Vsak ima zgodbo v sebi, katera lahko spremeni na tisoče življenj. Vsak ima izkušnje, ki so jih izoblikovale in jih ustvarile v osebo, katera so danes. Prav vsak od nas ima zgodbo, ki vsebuje lepoto življenja v celoti – lepoto učenja in osebne rasti. Življenje je velika učna ura iz katere bomo odnesli vse, česar se bomo pripravljeni naučiti.
Vsi imamo unikatno življenjsko pot in ker sem trdno prepričan, da je vsak zmožen napisati svojo zgodbo in jo spremeniti v knjigo, ki bo pomagala ljudem, sem se pred enim letom odločil, da še sam napišem knjigo ter delim svojo življenjsko pot z vsemi vami. Sprejeti moramo svojo preteklost in deliti znanje, ki smo ga prejeli skozi leta.
V svoji prvi knjigi Osebna Zgodba Policista, sem se odločil deliti z ljudmi svojo osebno rast, izkušnje in najtežje trenutke svojega življenja. Moj namen je pomagati ljudem odkriti lepoto življenja, ki se prikaže, ko se odločimo spremeniti sebe. Neverjetno hvaležen sem za vse padce in prepreke, saj sem iz njih ustvaril knjigo, katera verjamem, bo pomagala mnogim od vas.
Prav vsak od nas je vreden sreče, ljubezni in uspeha. In prav vsak od nas je odgovoren za življenje katerega živimo.
Dovolite, da z vami delim odlomek iz svoje knjige – Osebna Zgodba Policista, ki ga je zapisala v svoji zgodbi hčerka Tanja.
»Mama je vedno več pila, bila vedno bolj ljubosumna in vedno bolj me je zanemarjala. Večkrat se je tako napila, da mi je odrezala cel šop las ali pa me zaklenila ven v spodnjem perilu. Bilo je že v navadi, da sem preživela ure in ure zunaj ter hodila ob polnoči na sprehode po parku in med blokom. Rada sem se ji upirala in ji ugovarjala, ona pa je zgubljala živce, ker me ni mogla obvladovati. Neke noči me je pustila v parku sredi noči, ker je šla s Petro in nekim šoferjem v Koper, spet druge noči se spomnim, kako se mi je dobesedno utrgalo in sem sredi ulice kričala na ves glas, na kolenih, da bi rada umrla in da hočem oditi. Mislim, da je takrat bil začetek depresije, ki se bo dokončno prikazala leta kasneje, ko bo mama umrla. Alkohol, mrzle noči, gostilne in kričanje so bili navada in ne preseneča me, da sem se začela zatekati k domišljiji. Če danes vprašate atija, vam bo rekel, da gledam preveč filmov in sem preveč nora na Nadnaravno (super serija, poglejte si jo), a med takšnim otroštvom, kot sem ga imela jaz, sem morala zbežati nekam, tako da sem izbrala pisanje in igranje.
Medtem, ko je mama začela skrivati vodko, katera je skoraj nadomestila pivo, in so noči v gostilnah postajale daljše, sem sama iskala uteho v pretvarjanju, da sem druga oseba in verjela sem, da če se dolgo pretvarjam in če močno verjamem, bom postala junakinja, ki išče zaklade (serija Sheena je zaznamovala moje otroštvo, bila je moj idol), ali pa princesa, ki nosi krono in živi popolno življenje. A bolj kot sem živela v svojem svetu in se pretvarjala, da je vse v redu, bolj sem trpela; mama je bila noseča z Mašo in njen odnos z atijem se nikakor ni izboljšal. Morda smo se pretvarjali in mama je kot vedno mislila, da bo vse v redu z njima ter vedno znova ponavljala, da sta skupaj že 11 let in nikakor ne moreta iti narazen. Večkrat sta se tepla, prihajala je tudi policija in enkrat smo se skrivali v moji sobi, ker je mama grozila, da ga bo ubila ter je prišla nad nas s sekiro. Še nekaj let po tem sem vsaki dan gledala ozko luknjo v vratih, kamor je udarila s sekiro.
