O tem beremo povsod. Mediji so nasičeni s takšno in drugačno metodo vzgoje naših otrok. Govorim kot mati dveh, stara sta dvajset let. Trdim, da je teorija eno, praksa drugo. Vzgoje se človek ne more naučiti iz knjig.
Nikdar se nisem obremenjevala, kako bom postopala, učila in vodila moja dva otroka. Vse je bilo spontano, po zdravi pameti in lahko rečem, da sva z možem vzajemno opravila to nalogo zelo dobro. Recepta ni.
Ko pomislim malo nazaj. Moje otroštvo je bilo izjemno lepo. Imela sem veliko družino, za mizo nas je sedelo deset. Naša družina je štela štiri člane. Živeli smo skupaj s prababico, babico, dedkom, staro teto, teto in stricem. Z bratom sva imela zadosti maneverskega prostora, da sva v končni fazi dobila vse, kar sva hotela. Vendar nikdar brez predhodnega družinskega sveta. Ljudje so imeli za naju čas.
To se danes ne dogaja več. Službe zahtevajo celega človeka, gospodarstvo je na psu, zvečer so starši utrujeni.
Pa sem vseeno prepričana, da ni potrebno imeti doktorat iz psihologije, da usmeriš otroke na pravo pot. Nekoč se prebrala rek, ki pravi takole: »Pri desetih letih sem ugotovil, da moj oče nima pojma o stvareh in res ne ve nič, pri dvajsetih letih sem razmišljal še isto, vendar se nisem več obremenjeval z očetovo nevednostjo, pri tridesetih sem včasih že pomislil, kako bi to naredil oče, pri štiridesetih sem v dilemi poklical očeta in ga prosil za nasvet, pri petdesetih mi je na misel prišlo, ko bi bil vsaj oče tu, da ga vprašam… Čez te faze gredo otroci in gredo starši.
Moti me mišljenje mladih bodočih staršev, češ otroke imeti čim kasneje, saj se takrat ustavi življenje. To vsekakor ne drži. Če doma vlada red imata starša lahko veliko časa zase. To je ena pomembnejših stvari. Samo tako lahko apelirata na otroke z isto miselnostjo.
Midva z možem nisva bila nikoli pristaša demokracije v družini. Tule se mogoče marsikdo ne bi strinjal z nama, ampak vseeno, z otroci nismo pasli skupaj krav. Prav je, da vedo, kje jim je mesto. To pa nikakor ne pomeni, da sva pozabila na najino dolžnost dajanja varnosti, samozavesti in splošne otroške sreče.
Dotaknila bi se tudi metode s kaznimi. Kazen lahko daš samo v primeru, da se jo najprej sam držiš. Če v tednu, ko kazen velja pozabiš nanjo si naredil dosti slabše, kot če jo ne bi bilo. Sama sem se ujela v to past in takoj mi je bilo jasno, da se tega midva ne bova šla. Vsekakor pa mora otroku biti jasno zakaj je kaznovan. Sicer pa nama ta metoda ni bila nikoli preveč pri srcu, težave sva reševala sproti, takrat, takoj.
Vedno sva se držala tudi zavedanja, da nama poden ne bo zameril, če ne bo pomit, otroci si bodo pa dobro zapomnili, kaj vse smo počeli skupaj. In ne nazadnje, če se bosta z veseljem z družinami vračala nazaj k nama, takrat bova vedela, da sva nalogo opravila z odličnim.
Tako sva jih pripeljala do fakultete in z veseljem ugotavljava, da sva gor spravila dva dobra človeka. Brez posebnega odrekanja, brez knjig, zgolj po najini pameti in vesti. Vzgoja nama ni pomenila eno odvečno opravilo, smo pač živeli in še živimo po načelu, smo takšni kot smo, brez vsakega pretvarjanja.
Ampak, vse to je zgolj moje mišljenje…
