Pogosta bolezen oziroma bolj stanje kot bolezen moderne družbe je melanholija. To je kolebanje čustvenega stanja in je pogost pojav, ki se povprečnemu človeku pojavi praviloma v odrasli dobi ob določenih življenjskih prelomnicah, ko preprosto ne gre več naprej… Prepričana sem, da je izbruh tega stanja le končni produkt in posledica dolgoletnega doživljanja posamezniku neustrezne vzgoje in iskanja svojega mesta v družbi kjer živi. »Nazaj ne moremo, naprej ne znamo«, je misel, s katero dr. Tanja Lamovec zajame vse tisto, kar se znotraj človeka dogaja, ko je vsega preveč. In kdo od nas odraslih še ni poskusil trpkosti tistih dni, ko enostavno ne zmoreš več?! Teža vsakdanjosti postane pretežka, ramena preobremenjena in kolena se zašibijo. Pred očmi se nam zavrti film našega življenja. Pa ne tisti dobri, uspešni del, za katerega trdijo da ostane, ampak ravno tisti drugi, neuspešen, težak in temen, za katerega pravijo, da je hitro pozabljen. Osebno bi prej rekla, da le teža dogodka izgubi ostrino, da bi pa pozabili…skorajda prelepo, da bi bilo res. In ko se v nekem trenutku znajdemo v notranji stiski, oživi vse.
Čustva nihajo, zapoved »pozitivnega mišljenja« pa postane neke vrste prisilni jopič. Melanholija se polašča in preplavi celotno doživljanje. Vse to je lahko posledica nevrotične motnje, ki nastane zaradi preobremenjenosti telesa in duha, njeno trajanje pa je odvisno od vzrokov in načina premagovanja. Vedenje nam nazorno pokaže, kaj vse se plete v posameznikovi notranjosti, le pozorno moramo pogledati. Splošna utrujenost, brezvoljnost, pobitost, občutek krivde in manjvrednosti so tisti znanilci, ki napovedujejo notranjo temo.
Utrujenost in pomanjkanje zanimanja za delo lahko nastopita kljub temu, da imamo zadostno količino spanja ali morda celo preveč. Tudi delo, ki smo ga pred tem opravili tako rekoč z levo roko, nam ne gre več od rok. Branje časopisa, nakupovanje in celo pogovor z znancem se nam zdi neznansko utrudljivo početje. Občutek manjvrednosti in krivde v nas vzbudi sram in v mislih se nam vrti že davno pozabljen dogodek, ki nas počasi vodi do tega, da ne zmoremo ali pa ne upamo več prevzeti odgovornosti za prihodnost. Včasih temu sledijo celo samomorilne misli, saj se razočaranja in neuspehi tako nesrečno vrstijo drug za drugim, da tako povzročajo duševno izčrpanost. Veliko je namreč razlogov, zakaj nekdo ne more konstruktivno opraviti z udarci usode. Strah, ki je v zmernih količinah nujno potreben, saj krepi pozornost in vpliva na naše obrambne odzive, deluje hromeče. Pogosto prerase v napad panike in kot njeno posledico v otrplost. Človek tudi zgleda kot kup nesreče: čustveno prazen, negotov, osamljen.
Osamljenost pa boli. Odmika se ljudem, saj se do dna duše čuti negotovega. V mnogih primerih se huda melanholija izraža tudi kot smehljajoča oblika, ko nekdo iz obupa okoli sebe postavi zid, odgovarja pa večinoma s črnim humorjem. Potrebo po ljubezni, pozornosti in razumevanju okolica pogosto dojema kot odbijajočo in zahtevno. Vedeti moramo, da preden si lahko dober do sebe potrebuješ nekoga, ki je dober do tebe. Šele nato lahko začneš odraščati in pravilno dojemati izzive vsakodnevnega dogajanja. Večina avtorjev, ki se ukvarja s to problematiko pravi, da je melanholija odgovor duše na potlačena boleča doživetja v otroštvu ali rani mladosti. Pretežno je to neke vrste nezavedna samoobramba, ki se prične že v vrtcu. Vrtec je prvi kraj, kjer nam kot posamezniku podelijo prva mnenja. In kdor odstopa od povprečja…je hudo. In kar je še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da največ šteje učni uspeh. Večina otrok zmore skriti svojo individualnost za masko prilagojenosti in hkrati ohraniti nekaj, kar je pomembno samo njim. Otrok se počuti neuspešen in izgublja motivacijo za tisto, kar mi odrasli poimenujemo njegovo delo – za šolo namreč. Nemalokrat pa se neprilagojenost izrazi kar na celi črti: otrok je nezainteresiran za vse dejavnosti. Edino kar ostane pa je strah. Strah pred nadaljnjim neuspehom, strah pred učno snovjo, strah pred slabim vtisom pred prijatelji, pa še starševska pričakovanja…na splošno strah pred življenjem. In otrok odrašča v mladostnika.
Kako naj tak mladostnik življenjske naloge doživlja kot izzive, ko mu je pa vsak dosedanji podvig sporočil, kako neuspešen in neprilagojen je, čisti luzer, kot temu radi rečejo sami?! Vsak povprečno inteligenten posameznik bo nalogo poistovetil s porazom in ob tem vzpostavil logičen obrambni mehanizem: izogibanje! Ker mladostniku manjkajo izkušnje konstruktivno rešene naloge, ki je osnova za nadaljevanje življenjske poti, mu izogibanje pomeni temeljni motiv življenja. To pa vsekakor in v nobenem primeru ne vodi do dobrega konca. Temelji melanholije so vsekakor formirani. Mladostnik potrebuje vzgojo in učenje, da si bo zmogel poiskati svoje mesto v sredini, kjer biva. Edina pot konstruktivne rešitve melanholičnega stanja je pot samo-spoznavanja, dojemanja svoje notranje moči in seveda individualnosti, ki je – na srečo, vedno bolj cenjena. Postaviti mora tako osebni kot tudi družbeni vrednostni sistem, ter poiskati smisel in cilj svojega delovanja. Tako stanje odraslega pa potrebuje zaupanja vrednega sočloveka, saj krizo lahko najlažje prebrodimo s čustveno podporo in ustrezno rešitvijo problema, ki je krizo povzročil. Torej, modro je poiskati pomoč. Ne kakršnokoli temveč dobro pomoč.