Mašino rojstvo in trenutek, ko sem jo prvič videla, je do tega dneva moj najljubši trenutek mojega življenja. Spomnim se vsega, od tega, kako osvetljen je bil hodnik, ko jo je sestra prinesla ven, do tega, kako je ata rekel, da bo on šel notri in morava s Petro počakati zunaj. Bila sem izredno ponosna, da sem starejša sestra, ampak zelo ljubosumna, ker je moja najboljša prijateljica Lejla imela sestro, ki je bila še dojenček in so jo vsi hoteli voziti naokoli. Njena družina je bila bolj normalna, če lahko tako rečem, bili so bolj spoštovani in njena mama ni bila znana kot nekdo, ki pije in se jo sliši čez celi park. Nimam veliko spominov iz tega časa, a se spomnim nekega posebnega trenutka, ko me je mama zbudila sredi noči in mi rekla, da naj se igram z Mašo ter poskrbim zanjo. Imela je nekaj mesecev, jaz sem bila stara okoli 10 let in imela šolo čez nekaj ur; to mame seveda ni zanimalo – bila je pijana in želela je spati. Maši sem segrela mleko, se igrala z njo in jo nahranila; takrat sem postala druga mati v družini. Kadar ta prava ni utegnila biti odrasla trezna ženska, sem bila pa jaz tista, ki je skrbela, da je Maša bila nahranjena in previta. Petra je bila mamina punčka. Čeprav je bila tepena, ni bila nikoli zaprta zunaj in je vedno bila poleg nje, kamorkoli je mama šla.
Megleno se spominjam dne, ko je ata odšel od doma in se preselil v Kampel. Najbolj se spomnim, da mi je obljubil, kako bo računalnik, ki ga je vzel zraven, enkrat moj. Še zdaj ga nisem dobila. Po tem, ko se je ata preselil v Kampel, smo z Mašo in Petro živele med dvema stanovanjema in lagala bi, če bi rekla, da se spominjam, kakšen odnos sta imela ata in mama. Mislim, da teh spominov nisem potlačila, ampak se mi zgolj niso zdeli pomembni, da bi jih obdržala, ker se pravzaprav spominjam več lepih stvari kot temnih. Eden izmed temnih trenutkov, ki se jih spominjam, je ta, ko je mama prišla razbijat na vrata stanovanja v Kampelu sredi noči in je kričala. Ko sem bila v Kampelu, sem predvsem uživala, da sem bila z atijem in razmišljala o tem, kako bom živela v bližnjem gozdu (tako kot Sheena) ter nadaljevala s pretvarjanjem, da je vse v redu.
Ko je Maša imela 1 leto in je rojstni dan praznovala v bolnišnici, se je ata odločil, da se preselimo na Štajersko. Če me spomin ne vara, sem mu na poti iz Izole v avtu povedala vse o maminem pitju in kako sva lagale Petri, da je to sok. Vem, da smo se odpeljali takoj gor, a maminega odziva se ne spominjam. Ena izmed prvih stvari, ki so v moji glavi iz tega časa, je pogovor, ki smo ga imele pri teti o tem, kako bom šla v šolo v Poljčanah. Vse, kar sem si želela, je bilo to, da bi lahko sporočila prijateljicam iz Ankarana, da sedaj živim na Štajerskem, kar se mi je vedno zdelo zelo kul. Vedno sem rada govorila, da imam sorodnike na Štajerskem, mislila sem, da sem zaradi tega bolj zanimiva. Sedaj je ravno nasprotno; ko kdo reče, da sem Štajerka, jih rada opomnim, da sem pravzaprav Primorka in bom vedno doma doli, kar je tudi resnica. Štajerska in Štajerci niso po mojem okusu, nenazadnje sem skoraj 12 let odraščala ob Erosu Ramazzottiju, plavanju v morju in ob učenju italijanščine, ne pa med ljudmi, ki hodijo na veselice, ritualno ubijajo prašiče in se ga redno napijejo. Zame je Štajerska še vedno španska vas, ne poznam niti okolice Poljčan, pa sem tukaj že zadnjih 12 let. Ko me kdo na cesti vpraša za smer, vedno rečem, da nisem od tukaj.
