Z družino smo se za podaljšan vikend odpravili v Prekmurje, natančneje v vas Tešanovci. Kljub rdečemu alarmu in napovedanemu dežju, ki naj bi prevladoval predvsem v teh koncih, smo ostali precej optimistični. Sicer pa naj vreme na kopanje v termah, sprehod po ravnini in sproščeno poležavanje v idili, ne bi smelo imeti prav velikega vpliva.
Vsi tisti, ki spremljate poročila, veste, da so Slovenijo zopet zajele poplave in zemeljski plazovi, ki so terjale celo smrtne žrtve. Tokrat je bila najhuje prizadeta vzhodna Slovenija, zlasti Dolenjska z reko Krko in Prekmurje z reko Muro. Manj verjetno pa je, da nam je bilo, kot turistom, vreme v teh koncih neverjetno naklonjeno. Čez vikend, zlasti v soboto, nas je večji del dneva razvajalo sonce s presenetljivo prijetnimi temperaturami. Lahko bi rekla, da je bil za nas to celo eden izmed bolj »suhih« vikendov v letošnjem poletju, medtem ko je bilo menda v drugih krajih po Sloveniji precej bolj kislo in turobno.
Temu primerno smo pričeli tudi naše počitnice zelo sproščujoče. Kljub grozečim oblakom, smo v poznih popoldanskih urah prispeli brez prisotnosti kapelj. Sledila je namestitev, krajši sprehod, prva večerja s prekmurskimi dobrotami ter večerne družabne igre vse dokler nismo omagali do zadnjega. V svet sanj smo se sicer res da podali v nevihti, a smo jih v letošnjem poletju že dobro vajeni in se nam to ni zdelo nič posebnega. Kljub glasnemu grmenju, bliskanju in močnemu deževju nas je večina spala celo zelo dobro.
Prebudili smo se v oblačno jutro, vsaj tisti, ki smo vstali prvi, a so se oblaki v daljavi že trgali in kazale so se prve razjasnitve. Medtem, ko je četverica spala, smo se trije odpravili s psom na sprehod. Pokrajina je bil izredno mirna in še rahlo »zaspana«, čeprav bi ob, ne ravno jutranji uri, pričakovali vsaj glasno žvrgolenje ptičev. Toda drugih posebnosti ni bilo – namočena trava, asfaltna tla ponekod še rahlo vlažna in jarki napolnjeni z vodo, je po vsaki daljši nevihti pravzaprav za pričakovati.
Toda bolj smo se oddaljevali od našega »gnezda«, bolj smo opažali, da je vode vseeno precej več, kot ob našem zadnjem obisku pred tremi meseci. Tam, kjer prej ni bilo ničesar, so se zdaj pojavili potočki. Tam, kjer so bili prej potočki, so zdaj drle narasle, divje rjave reke. Travniki so se spremenili v jezera, polja so bila poplavljena, pridelki pod vodo. Bajerji so pridobili na vodni površini, igrišče za golf pa bi lahko obiskali le s potapljaško opremo. Tudi »mestni« del je spremenil svojo podobo, del pločnikov je bilo izruvanih, vrtovi hiš so bili blatni, buče pa so ležale po cestah, kot da bi jih nekdo stresel s tovornjaka.
Kmalu nam je postalo jasno, da očitno nevihta le ni bila običajna nevihta. A kaj se je v resnici dogajalo, smo izvedeli šele tekom dneva po pripovedovanjih domačinov. Medtem, ko smo mi sladko spali, so se le nekaj sto metrov stran od nas ljudje na vso moč borili z naravo. Voda je drla po cestah in s seboj odnašala vse, kar ji je bilo napoti. Ljudje se niso borili samo za svoje imetje, borili so se za svoje preživetje. A noč ima svojo moč in škoda je bila narejena. Kleti so bile poplavljene, veliko pridelkov je bilo uničenih.
Nikar ne pozabite, da tu ne gre le za materialno škodo, saj je večina ljudi kmečkega »rodu«, ki so odvisni od svojih kmetijskih površin in domačih obrti. Slednjega so se še kako dobro zavedali tudi sami. Zavedali so se, da so odvisni od turistov, turističnih storitev in prodanih domačih izdelkov. Neverjetno, kako hitro so pospravili posledice nočnih razdejanj in po deseti uri je že vse potekalo po ustaljenih tirnicah – domači hlebci so bili pečeni, sveže gibanice pripravljene, trgovine in lokali odprti, domači izdelki pa so se še naprej uspešno prodajali na policah. A skrbi domačinov so ostale: kaj se bo zgodilo s pitno vodo, kako se spopasti z veliko finančno škodo na imetjih in predvsem, kaj storiti z vsemi pridelki, zlasti bučami, ki ležijo na poplavljenih poljih. Strojev, ki bi plavali na vodi, ni, zato so imeli na voljo le dve rešitvi: poklicati vse znance, jih pobrati ročno in rešiti kar se rešiti da. Ali pa jih pustiti kar tam, kjer so in se sprijazniti z izgubo. A kaj, ko to ne pomeni le finančni minus, temveč tudi neznosni gnilobni smrad po »umirajočih« bučah, ki bi se razbohotil nad celotno okolico.
