V roke mi je prišla knjiga Pomoč ali premoč – Psihologija in patologija medčloveških odnosov pri delu z ljudmi. Preden sem se lotila brati knjigo, sem premišljevala o naslovu. V Sloveniji je zadnje čase zelo popularno zbiranje hrane. Kar je seveda prav in velikokrat potrebno. Na primer, ko se zbira hrana in obleka za mamico samohranilko s tremi otroki, je to logično in potrebno, saj je lažje s socialno podporo plačevati položnice ob polnem hladilniku. Vendar res nekomu pomagamo samo z zbiranjem in darovanjem dobrin? Spomnila sem se akcije, ko je Fructal ponujal smešno nizko ceno Ajdovskim gojiteljem breskev, zato je nek fant organiziral akcijo in breskve vozil po Sloveniji. Tako smo imeli »bio« breskve po normalni ceni, gojitelji pa nekaj zaslužka. Takšne akcije se mi zdijo zelo pozitivne, saj lahko na koncu potegnemo črto: Volk sit, koza cela. Lahko bi pa pustili, da breskve zgnijejo, pa bi potem zbirali pašto in konzerve za družino, ki ji po plačilu položnic zmanjka denarja za hrano. In takih ni malo.ž
Sama imam otroke in ne živim v pomanjkanju, vendar mi ni vseeno, kako živijo drugi. Hudo mi je za vse tiste otroke, ki so lačni, vendar se mi zdi, da bi morali poleg dobrodelnih akcij najti drugo rešitev. Ko darujemo hrano, obleke, denar itd. se na en način dvignemo nad tistega posameznika, imamo ga za ubogega in potisnemo ga v podrejeni položaj. Fant, ki je vozil breskve, ni kmeta potisnil v podrejeni položaj, ampak je le-ta v bistvu prejel plačilo za svoje delo. To je popolnoma nekaj drugega kot dostava škatle hrane pred vrata. Zato verjetno tudi malo ljudi prosi za pomoč. Tisti, ki ne morejo delati, to lažje storijo. Tisti, ki pa hočejo delati, pa nimajo kje, jim je pa težko. Tudi zaposliti vse te osebe bi bilo v današnjem času težko.
Star kitajski rek pravi takole: Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje. Torej moramo rešitev iskati na takšen način, da lahko soljudem omogočimo pošteno delo in plačilo zanj. Če vlada samo še jemlje in išče nove davke, pa smo kot državljani Republike Slovenije sami odgovorni za našo dobrobit in dobrobit drugih. Če se nehamo ločevati na leve in desne in stopimo skupaj, lahko precej naredimo za lepše življenje. Za začetek bi začeli podpirati tiste slovenske pridelovalce, ki še lahko ponudijo surovine. Mogoče so res jogurti in sadje dražje kot v Tušu/Šparu/Lidlu, je pa domače, pridelano s trudom in zagotovo bolj zdravo. Tako bi podprli slovensko gospodarstvo in male podjetnike. In to ne velja le za hrano, lokalno lahko naročimo pohištvo, kupimo obleke, zdravilna zelišča, masaže, frizerske storitve itd. Na ta način bi vsak posameznik lažje našel delo, ki ga veseli. Mi pa raje zaradi praktičnosti vse kupujemo poceni v ogromnih trgovskih centrih, potem pa zbiramo denar in hrano za propadle družine. In če pogledamo že na Facebook, lahko vidimo, da je takih ogromno. Mogoče je kriza in propad podjetij, ki marsikatera izkoriščajo posameznike, možnost, da se v Sloveniji spet razvije samooskrba z zdravo prehrano in kakovostnimi izdelki, ki ne bodo vsi »made in China«.