Delovno potovalna viza za Novo Zelandijo (2. del)
Če je bil prvi del namenjen predvsem sami vizi in temu, kako jo pridobiti, bo drugi del posvečen temu, kaj si s tako vizo sploh začeti, kaj vse se prinese s seboj in kaj je potrebno urediti, ko človek pristane tam daleč spodaj, na novozelandskih tleh.
Ob tem pa še eno opozorilo- kot že rečeno, se shema za delovno potovalne vize 2014 odpre 8. aprila 2014, ob 10. uri zjutraj po novozelandskem času. Velja upoštevati, da se je 6. aprila ura pri njih premaknila nazaj. Samo kot dobronameren nasvet vsem, ki boste to leto v nizkem štartu pred računalnikom, čeprav ne dvomim, da vsi tisti, ki imajo resen namen pridobiti to vizo, vse to že zelo dobro vejo.
Tako- viza je pridobljena, prav tako letalska karta, bliža se čas odhoda, poslovili ste od vseh, vsi vam (vsaj rahlo) zavidajo in metuljčki veselega pričakovanja so čisto ponoreli… sledi pristanek na tej tako željeni destinaciji. Kaj pa zdaj?
Davki, davki,…
Benjamin Franklin je rekel nekaj v smislu, da sta edini gotovi stvari v življenju smrt in plačevanje davkov. Resda se ljudi poskušajo tako enemu kot drugemu izogniti, ampak ker se nekako ne da oz.ne splača, je najboljše upoštevat, da tudi država Nove Zeladnije želi svoj delež od vaše denarne pogače. Tako da je ureditev in pridobitev davčne številke ena od prioritet in prvih nalog, ki jih je potrebno opraviti potem, ko jet lag nekoliko popusti.
Formular za njeno pridobitev se lahko izpolni že doma preko spleta ali pa še najbolj enostavno- na njihovih poštnih uradih, KiwiBank/Post Shop, kjer vam bodo prijazni uslužbenci z veseljem ne samo dali forumlarje, pač pa jih tudi pomagali izpolniti in odposlati brez kakršnekogakoli protiplačila. Pričakujte, da boste svojo davčno kartico prejeli v roku 14-dni. Če bi se zavleko, lahko vedno pokličete na urad in malo “pognjavite”. Davčno številko bo potreboval vaš delodajalec. Prej ko dobite, prej lahko začnete z delom.
Bančni račun
Če boste služili, potem potrebujete tudi račun, kamor se bo denar stekal. Vse kar je potrebno, je izbrati svojo banko, sama sem recimo imela Westpac, ki jo lahko samo priporočam. Ustrežljivo in prijazno osebje, brezplačno elektronsko poslovanje, bankomati povsod in pa izredno luškane bančne kartice, za podobo katerih stoji priznani novozelandski grafični umetnik Greg Straight.
Na NZ vsi plačujejo s karticami in skoraj ni prostora, kjer ne bi bile sprejete, tako da resnično poenostavijo življenje- ni treba skrbeti glede dviga in nošenja gotovine s seboj. Kar nekaj ljudi, vključno z mano, je imelo velike težave z domačimi karticami, s katerimi bi naj šlo dvigovat, ampak samo v teoriji, v praksi pač ne, zato je novozelandska bančna kartica resnično potrebna.
Telefonska številka
V kolikor niste prišli na Novo Zelandijo z namenom živeti čisto odklopljeno, brez vseh komunikacijskih sredstev, potem boste brez dvoma potrebovali NZ telefonsko številko, ki vam bo omogočala dosegljivost in večjo fleksibilnost. Nekateri operaterji ponujajo kombinacije paketov, ki vključujejo telefon in kartico, spet drugi samo kartico, ki jo vstavite v telefon. Splača se domačo številko za čas odstonosti dati v mirovanje, potem pa doli nabaviti paket, ki vključuje kartico in ki ga vsak mesec obnovite, omogoča pa vam kar nekaj minut pogovora, neomejene SMSe in celo nekaj uporabe podatkov. Vodilni operaterji so Telecom, Vodafone in 2Degrees, s katerim imam izkušnje sama in lahko rečem, da je v redu in med najugodnejšimi.
Za vse to potrebujem?
Poleg same vize in tega, da dejansko pridete tja, s seboj seveda potrebujete določene dokumente, na podlagi katerih boste lahko vse zahtevano in opisano tudi uredili. Tako ne škodi imeti pri roki viška fotokopije delovno potovalne vize, potnega lista in še enega veljavnega mednarodnega dokumenta, najboljše in najbolj uporabno je tako imeti mednarodno vozniško dovoljenje (hkrati je uporabno tudi za samo potovanje in spoznavanje NZ) ter potrdilo iz hostla, da bivate tam (potrebujete neke vrste naslov) in da lahko tja prejemate vso korespondenco (večina hostlov gre na roko in to potrdilo hitro napiše).
Kako potovati?
Kar nekaj ljudi, ki pridejo z delovno potovalno vizo se odloči za nakup vozila, ki jim omogoča dobršno mero svobode. Tudi iskanje zaposlitve je tako veliko lažje, saj veliko delodajalcev ‘’zahteva’’ lasten prevoz, sploh ko gre za dela na raznih farmah oz. nasadih.