Prava dogodivščina in testiranje, ki mi ga je življenje namenilo, pa se začne tukaj; v majhnih, nepomembnih Poljčanah. Prvih nekaj mesecev od trenutka, ko smo se preselili na Štajersko, sem živela pri sestrični, pri kateri sem se imela super, a zaradi moje zlomljene osebnosti in prepričanja, da lahko postanem kdorkoli, ter ljubosumja, ker je imela popolno družino, sem naredila nekaj, za kar sem potrebovala kar nekaj let, da sem si oprostila. Kradla sem. In ne samo enkrat, temveč večkrat. Stvar je v tem, da ko si zlomljen in dobesedno živiš v svoji glavi, oddaljen od resničnosti, zaradi katere se odmikaš od realnosti, ne veš, kaj je prav in kaj ni. Po tem sem šla živet k očetu, k njegovim staršem. Petra in Maša sta živeli vsaka na svojem koncu pri dveh različnih tetah. Čez nekaj časa sta tudi Petra in Maša večkrat prespali z nama z atijem, a je bilo to obdobje zelo kritično, ker Maša pravzaprav ni poznala mame in je kar nekaj časa živela z nekom, ki ga ni prav dobro poznala od rojstva, Petra pa je živela pri teti, katera je imela drugačen odnos do nje, kakršnega je bila navajena od mame.
Eden izmed trenutkov, ki se jih spominjam, je celo ujet na videu, katerega sem gledala pred nekaj meseci. Petra se je odpravljala, da odide k teti nazaj in je atija spraševala, če lahko danes prespi doma z njim, zelo si je želela ostati. Vsakič, ko slišim ta posnetek, kako prosi, da bi ostala doma z družino, me spravi v jok, ker vem, kako težko ji je bilo. Tudi sama sem imela težavno obdobje, ko sem živela pri sestrični in bila daleč od družine, a za razliko od Petre sem sama vedno bila bolj odmaknjena od ostalih in čustveno živela v svojem svetu. Vsa ta leta, ko me je mama zapirala ven in mi govorila, da se mi odpoveduje, da nisem več njena hčerka – vse to mi je na žalost pomagalo, da sem zgradila nekakšen zid in blokirala kakršnokoli čustvo, ki po mojem mnenju ni spadalo v moje življenje. Petra je bila navezana na atija in mamo, bila je majhna, ko smo se preselili na Štajersko, Maša je bila dojenček, jaz sem po drugi strani vedela vse zakaje in razloge; bila sem čustveno odrasla.
Življenje pri omi in dediju mi je bilo všeč, ker sta imela živali in vsepovsod je bila narava, celo v šoli sem imela prijatelje in skozi pisma sem ostajala v stiku s sošolkami v Ankaranu. Skozi vse tegobe in težave, ki jih je ata preživljal zaradi njegovega očeta, ki nas ni več želel pod svojo streho, sem seveda doživljala skozi majhna vratca, ker sem nadaljevala življenje v svojem svetu, v prihodnosti, kjer bom srečna, slavna in bogata pevka. Takrat bo vse odlično in srečna bom! To je bilo moje prepričanje. Medtem sem v šoli doživljala prve razlike med mano in ostalimi sošolci; ne samo, da sem bila nova in imela naglas, ampak bila sem tudi bolj občutljiva in lahka tarča za dekleta, ki so rada nadlegovala druge. Hodila sem od ene skupine prijateljic do druge, družila sem se z vsakim, ki se je bil pripravljen pogovarjati z menoj, samo da sem imela nekoga. Bila sem tarča groženj, da me bodo pretepli po koncu pouka, žalitev, da sem grda in me noben fant ne mara, do tega, da so me večkrat zaprli v stranišče in me škropili z vodo ter me niso spustili ven, dokler nisem bila cela mokra. Takrat so bila moja čustva že popolnoma ohromljena, občutila nisem pravzaprav ničesar razen sovraštva in izredne želje, da postanem slavna pevka ter odidem iz Slovenije.
Kmalu zatem smo se preselili v tetino stanovanje in šli skozi obdobje groženj, kjer so nas nato metali ven in prihajali z žalitvami v stanovanje. Ati je kmalu našel stanovanje v sosednjem bloku in ga začel urejati za nas, da bomo končno lahko odšli na svoje in zaživeli v domu, ki bo samo naš in nas končno ne bo nihče metal ven. Takrat smo pravzaprav končno zares spet zaživeli kot družina in bili vsi skupaj pod isto streho; jaz, ata, Petra in Maša. Stvari so se končno začele urejati in kazalo je, da bo vse v redu: seveda se to ne bo zgodilo še nekaj let, a zanimivo je razmišljati o tem, kako nam je takrat odleglo. Najbrž bi morala omeniti tudi to, da nas je nana (mamina mati) redno nadlegovala s pismi in atija prijavljala na center zaradi nasilja v družini. V njenih očeh je bil ati kriv za mamino smrt in po toliko letih še vedno vsaki dan govori o mami in išče krivca za njeno smrt ter ne more gledati njenih fotografij.
