Budva: Skadarsko jezero, Črna gora / Mostar, BIH
Zjutraj smo z lokalnim vodičem krenili proti Skadarskemu jezeru, kjer smo imeli v vasi Dodoši ob jezeru, dogovorjeno tradicionalno pripravljeno kosilo. Na poti do tja smo se večkrat ustavili in opazovali prelepo naravo. Ob poti so nam v leseni koči ponujali mešanice vsemogočih lokalnih zelišč, čajev, orehovca in drugih alkoholnih pijač, oplemenitenih z zelišči. Dobro, domače, sladkano s pravo mero in dobrim okusom.
S ceste, ki se vije po gričih, smo opazovali rečne rokave, na gosto poraščene z lokvanji. Ko to opazuješ od daleč, imaš občutek, kot bi gledal travnik in ne vode. Ob prihodu v vasico Dodoši, smo v lokalni trgovinici, ki je še najbolj spominjala na zapuščeno garažo, nakupili nekaj plastenk vode, nato pa nas je domačin pričakal s svojim železnim motornim čolnom in nas popeljal po rečnih rokavih med lokvanji.
V jezeru nalovljene ribe nam je nato domačin pripravil na tradicionalen način, ki so ga uporabljali že pred stoletji. Na odprtem ognju v zidanici, ribe počasi spečejo v težkih železnih posodah. Rezultat so hrustljavo prepečene in zelo okusne ribe. Obedovali smo v avtohtonem prastarem stanovanju.
Zvečer smo se vrnili v apartmaje v Budvo.
Naslednji dan pa še zadnja samo-določena destinacija: Mostar. Iz Budve smo krenili dopoldan, tako da smo lahko nemoteno opazovali okolico. Peljali smo mimo mnogih zanimivosti, še najbolj pa se mi je v spomin vtisnila garažna hiša, ki je sama samcata samevala sredi prazne pokrajine. Le na kaj so tu mislili, ko so jo gradili? Ob cesti smo občudovali kar nekaj jumbo plakatov z ruskimi napisi, ki so večinoma vabili k nakupu nepremičnin. In ko opazuješ hiše ob regionalni cesti… no ja, pri nas je pač vse mnogo bolj urejeno.
Ob prehodu meje Črna gora (MNE): Bosna (BIH) se na nadaljnji poti po Bosni, ponavljajo sledeči prizori: Hrvaška zastava, s sprayem narisani hrvaški simboli, prečrtan krajevni napis v cirilici; čez določen čas pa drug prizor: Srbska zastava, srbski simboli, prečrtan krajevni napis v latinici. In tako v nedogled čez celo Bosno. Stisne me pri srcu. Še vedno se povsod občutijo in vidijo posledice pretekle vojne.
Mostar, kjer sem v daljnih 80-ih letih brezskrbno obiskovala vojaka na obveznem služenju vojaškega roka, je še vedno prerešetan na vseh koncih in krajih. Tudi versko je mesto zelo razdeljeno. Pravzaprav cela Bosna pod površjem brbota od nerešenih problemov v preteklosti in sedanjosti , od revščine in neperspektivnosti.
Sicer pa je Mostar eno najlepših starodavnih mest na svetu. Zvečer prepolno turistov z vsega sveta, čarobno vzdušje, ob Neretvi se odvija festival, hrana odlična, ljudje prijazni, ampak kljub temu me še vedno stiska ob spominih na nekdanji Mostar, iz časov ko ljudem v njem še ni bilo treba doživeti vseh vojnih grozot. Poslušam vojne zgodbe gospe, ki nam da v najem sobo v hostlu. Ostanem brez besed.
Naslednji dan nas pričaka temperatura zraka 48 stopinj in posledično hlajenje v Neretvi. Izpod mostu opazujemo skoke s starega 24 metrskega mostu, saj ravno potekajo tradicionalni skoki. Vmes totalno nažgan tipček mimo varnostnikov skoči z mostu.. čakamo če bo sploh priplaval na površje.. in se na srečo že kmalu oddahnemo. Opazim da lokalna deklica, stara okoli 7 ali 8 let, mojo hči nagovarja naj ji da kopalke. Sama je, v kavbojkah se namaka v reki. Ko odidemo ji podarim kopalke.
Z mešanimi občutki se vrnemo domov.
