Pomladanska tesnoba – depresivnost



Tudi to je pomlad…lepa, vesela, srečna, zaljubljena in …

zelo lepo sončno vreme, višje temperature, prebujanje narave, vse to nam je prinesla dolgo pričakovana pomlad. Srečujemo mamice z vozički, starejše osebe, katere se grejejo na klopci v parku, ob hiši ali se sprehajajo. Vidiš skupino razposajenih mladih ljudi ki so veseli, glasni in nasmejani. Barvito oblečeni. Sonce in toplota, pesem ptic, rahel vetrič, kateri prav prijetno zapihlja okoli nas, nam prinese pozitivno energijo . Vendar pomlad prinese marsikateremu tudi tesnobo v srce. Si se že kdaj  soočil s pomladansko tesnobo? Veliko je  ljudi kateri so sami, nimajo nobenega s katerim bi delili te lepe, prekrasne dneve. Tudi če je še tako lepo vreme, tako toplo  sonce in je mladina razigrana in vesela, nekatere stiska pri duši, srcu. Čutijo pomladansko tesnobo. Mogoče so sami brez domačih, prijateljev ali pa hočejo biti sami, ker ne najdejo stika. Prave komunikacije. Ali pa so…kdo ve kaj so…

To je drugačna tesnoba, kakor tista katera nam jo ponuja zima.

Je na videz vesela. Vendar nam je v veliko breme. Osamljeni ljudje so največkrat zamorjeni, tečni, godrnjavi. Ne vidijo brsteti narave. Ne vidijo mladih muckov, kužkov,ovčic. Ne slišijo ptičjega petja. Ker so sami, so obremenjeni sami s seboj in s svojo tesnobo. So mrki. Sivi. Hudobni.

Sivi oblaki

Že en pogled na brezskrbne in vesele ljudi jih razjezi …

črnogledost jih spremlja vsaki dan. Spravlja jih v obup in slabo voljo. Zamorijo okolico , zamorijo sebe. Ignoranca kar kipi iz njih. Najraje bi vse poslali daleč proč od sebe, nekam kjer ne bi nikogar videli in nikogar slišali. Ne priznajo svojega negativnega obnašanja. Saj je tesnoba močnejša od njih samih. Čeprav se občasno tudi na njihov obraz prikaže  majhen trenutek nasmeška,  tega nočejo  priznati. Čedalje bolj so čemerni.

Pa tako lepo je, ko je narava živa, diha z nami, se prebuja in nam podarja lepe trenutke

Ko se zjutraj zbudiš, poslušaš ptičje petje blizu  doma. Če imaš to možnost si takoj prebujen in pripravljen na nove izzive. Še lepše pa je, če živiš na deželi, kjer te že petelinje petje spravi v dobro voljo. Slišiš oglašanje živali v hlevu, na pašniku. Trenutek katerega bi si želel deliti še s kom drugim. Že sam pogled v ogledalo ti pove kakšno bo dnevno počutje. Boš dobre in vesele volje? Nasmejan, mogoče na novo zaljubljen? Ali pa se boš pridružil tečnobam kateri radi zamorijo vsakega kateri jim prečka pot.

Sončni zahod

Tečnob in nergačev se vsi izogibajo že na daleč.

Kritizirajo vse povprek. Najbolj se radi besedno sporečejo njim »nedelavnim« ljudem. Mislijo si pač, da se ne sme veseliti, poklepetati, nasmejati, pohajati in tudi malce posedeti, ter se prepustiti prvim sončnim žarkom, da božajo obraz, telo. Oni imajo vedno prav, saj navsezadnje delajo in nimajo časa za pohajkovanje in lenobnost kakor si to nekateri privoščijo. Vendar, to njihovo negativno mišljenje jih še bolj pahne v obup, večjo tesnobo. Čutijo notranji pritisk, so nesproščeni in neodprti. Zakaj si ne dopustijo in naredijo tudi zase kaj lepega? Tesnoba, posebno pomladanska je lahko zelo huda za osebo.

Poišči svetlobo, poišči smeh in veselje

Samo korak do sočloveka, tudi tujca in lep nasmešek pa se rešiš temnih misli. Poglej v nebo! Poglej naokoli naravo, sonce, cvetje, drevesa. Barve se kar bohotijo v soncu. Cvetlice kar tekmujejo med seboj katera si bo nadela lepšo barvo. Ptice tekmujejo v petju, otroci se podijo brez skrbi naokoli. Iščejo obraz mame, očeta kateri je nasmejan, vesel. Prisluhniti je potrebno vetru, kateri tako lepo zapoje okoli vogala. Ne premočno, prav lahko. Tako da se malo poigra z oblekicami deklet in jih dviguje v nebo. Tudi to je pomlad. To je sonce, je ljubezen, je mavrica na nebu.

Pomladno tesnobo pusti za seboj in pojdi k soncu

Rešiš se lahko samo na tak lep in preprost način. Pomladna tesnoba ni več siva, ni zamorjena in ni depresivna. Seveda se moraš imeti rad, da napraviš tak korak zase. Mogoče kdo misli da je enostavno, vendar ni tako. Ko si v tem mraku negativnih misli in negativnih pogledov je težko pristopiti k znancu, neznancu, prijatelju, družini in jih nagovoriti, ter z nasmeškom povabiti na sprehod. Korak na tej poti nosi svinčene čevlje. Noga se težko dviguje. Leva, desna, leva, desna…vendar po nekaj korakih je začetek te trnove poti premagan. Kakor vsaka stvar v življenju, katera ti greni vsako uro v dnevu, misli pa pravijo, da bo bolje in bo že šlo, je tudi zamorjenost, katero nosiš s seboj. Volja do lepega ti pomaga. Zamenjaj čevlje. Težke svinčene  odvrzi, preobuj se v lahko obuvalo, katero bo s tvojim korakom poplesovalo naokoli

Na to novo pot

vzemi culo, vanjo položi srečo, ljubezen in nasmeh. Podaj roko osebi in krenita na to prelepo pomladno pot. Brez tesnobe, pomladne tesnobe pri duši.

Se splača to narediti zase? Za srečo, ljubezen? Seveda se. Torej pohiti! Sonce in pomlad čakata z nasmehom in toplino.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*