Doma smo se začeli veliko prepirati in imeti toliko različnih nesrečnih osebnosti v majhnem stanovanju je pravi izziv. Ko sem šla v srednjo šolo, sem končno videla priložnost, da začnem na novo med ljudmi, ki me ne poznajo; sicer je pa z menoj v razredu bilo dekle, s katero sva bili sošolki na Poljčanski šoli. Prvih nekaj mesecev je bilo super: imela sem prijatelje, prvo uro sem redno špricala, da sem hodila na pijačo s fantom, ki sem ga spoznala in učitelji so bili prijazni. Ampak, kot sem nezavedno pričakovala in tudi manifestirala, se je kmalu tudi to spremenilo v pekel, ko je ena izmed mojih prijateljic čez noč razširila govorico, da sem ji speljala fanta. Umazana, patetična laž, za katero do tega dneva ve, da ni bila resnica, ker se pravzaprav nobena od naju ni z njim niti pogovarjala. Se sprašujem, katera je živela v bolj sanjskem svetu – ona ali jaz. V šoli so me začeli zmerjati, od 20+ sošolcev je z mano ostala samo ena prijateljica, ki mi je stala ob strani. V razredu so me zasmehovali, mi dobesedno kričali v obraz in se fizično spravljali name.
Doma smo se prepirali, med mano in sestro je bilo vedno hujše, ker sva se tepli in začela sem imeti napade panike. V teh trenutkih, ko sem ležala na tleh, ker nisem mogla dihati, mi je sestra kričala v obraz in se mi smejala – to je bilo najtežje, ker sem mislila, da bom umrla in nisem mogla razumeti, zakaj mi ne pomaga. Z očetom nisva imela najboljšega odnosa in večkrat sem govorila, da se bom ubila ter zbežala od doma. Ko sem se tako redno odpravljala ponoči ven, ker sem mislila, da se mi bo dovolj zmešalo, da si nekaj naredim ali pa res zbežim, sem sedela na pokopališču in poslušala depresivne pesmi; kaj pa drugega, tipično depresivno obdobje pač. V šolo več nisem hodila; vsak dan sem se oblekla in počakala sede na kavču, da je odbila ura, ko se je pouk končal ter poklicala očeta, da mu povem, kako sem prišla domov. Ni bilo toliko to, da nisem želela več videti sošolcev, moja depresija je bila že tako daleč, da fizično nisem več mogla prijeti kljuke in je obrniti, da bi šla skozi vrata. Bila sem tako omrtvičena odznotraj, da mi je bilo vseeno za vse in edina stvar, katero sem želela početi, je bilo spanje.
Januarja leta 2010 je mama umrla in jaz sem sprejela klic od njenega moža ter sporočila atiju, kaj se je zgodilo. Nisem želela pokazati, da me je prizadelo, zato sem med njenim pogrebom kljubovalno skušala delovati neprizadeto in se hecala. Nekaj mesecev kasneje je umrl še moj nono, proti koncu leta pa je stric naredil samomor. Pred kratkim sem prebrala, da ko si želimo umreti, običajno izkusimo veliko izgubo, torej ljudje okoli nas umrejo v večjem številu. Vedno sem se spraševala, zakaj me Bog ni vzel, ampak očitno sem smrt morala občutiti skozi druge, kar je zagotovo na neki način pripomoglo k temu, da sem se v naslednjih letih postavila na noge. Seveda pa so stvari doma in v šoli bile vedno slabše, zato sem si postavila datum, na katerega se bom ubila, če se stvari ne izboljšajo. Smrt sem vzela zelo resno in edina luč v mojem življenju je bil glasbenik Bruno Mars. Zveni zelo čudno, ko omeniš komu, da se nisi ubil zaradi nekega pevca, ki nima pojma, da obstajaš, a zame je bil on edini razlog, da sem bila živa – hotela sem biti pevka, on je bil moj idol in bila sem prepričana, da bom uspela, v nasprotnem primeru me je čakal tisti poseben datum. Vedno sem govorila sebi, da se nebom ubila, dokler Brunota ne vidim v živo. Na koncert sem šla oktobra leta 2013. Datum, do katerega mi je moralo uspeti, je bil 24.4.2014 (magične štirice).«
Več o knjigi Osebna zgodba policista in o avtorju Ivanu Jurgecu, pa lahko preberete na www.ivanjurgec.com.
