Otroštva ni več! Izgubili so se dnevi brezskrbnega igranja na ulicah in okoliških gozdovih, kjer si sem ter tja staknil kakšno modrico, se občasno (namerno) izgubil in v kakšnem skrivnem kotičku koval načrte za svojo prihodnost. Ostali so le še nostalgični spomini v glavah sedaj že odraslih posameznikov, ki se še vedno nasmehnejo ob kakšnem spominu, preden jih znova potegne hipertok sodobnega časa.
Dejstvo je, da praktično ne vidimo več otrok, ki se igrajo na ulicah. Igrišča povečini samevajo in vse manj je pravih in iskrenih odnosov, ki se jih naučimo ravno na ulici, med sovrstniki. Sedaj klasični izgovor je seveda, da je mladina samo še za računalniki. Kar je do neke mere tudi res. Vendar težava leži predvsem v starših in njihovih pričakovanjih do svojih otrok.
Pa si poglejmo čisto enostaven primer. Zamislite si 8 letnega fantiča. Dopoldne hodi v šolo, kjer je vzoren in priden učenec. Je prijazen in dobrega srca in ima veliko prijateljev. A za njih nikoli nima časa, čeprav ga vabijo na vsa praznovanja. Pomembnejši so mu trening tenisa, učne ure kitajščine in seveda ne smemo pozabiti glasbene šole, čeprav mu je do nje ravno toliko kot meni do skoka s padalom.
Na tej točki se je smiselno vprašati dvoje. Prvič, ali so to res želje in ambicije otroka, ter kaj mu bodo ta znanja sploh koristila, če ima do njih že zdaj odpor ter mu je vsak trening in učna ura harmonike muka.
Realnost je taka, da se želje staršev in njihove osebne nedosežene ambicije, vse prevečkrat reflektirajo na potomce. Oče, ki ni uspel kot nogometaš, svojega sina sili v treniranje, čeprav ima ta raje gledališče. Mama, ki ni uspela kot glasbenica, hčerko sili v igranje flavte, klarineta in še trobente. Medtem, ko ti otroci sicer dosežejo določen uspeh, takoj ko pritisk staršev popusti, prenehajo z dejavnostjo. A nikoli ne dobijo nazaj vseh izgubljenih let.
Pri vseh teh dejavnostih, ki potekajo poleg že tako obremenjujoče šole, se izgubljajo prave vrednote. Zaradi nezdrave tekmovalnosti, ti posamezniki pravzaprav nikoli ne izkusijo užitka, kako je sploh biti otrok. In to je težava, saj se lahko kasneje v odrasli dobi soočajo z obžalovanjem in jezo do staršev. Preko igre in komunikacije s sovrstniki se učijo družbenih odnosov, ki temeljijo na več kot le dosežkih. Stkejo se doživljenjska prijateljstva in ustvarijo spomini, ki bodo ostali še v pozni starosti.
In ko ljudje gledamo v svojo preteklost, je res, da se spomnimo svojih dosežkov, vendar v spominu ostanejo neprecenljivi trenutki s prijatelji in družino. Ker na koncu ti uspeh in bogastvo ne prinašata sreče, če ju nimaš s kom deliti.
Zato je pomembno otrokom pusti biti otrok. Seveda je prav, da se jih usmerja in spodbuja ter stoji ob strani v težkih časih. A ta smer mora biti njihova izbira. Prav vsak starš, če se ukvarja in posluša svojega otroka, bo izvedel, kaj je njegova interesna dejavnost. V to smer ga moramo spodbujati, saj bo le tako zares uspešen in bo stvar opravljal s srcem ter veseljem.
Vendar ob koncu dneva mora biti dovolj časa za igro in sproščanje ter druženje s prijatelji. Le tako bo odrasel v resnično dobro in zdravo osebo. Ker nič na svetu ne more zmenjati veselja in občutkov, ki jih maš v sebi, ko sediš v družbi pravih prijateljev, kjer si lahko resnično ti. Ni pokala, medalje, diplome in denarja, ki bi to nadomestil. Zato tega ne smemo vzeti našim otrokom!
