Namaste! Dober dan po indijsko.
Osem dni po začetku najinega popotovanja okoli sveta sva prvič pri internetu in času, da napiševa, kako in kaj. Po dobrem mesecu poslovilnih zabav in mešanih občutkov vzletiva iz Brnika, kjer naju po desetih minutah vožnje na petek trinajstega začne premetavati kot otroke v 3D kinu ob ogledu Hobita 2. Gledam Anjo (bolj izkušenega popotnika), ki mi pravi, da take turbulence še ni doživela. Jaz začnem dobivat prebliske iz filma »Final destination« – slabo. Ko že mislim, da bo vse OK stevardesa po zvočniku panično pove, naj si pripnemo pasove, ker je nad Alpami izredno močna turbulenca. Lučke se ugasnejo in celo letalo v tišini čaka. Na koncu ni bilo nič hudega in mirno pristaneva na letališču London Stansted. Po kakšnih dveh urah najdeva Old Street, ulico v centru Londona, kjer naju pričaka stari kolega Marko Bobič, ki v Londonu opravlja magisterij. Namestiva se na njegovem kavču in zjutraj šibava na ulice. Izbereva si Brixton, neke vrste angleški Harlem ali Bronx. Pojeva klasičen, ne preveč okusen angleški zajtrk in šibava v kino. Tam si pogledava film War Horse (v Grosuplju bo verjetno igral čez kakšna 3 leta), se malo zjokava (Spielbergovo poigravanje s človeškimi čustvi) in greva naprej. Bolj južno, kot se sprehajava, več sumljivih obrazov si naju ogleduje. Zato greva kar v Pub in nato do Bobiča na kavč spat. Naslednji dan greva v Camden Town, meni osebno najbolj zanimiv del Londona, kjer naju čakajo sami mladi, stojnice s hrano iz celega sveta, ogromno stvari za kupit, »Vintage« trgovine in muzika. Zelo simpatično, vendar precej neugodno, ko potuješ eno leto okoli sveta, saj so cene v Londonu previsoke, zato spijeva pivo in greva nazaj do Bobiča. Naslednje jutro se posloviva in zahvaliva ter začneva najino avanturo proti največjemu indijskemu mestu – Bombayu. Miren let, dobra hrana, pristanek ob 1.00 AM in letališče.
Na letališču čudne sladke vonjave, povsod preproge, masa ljudi, kriki, trušč in kaos. Po petih minutah ugotoviš, da si pristal v državi brez pravil. Sva brez gotovine. Maestro ne dela na bankomatu, Anja pozabi pin kodo od Mastercarda, torej nimava druge kot, da se pustiva opeharit prvemu Indijcu, ki nama pride nasproti – Raviju, s katerim se zmeniva, da plačava kasneje (hotel in prevoz do avtobusne postaje za GOO). V hotel sva prispela po poti podobni tretjemu nivoju rudnika Šoštanj. Prepričana, da je najina zgodba končana (ugrabiti, okrasti, konec ) – pa ne že takoj na začetku potovanja. Okoli hotela laja milijon divjih psov, komarji, umazanija, smrad. Dobiva sobo kar v redu za Indijo, prespiva in se naslednji dan okoli enajstih odpraviva na ulice Bombaya.
Prvi vtis mesta je šokanten, saj te, ko stopiš ven na ulico, dobesedno prime s…. Prime te, da bi se zaprl nazaj v hotel, ki je kar na enkrat Hilton. Zunaj je 35 C, vlaga, rjav prah ti nese v oči, da komaj vidiš, zunaj zvoki, kot na nogometni tekmi, kjer so na stadionu dovoljena prevozna sredstva, vsak obiskovalec pa navija za drugo ekipo. Promet je obupen, nihče ne upošteva semaforjev in pasov, ničesar. Če hočeš čez cesto, se zaženeš v promet in na silo ustavljaš voznike. Vsaj toliko so uvidevni , da te ne povozijo. Nobenega turista ni nikjer, ljudje se čudijo vate, kot da si padel z lune. Beda, resnična beda, taka revščina, ki je v deželi za Alpami zares ne poznamo. Na ulicah se širi konstantni vonj, ki me spominja na odlagališče odpadkov, kamor sem z dedkom kot otrok hodil po dele za popravilo mojega bmx-a. Za češnjo na vrhu smetane Anja seveda obleče rdečo majčko brez rokavov z ekstra dekoltejem. Vsi strmijo vanjo, ustavljajo avtomobile in motorje. Nihče ne žvižga, komentira, zato si rečem, da tako tu pač je in greva dalje.
Moja ugotovitev glede dela Bombaya, kjer sva se znašla, je, da so ljudje in njihov način življenja precej podoben našim Romom z vsem spoštovanjem do njih, le, da so tu ljudje za enkrat še zelo neagresivni, saj so konec koncev v svojem, domačem okolju. Ljudje v tem predelu mesta namreč živijo na cesti, spijo na cesti, jejo na cesti. Kasneje sva izvedela, da sva prebivala na obrobju največjega »sluma« v Aziji, kjer prebiva skoraj milijon Indijcev. Gre za ogromno močvirje, ki je poleg napisanega poznano tudi po največji nevarnosti za okužbo z malarijo.
Po treh urah imava dovolj, zato se odpraviva na avtobus, kjer po štirinajstih urah obupne vožnje ( ne razumem kako promet tam sploh lahko funkcionira) prispeva v GOO. Pričakovanja in vtise o svetovni prestolnici »hippijev«, obiskovalcev »trance« zabav, svobode in alternative vam predstavim naslednjič, saj so poglavje zase. Radi se imejte in ne bojte se za naju, saj naju ščiti vaša dobra karma in skrivnostni talisman zaščite
