Živel je fant in tam nekje, je živelo dekle. Njuni srci sta bili povezani že od nekdaj in ko sta se spoznala, sta vedela, da je to ljubezen.
Tako bi se lahko začela vsaka pravljica zaljubljenega para.
Čas prinese nove odločitve in par se odloči, da postane družina, in na svet se rodi novo življenje.
Otrok, zaklad, ki je podarjen staršem, da ga ljubijo, čuvajo, učijo živeti.
Že ob rojstvu so določena “merila”, je otrok dovolj velik, ima pravo težo,.. Je nedonošenček? Potem se starši srečamo z sistematskimi pregledi-ali otrok napreduje, ali pridobiva na teži, ali že dvigne glavico, ali s pogledom sledi in ob vsem tem še vsa cepljenja.
Starši v veliki večini želimo svojim otrokom vse najboljše in za nas je pomembno, da je otrok zdrav, zadovoljen, srečen. Žal je v praksi največkrat tako, da se postavi merila-od prvega do petega meseca MORA otrok to in to, od petega do desetega meseca MORA to in to… Potem naj bi pri določeni starosti hodil, govoril, se odvadil pleničk… In, če se tega ne doseže je že napoten v razvojno ambulanto.
Spomnim se mojega prvega otroka. Ker sama nisem imela dovolj mleka, da bi se najedel pri meni, sem mu začela dodajati mleko – aptamil, pikomil… Vse kupljeno v lekarni! Moj otrok je po vsakem zaužitem mleku bruhal. In nato sem poskusila z domačim mlekom, od krave, ki je imela telička. Po tem mleku ni nikoli bruhal.
Ko sem prišla na naslednji sistematski pregled, so ob tehtanju otroka čisto zgroženi ugotovili, da je moj otrok pridobil težo za dva meseca, ne za en mesec in sem imela pri zdravnici pravo predavanje o tem koliko lahko toliko star otrok poje, toliko in toliko mililitra, več sploh ne, pa kaj se grem da mu dajem domače mleko… Če mu ga že dajem ga moram razredčit z vodo -eno tretjino mleka, dve tretjini vode – ko sem to poskusila je moj otrok spet bruhal.
Potem pač nisem več povedala kaj je moj otrok, ampak sem se pretvarjala, da upoštevam vsa navodila zdravnikov.
Pa sta oba moja otroka zrasla v krasna najstnika in v čudovita človeka, čeprav sta pila domače kravje mleko, brez vode, in sta že pri treh mesecih jedla juhico in sadje, pa pire krompir.
No, če nadaljujem, vsako leto otrokovega življenja se določa po merilih.. Seveda je vse mišljeno za dobro otroka, za zdrav razvoj, za dobro počutje otroka,…
No in kdo bolje pozna svojega otroka kot njegovi starši? V veliki večini smo starši tisti, ki poznamo naš mali zaklad. Ob naši ljubezni se razvija in raste. Mi smo tisti, ki vemo, če je otrok lačen, žejen. Mi smo tisti, ki čutimo kdaj je z otrokom nekaj narobe.
Nobena knjiga, noben zdravnik, nihče na tem svetu ti ne more dati navodil kako moraš dati življenje otroku, ki je podarjen tebi – vama.
Ker, zdravniki imajo napisana pravila o razvoju otroka. Psihologi in svetovalci znajo svetovati kaj bi otrok določene starosti moral znati, morda znajo dati tudi nasvet kako doseči vse to.
A otrok je en sam, edini, nihče ni njemu enak, samo eden je in nikoli več ne bo nihče podarjen tem svetu enak kot on. Zato je prav, da sprejmemo otroka takšnega kot je, da ga doživljamo z vsem srcem in ne po nasvetu knjig in zdravnikov. Vaš otrok je samo vaš in je podarjen vam.
Pa ne zato, da boste upoštevali navodila, ki so napisana v knjigah. Saj to ni stroj, kjer piše v navodilih -“deluje tako in tako, skrbite zanj tako in tako….” Tu ni uveljavitve garancije?
Zato je prav, da fant in dekle, ki se odločita postati starša in sprejeti svoj zaklad na otroka gledata z srcem. Z ljubeznijo in z predanostjo. Ni potrebno brati gore knjig, ker otrok sam uči.. Otrok pove brez besed, če je lačen, pokaže, brez besed, če ga kaj boli…. Če starši razumejo njegov jok, potem razumejo vse, brez besed…
In samo tako sprejet in ljubljen otrok bo lahko rasel in se razvijal…..
Pa ni pomembno kdaj poje prvo hrano, ni pomembno kdaj se prvič nasmehne, kdaj prvič pokliče mama ali ata. Niso pomembni prvi zobki, prvi koraki, prvi dan brez pleničke… Pomembno je le to, da otrok ni samo številka, statistika, ni samo eden iz med vseh.
Otrok je podarjen staršem, da ga učijo živeti, da ga sprejmejo prav takšnega kot je, ker to je temelj razvoja in ljubezni.
In starši so tisti, ki dajo življenje otroku.
Vsak otrok je čudovit, popoln in le takrat, ko starši razumejo svojega otroka brez besed, ko sprejmejo vse kar jim je podarjeno, ko ljubijo življenje, ki so ga ustvarili… Le takrat vedo in se zavedajo, da njihov otrok ni samo statistika, ampak je novo dragoceno življenje, ki se razvija in raste in bo nekega dne podaril novo življenje.
Otrok je naš zaklad.
Hvala ker nas berete!
Če vam je naša stran všeč, vas prosimo za všeček 🙂
