O osebnostni motnji izogibanja je med ljudmi in ostalo populacijo malo govora, ko beseda nanese na psihološke težave (največ se govori o depresijah, anksioznosti, paničnih napadih ipd.), zato sem se odločil, da s svojega vidika predstavim tole motnjo, o kateri tudi sam nisem vedel, da jo imam, preden nisem pred letom dni stopil k psihiatru in sem na osnovi pogovora in pregleda prispevkov na internetu ugotovil, da že od otroštva trpim za tole obliko motnje.
Kaj v bistvu je osebnostna motnja izogibanja? Kot sem razkril že v uvodu, se ta motnja pokaže že v otroštvu kot izredna sramežljivost, plahost in izredno težko navezovanje kakršnihkoli stikov in kasneje tudi prijateljstev. Oseba ima zelo nizko samopodobo in samozavest, kar ga močno omejuje na vsakem področju življenja. Ker je oseba večinoma tiho v skupini oz. družbi, se počuti manjvredno in odveč, zato se postopoma nekako izogiba družbe in se vse bolj zapira v svoj, intimni svet, kar pa ga še bolj oddaljuje od realnega življenja in se s tem ne sooča svojimi psihološki težavami, ki ga pestijo. Vzroki za nastanek te motnje so različni, izvirajo pa iz otroštva, ko otrok ne čuti prave materinske oz. očetovske ljubezni (alkoholizem, preveč permisivna vzgoja, zapostavljanje, trpinčenje otroka oz. kombinacija naštetih dejavnikov. Če povzamemo, osebnostna motnja izogibanja je zelo huda oblika socialne fobije, ki se človeku pojavi že v otroštvu, pa sploh ne ve zato in zato je dobro čimprej ukrepat in takšnega otroka oz. mladostnika poslat k psihologu oz. psihoterapevtu, kjer se težava lahko omili brez zdravil. V odraslih letih (tako kot pri meni) pa so žal potrebni antidepresivi, a s tem se se stvar ne omili, ampak je potrebno ogromno dela na sebi, vztrajnosti, poguma in seveda vključevanja v družbo, skupinsko in individualno psihoterapijo itd. Treba se je izpostavljat »stresnim« situacijam in na ta način skušat omilit tesnobo, nelagodje v skupini oz. družbi. Individualna terapija pa ti pomaga pri vzpostavljanju tistega osnovnega zaupanja, ki ga moraš imeti pri ljudeh, da lahko začneš navezovat stike, poznanstva in morda tudi prijateljstva.
Če se sedaj navežem na svoj osebni primer, lahko rečem, da sem bil že od otroštva zelo plašen, sramežljiv, nedružaben z malo oz. skoraj nič prijatelji. Druženja z vrstniki v osnovni šoli je bilo nekaj, a večinoma sem se držal bolj zase in sem težko navezoval nove stike oz. prijateljstva. V družbi sem bil večinoma tiho, brez besed (no, tudi danes, pri svojih 33. letih ni veliko bolje) in zato so me marsikateri vrstniki zbadali, zaničevali, kar me je še dodatno potrlo. Zbadljivke sem prejemal tudi zaradi alkoholizma moje matere v otroštvu, zaradi le – teh pa je še bolj trpela moja samopodoba in samozavest. Proti koncu osnovne šole sem se spoprijateljim z enim sošolcem, a sem z njim po koncu srednje šole hitro zapadel v slabo družbo prav zaradi neodločnosti, nesamozavesti. V takšni družbi sem skušal ugajat in tako se je začelo kajenje marihuane, cigaret in pitje alkohola. S tem sem mislil, da bom bolj odprt, komunikativen ter da si bom pridobil večji krog ljudi, s katerimi bom lahko preživljal svoj prosti čas. V bistvu pa nisem reševal svojih psiholoških težav, ampak sem jih samo potlačeval. Vse bolj sem spoznaval, da ta družba ne bo zame, a z njo sem definitivno zaključil na začetku fakultete, ko sem se tako napil, da sploh nisem vedel, kako sem prišel domov. Torej pijan kot »čep«. Kljub vsem svojim pustolovščinam in dogodivščinam sem uspešno zaključil srednjo šolo in kasneje tudi fakulteto. V času fakultete sem se spoprijateljil še z enim prijateljem, s katerim imava stike še danes in mi je v največjo oporo ob težkih trenutkih.
Že v času fakultete sem se vse bolj zapiral vase, vse manj sem hodil ven v družbo in na zabave, če pa že, sem se pa tako napil, da velikokrat nisem vedel zase. S tem sem (če pogledam z današnjega gledišča), premagoval svojo »notranjo bolečino«, ki je tlela v meni. Po koncu fakultete je nastopila še ena težava, brez službe in tako sem postajal vse bolj zaprt vase, potrt, razdražljiv in tečen doma, brez prave volje in energije. Stvari so postajale tako nevzdržne, da sem razmišljal tudi o najhujšem – samomoru. Ko sem prišel do te točke, sem začutil, da bo potrebno nekaj ukrenit in pred slabim letom sem se odločil, da stopim do psihiatra, kjer je psihiater po kratkem pogovoru ugotovil, da trpim za to motnjo in mi seveda predpisal antidepresive. Po določenem času jemanja antidepresivov se je stanje postopoma izboljšalo, a kljub temu sem ugotovil, da brez psihoterapije ne bo šlo. Preko enega foruma sem izvedel za skupinsko psihoterapijo, kjer sem se novembra prejšnjega leta tudi priključil. Od začetka mi je bilo zelo težko karkoli v skupini spregovorit in se odpirat, zdaj je že lažje, čeprav bo še potrebno ogromno časa, da se bom popolnoma sprostil in bom stvari povedal brez »cmoka v grlu«. Poleg tega pa hodim še nekam drugam na individualno terapijo. Zdaj ko tole pišem sem še vedno brez službe, a pred pol leta sem dobre tri mesece nekaj prostovoljno delal in če še ne bo kakšne službe, bom še sprejel kakšno prostovoljno delo, ki me bo osrečevalo. Svoj »velik« prosti čas, ki ga sedaj imam, skušam zapolnit s športnimi aktivnostmi (fitnes, skupinske vadbe, tekom ipd.), kavicami. Zavedam se, da je to premalo, a to je začetek dolgotrajnega in bolečega »zdravljenja, ki me čaka.
Ta članek sem napisal v upanju, da se morda še kdo najde v tej zgodbi in da bi se v strokovni in laični javnosti začelo več govoriti in pisati o tem. Takšni ljudje nismo nič manj dobri ali manjvredni, smo pa izgradili svoj obrambni mehanizem izogibanja družbenim situacijam, ki nas omejuje v vsakodnevnih situacijah. Motnja je huda, da pa se jo omilit največ s pomočjo individualne in skupinske psihoterapije ter z vztrajnostjo, voljo za spremembe. Torej, če se je kdo našel v tej zgodbi, samo pogumno naprej in ne se bat poiskat strokovno pomoč, saj drugače lahko pride do popolne osamljenosti, ki pa v končni fazi pomeni najverjetneje najhujša oblika smrti (vsaj zame) – samomor. V času psihoterapije pridejo težki trenutki, a te se da premagat, če je volja, pogum in vztrajnost. Ne pričakujte pa sprememb na bolje takoj oz. v par mesecih, ampak bo za to potrebno najmanj leto, če ne več let. Pa srečno novim izzivom naproti.
