Bil si moja sreča, moja moč, mali srček, ki je rasel v meni. Vsak nov dan sem začela s teboj, vsako noč sva se skupaj zazibala v sanje. Vsak dan znova sem ti neštetokrat rekla: “Rada te imam.” Toliko lepih trenutkov si mi podaril, toliko lepih in nežnih misli si zapisal v moje srce. Od dneva, ko sem se zavedala, da rasteš v meni sem te ljubila z vsem srcem in spremljala tvojo rast, začutila tvoje gibe.
Nisem se samo jaz veselila, tudi očka je bil vesel, da se nam pridruži v družini še nekdo. In tvoj brat in sestra sta tako težko čakala dojenčka. Kolikokrat smo sedeli na sedežni, pa sta te božala, te žgečkala in se v sreči smejala, ko si njima odgovarjal z brcami in z gibi. Čas nosečnosti je mineval, ob večerih si izvajal prave akrobacije v mojem trebuhu. Vedno znova si nas spravljal v smeh in nas osrečeval. Vsak dan znava sem čutila popolnost družine. Tako smo stopili v zadnji mesec pričakovanja.
Oprana oblačila, pripravljeni pripomočki in nova posteljica, ki je še čakala na postavitev. Niti pomislila nisem, da bo posteljica spet ostala prazna. Kupili smo čisto novo, za srečo. Tisti večer si bil miren, a ko te je očka pobožal si se nežno premaknil. Ker se ponoči nisi premikal in ker si bil tako zelo miren, me je očka zjutraj odpeljal k zdravnici. Grabil me je krč strahu in bolečine, ker sem med sinom in hčerko, ki sta čakala doma, že rodila mrtvo hčerko. Tudi pri njej je bila nosečnost polna sreče, a v naročje so mi jo položili mrtvo in rojstvo je postalo boleče slovo. Molčala sem in pot se mi je neskončno vlekla, čas je obstal. V srcu je odmeval nemi krik: “Ne vzemite mi ga!”
Vzeli ste mi hčerko, mojo Moniko, ne vzemite mi še sinčka. A nemir v meni je ugašal lučko upanja, zla slutnja je objemala srce. Sreča je postala bolečina.
In sedaj, ko sem v strahu ležala na postelji, zdravnica pa je z ultrazvokom iskala utrip tvojega malega srčka, se mi je znova zrušil svet. Nikjer ni bilo tiste male pikice, moreča tišina je preplavila prostor. Po licih so mi spolzele solze… Rada bi kričala, prosila rotila, a sem samo jokala. Nekje daleč sem čutila kako mi je zdravnica stisnila dlan in izgovorila tiste črne besede, ki so moje življenje spremenile v temo: “Žal mi je, ni utripa, srček ne bije več.”
Sreča je postala bolečina. Spet, znova.
Sprejeli so me v porodnišnico, namenili so mi enoposteljno sobo in dali zdravila, ki naj bi sprožila porod. Nič se ni zgodilo. Kot da se ne želiš ločiti od mene. Dan je mineval, jaz pa sama, ujeta med bele stene, ovita v neskončno bolečino in z solzami, ki so tekle in tekle. Ležala sem na porodnem oddelku in ves dan poslušala jok otrok. Po hodniku so se sprehajale mamice in tolažile svoje male srčke. Proti večeru je prišla nova izmena. Zdravnica, ki me je sprejela me je pred odhodom še prišla pogledat in na njeno vprašanje: “Še kar ni nič?” sem samo nemočno odkimala.
Pogledala me je in rekla: “Treba bo narediti carski rez, otroka moramo spraviti ven. ” Potem je odšla in prišel je zdravnik, ki je že tako neskončno bolečino le še povečal. Jaz pa tam z mojim sinčkom v trebuhu, z njim za katerega sem vedela, da nikoli ne boš zajokal. Kako rada bi verjela, da je vse samo grda pravljica, ki se bo srečno končala.
Pa se ni. Bila sem deležna zelo nesramnega vedenja enega od zdravnikov, ki je na moje vprašanje, če mi lahko naredijo carski rez, začel kričati name: “Kaj pa vi mislite da ste, sem ste prišli da rodite, da spravite tega otroka ven! Če vam kaj ne paše, pa pojdite drugam!”
Po 14 urah ležanja z mrtvim otrokom v sebi naj najdem še moč, da grem v drugo porodnišnico? Naslednji dan je prinesel slovo. Rodila sem ob 1:30h, babica, ki je bila z mano preko poroda je bila resnično prijazna. Položila mi je sina v naročje in mi rekla: “Kar v miru se poslovita. “
Gledala sem te in jokala, jokala in prosil: “Odpri oči, zajokaj, prosim te, zbudi se. . . ” Ti pa si nemo počival v mojem naročju, pobožala sem tvoje črne kodrčke in te poljubila. Potem so te vzeli in moj objem je ostal prazen.
Najtežje je bilo priti domov, kjer tebe ni bilo. Srce je trgala neskončna bolečina, spet in znova. Izgubila sem hčerko, izgubila sem tebe. Monika in Robi – naša angelčka med zvezdami.
Danes spomin še vedno boli, še vedno sta z nami, čeprav samo v srcih. Spomin na dan, ko je Sreča postala Bolečina. Monika bi dopolnila 20, Robi 14, še vedno ju vidim ob sebi.
Srečna sem, ker imam ob sebi sina in hčer, ki vsak moj dan napolnita z srečo in ljubeznijo, ki sta moja moč in upanje.
Srečna sem, ker sem mama.