Druga možnost so avtobusni prevozi. Nova Zelandija je majhna država, ki je dobro organizirana in precej enostavna za potovat. Obstaja kar nekaj avtobusnih prevoznikov, ki se ukvarjajo izključno s prevažanjem takšnih in drugačnih turistov iz ene točke na drugo. Najsi gre samo in zgolj za prevoze ali pa organizirane izlete in aktivnosti, splača se slediti in naštudirati, koga izbrati med množico ponudnikov.
Ker država sama “sestoji” iz dveh otokov, ne gre pozabiti na vožnjo s trajektom, ki jo omogočata dve družbi in ki zna biti kar draga, vendar je že sama po sebi nekaj posebnega. Splača spremljati akcije za letalske karte, čisto svojevrstna in nepozabna izkušnja pa je vožnja z vlakom.
Kje in kako iskati delo?
Pozabite na Europass CV, tam imajo čisto svoje vzorce in ideje o življenjepisih in če iščete delo, ki dejansko zahteva, da predložite CV, potem je najboljše, da ga izpolnite in izpilite tam, na njihov način in po njihovi obliki. Poudarek dajejo bodisi dosedanjim izkušnjam in/ali spretnostim, ki jih premorete. To slednje pride v poštev predvsem, če nimate veliko delovnih izkušenj oz. ste na trgu delu sorazmerno novi. Na NZ je povsem običajno, da s CV-jem stopite skozi vrata in povprašate, če iščejo nove sodelavce. Nihče vas ne bo nahrulil ali potrgal glav, večina bo CV-je sprejela, splača pa se biti vztrajen in dosleden ter čez nekaj časa preveriti, kako je z delom. Tega je mogoče najti preko spletnih strani in portalov, kjer so objavljena prosta delovna mesta, poslužite se lahko tudi raznoraznih rekrutskih agencij (ki niso v ničemer podobne našim), če bivate v hostlu, čim več komunicirajte in povprašujte, tudi tako se delo išče in najde.
Obstaja tudi možnost t.i. ”woofinga”, ki je na NZ kar dobro upeljan in uporabljen sistem, kjer delate v zameno za namestitev in hrano. Možnost je, da takšno obliko dela poiščete prav preko izvirnega wooofinga ali pa v sistemu hostlov, kjer recimo v zameno za čiščenje, zastonj bivate. Hrana je tukaj redko vključena, ponujajo pa hostli kakšne druge ugodnosti (npr. kolesa, brezplačen internet, pranje in sušenje oblačil,…)
Hostel je moj drugi dom
Najenostavnejše, najugodnejše in definitvno najbolj zabavno je bivanje v hostlu. Je pa vseeno dobro o njih prej narediti malo raziskavo. Namig- splača se nabavit t.i. BBH kartico, s katero vam za vsako noč bivanja pripade nekaj malega popusta (na koncu se pozna), skupaj s telefonsko kartico, ki prav tako zna priti prav in brošuro s hostli, ki so člani BBH združenja. Na njihovi spletni strani si lahko pogledate, kaj posamezen hostel vse ponuja in kakšno oceno ima- slednje so precej realne in zanesljive, tako da jih velja upoštevati. Praviloma so hostli kar lepo urejeni in čisti, čeprav ne pričakovati najnovejših trendov v dizajnu- kot že rečeno, ocene, ki so jim dane, so precej realne. Morda še en namig- dobro je preveriti, ali hostli v kuhinji nudijo skupne začimbe in zelišča, brezplačen prevoz, koliko ljudi je v sobah, kakšne so postelje (osebno so mi ljubši hostli, ki nimajo nadstropnih postelj), kakšna je cena za Wi-Fi,… pač, kakršnekoli so že vaše osebne preference.
Seveda lahko najamete tudi stanovanje oz. sobo ali se poslužite couch surfinga. Brez dvoma pa je bivanje v hostlih ena bolj zabavnih plati- spoznaš ogromno novih, zanimivih ljudi iz vsega sveta. To druženje je neprecenljivo in že samo zaradi njega je pot vredna.
Zavarovanje!
Nanj ne gre pozabiti. Pravijo, da nesreča nikoli ne počiva in čeprav daleč od tega, da bi človek hodil po svetu s pričakovanjem, da se bo zgodilo nekaj slabega, zna Murphy včasih hitro poskrbeti, da nas na to spomni, zato se ne splača varčevati pri stvari, kot je ureditev ustreznega mednarodnega turističnega zavarovanja. Vsekakor pa gre izpostaviti in pohvaliti izredno napredno novozelandsko politiko, zaradi katerih tam odškodninskih tožb ne poznajo. Gre za t.i. ACC (The Accident Compensation Corporation) sistem, ki nudi in krije vse stroške, ki nastanejo kot posledica nesreče na NZ tleh, ne glede na to, ali ste domačin ali turist. S tem, da ste kot slednji do brezplačne pomoči upravičeni samo za prvotne storitve, seveda.
Tole bi bilo tole, zaenkrat. Človek bi lahko pisal cele romane o vseh možnih prigodah in predlogih, ko pride do NZ. Vsekakor lahko sama rečem samo takole- kdor ima možnost izkorsiti tole vizo, jo kar naj. Ne glede na vse, je neprecenljiva izkušnja. Takšna potovanja prinesejo veliko več kot katerakoli šola in te obogatijo bolj kot vsi zakladi sveta.
Kaj več o sami Novi Zelandiji in tem, kaj se splača pogledat, kam it in kaj si začet, pa morda kdaj drugič.
