sovražnik ne prihaja od drugod v obliki prikritega terorista, temveč je vedno že viden in odkrit znotraj človeka ali polisa. Princip drugega ali drugačnega je tako bil že integriran v samo družbeno celico političnega telesa in ni bil zamaskiran v takšne ali drugačne fraze moderne demokracije ali v strah pred velikim Drugim.
Stari Grki so bili ponosni na svojo drugačnost, čeprav so se sramovali fizičnega dela in izgubljanja na olimpijskih igrah, vendar se po drugi strani niso sramovali svojega golega telesa in vere v bogove, ki jih je gnala naprej. Ženskam niso dovoljevali nastopanja na olimpijskih igrah ne zato, ker bi bile po njihovem mnenju manjvredne, temveč zato, ker so verjeli, da je njihova fizična konstrukcija namenjena rojevanju otrok in ne večjim fizičnim naporom. Ta miselnost je ostala prevladujoča vse do 20.st., saj je leta 1908 izmed 2000 atletov sodelovalo samo 2% žensk, leta 1928 pa so zaradi njihove domnevne izčrpanosti skrajšali tek iz 800 metrov na 200, kar je ostalo v veljavi do leta 1960. Leta 1948 je bilo prvič, da je zvezda olimpijskih iger postala ženska – to je bila Nizozemka Fanny Blankers-Koen, istega leta so prav tako v Londonu uvedli t.i. paraolimpijske igre, saj je bilo po vojni veliko hendikepiranih vojnih veteranov, ki so jim želeli omogočiti udejstvovanje na olimpijskih igrah.
Politično ozadje olimpijskih iger
Čeprav so tudi v antični Grčiji zmagovalce uporabili za politične interese polisov, od koder so ti zmagovalci prihajali, in so tudi veliki politiki kot je npr. Aleksander Makedonski imeli na igrah vso pozornost občinstva, pa vendarle ni prišlo do ideoloških manipulacij kot npr. leta 1936, ko je olimpijske igre prikrojil za svoj namen Adolf Hitler s svojo idejo čistokrvnega arijskega telesa, ki ga je v objektiv kamere tako lepo ujela režiserka Leni Riefenstahl. Po letu 1950 so olimpijske igre postale orožje Hladne Vojne med vzhodom in zahodom, kar je pripeljalo do tega, da se leta 1980 Združene države Amerike in večina držav Zahodne Evrope niso hotele udeležiti olimpijskih iger v Moskvi zaradi Sovjetske invazije Afganistana. Države vzhodnega bloka pa so vrnile udarec leta 1984, ko so bojkotirale olimpijske igre v Los Angelesu. Leta 1968 sta na olimpijskih igrah v Mexico Cityju dva zmagovalna afro-američana v znamenje protesta proti rasizmu nad črnci v Združenih državah Amerike ob ameriški himni povesila glavi in dvignila pesti s črno rokovico, ki je simbolizirala gibanje »Black power«. Tej politični akciji je sledil izgon iz Olimpijske vasi, vrnitev medalj in prepoved sodelovanja na nadaljnjih olimpijskih igrah. Leta 1972 pa so palestinski teroristi na olimpijskih igrah v Münchenu ugrabili enajst izraelskih atletov in jih v krvavi bitki s policijo tudi ubili.
Lahko rečemo, da je veliko število simboličnih gest, kot je npr. prisega športnikov in sodnikov, da bodo pravično sodelovali na tekmovanju, ostalo v modernih olimpijskih igrah istega pomena kot v antični Grčiji, po drugi strani pa lahko trdimo, da so moderne olimpijske igre naredile za simbolno tisto, kar je z vstopom krščanstva začelo veljati za pogansko in krvoločno. Tako so žrtvovanje goveda na ogromnem ognju, ki je bil osrednji dogodek antičnih olimpijskih iger, moderne igre od leta 1928 naprej pretvorile v simbol ognja, ki je gorel od otvoritve do zaključka Olimpijade. Leta 1936 so uvedli tek z ognjeno baklo, ki se je začel v Atenah in nato preko 3000 tekačev nadaljeval pot do Berlina, kjer je bil center dogajanja. Od takrat naprej se vsako leto nekaj mesecev pred uradno otvoritvijo olimpijskih iger zberejo ljudje, ki iz rojstne Grčije prenesejo ognjeno baklo po vseh kontinentih in jo kot simbol povezovanja med narodi dostavijo do mesta, kjer se bakla simbolično prižge v enotni olimpijski ogenj. Vsakič izberejo najrazličnejše izvirne načine posredovanja tega elementa, ki ga je po antičnih poročilih Prometej ukradel bogovom – s prevoznimi sredstvi, preko kamel, kanujev, smučarjev, pod vodo, nad zemljo, dokler v danem mestu ne zaneti olimpijskega žara.
V zaključku lahko rečemo, da so olimpijske igre z globalizacijo in vseprisotnimi mediji pridobile povsem novo dimenzijo. Njihova novost je tudi to, da ne zavzemajo filozofije razločevanja, diferenciranja, vzpostavljanja razlik, ampak gradijo na enakosti, posploševanju in simboliki. Mit o ponovni vzpostavitvi antične olimpijade je neuresničljiv, kar je do leta 1920 spoznal tudi ustanovitelj modernih olimpijskih iger Pierre de Coubertin, ki je hotel združiti športno tekmovanje s kulturnimi prireditvami, a mu ni uspelo. O religioznem, kulturnem in vojaškem ozadju olimpijskih iger ni več ne duha ne sluha, zato pa so politični in ekonomski interesi toliko bolj v ospredju, kar potrjuje prav letošnja Olimpijada v Sočiju, s katero uveljavlja Putin svoj vpliv v mednarodni politiki. Podobnosti med olimpijskimi igrami, ki so potekale leta 1936 v času Hitlerjeve Nemčije in današnjimi ruskimi olimpijskimi igrami, so precejšnje, zlasti če pogledamo brezkompromisne politične in gospodarske rešitve, ki sta se jih oba »diktatorja« posluževala za ceno lastne slave. Vsekakor pa je potrebno na olimpijske igre gledati skozi prizmo časa, tehnoloških inovacij in družbenopolitičnih sprememb in ne zgolj nostalgično gledati za minulimi časi, katere lahko vsakdo interpretira na svoj način.