Toda sonce na nebu je narisal nasmeh na obrazih ne samo turistom, temveč tudi krajanom, ki so si rahlo oddahnili ter nekoliko bolj optimistično zazrli v prihodnost. V šali, čeprav vsi vemo, da je v vsaki šali nekaj resnice, so celo pripovedovali, da se očitno panonsko morje spet vrača. In da smo si ljudje sami krivi za to, saj ne znamo spoštovati in lepo ravnati z naravo.
In preostanek dneva je minil skoraj da popolno. Kopanje v bazenih, kavica na sončku, hlajenje s sladoledom z bučnimi semeni in prelivom, klepetanje z domačini, ogled Festivala prekmurske gibanice in prekmurske šunke na soboškem gradu, razvajanje brbončic z domačo kulinariko, sprehod med vinogradi. Vse nekje do poznega popoldneva. Malo pred šesto pa se je nad nami razbohotila velika črna gmota, iz katere so začele švigati strele.
Mokre in blatne noge nekaterih pohodnikov je bilo najhuje, kar nas je doletelo in še pravi čas smo se vsi spravili na varno. Sledil je močan naliv – tokrat je res lilo kot iz škafa, a ne več kot slabo uro. Pa še to sem verjetno časovno pretiravala. In potem je bilo vsega konec. Zunaj smo si spekli večerjo na žaru in ob gledanju poročil smo šele videli razsežnost poplav zadnjega dne po celi Sloveniji. Medtem, ko so bili nekateri do grla v vodi, so si drugi med nami zaželeli še nekaj nočnih plavalnih zamahov v bazenu. A vožnja do term se je hitro končala, saj je bila cesta neprevozna.
Seveda tudi mi ne bi bili tipični Slovenci, če ne bi bili firbčni. In smo šli vsi skupaj na nočni sprehod, le eno ulico stran, pogledat, kakšno moč ima voda. Glavna, povsem ravna cesta se je spremenila v reko. Voda je drla po cesti, s seboj nosila buče velikanke in zalivala kleti. Domačini in gasilci so preusmerjali promet, tekli naokoli in z vrečami gradili umetne nasipe. Priznati moram, da sem se počutila precej nelagodno, ko sem s fotoaparatom naredila nekaj slik – slik, s katerim bi lahko opremila tale članek. Iz obrazov ljudi je bilo videti mrke poglede, češ prekleti turisti, ki se naslajajo nad kruto usodo ubogih krajanov. In kdo bi jim zameril. Tako mi kljub številnim zanimivim motivom, gledano iz fotografske perspektive, srce ni dalo, da bi naredila vse te posnetke.
Le ena ura dežja je bila dovolj, da je z vodo napita zemlja ponovno izbruhnila. Od kod vse pride voda na površje, v kakšnih količinah, s kakšno hitrostjo in s kakšno močjo, pa si ne moreš niti predstavljati. Eno je, ko poplave vidiš po televiziji, drugo, ko kaj takega doživiš v živo. In to kar smo videli mi, še zdaleč ni bilo najhujše. Zato si niti predstavljati ne morem, kako bi se počutila, če bi se kaj takega dogajalo meni, mojemu kraju, mojemu domu.
In tako je minila še ena naporna noč za vse krajane in prostovoljne gasilce – najprej boj s poplavami, kopanje umetnih kanalov, postavljanje zaščitnih nasipov, črpanje vode in upanje na čim manjšo škodo. Nato pospravljenje posledic, ki se v pravi meri pokažejo šele, ko odtečejo zadnje kaplje vode.
Kljub nedeljskimi vmesnimi sončnimi žarki, je vladala neka čudna tišina. Nekateri so zgolj obnemelo opazovali posledice razdejanj, drugi tiho razpravljali med seboj, spet tretji so panično hiteli z reševanjem svojih domačij. Prav vsi pa so bili videti rahlo obupani, saj so bili nekateri letos žrtve poplav že petič.
Toda »v vsakem slabem je nekaj dobrega« in tudi tokrat se je izkazalo, da znamo ljudje v kriznih situacijah še vedno stopiti skupaj in pomagati drug drugemu. Tudi ob naši ponujeni pomoči domačinom, so se le-ti zgolj nasmehnili in nas raje povabili na enega kratkega. »Storiti ne moremo več ničesar, naj vsaj enega spijemo skupaj. Pa naj še kdo reče, da Gorenjci in Prekmurci ne znamo združiti svojih moči«. Lepo je torej videti in vedeti, da so ljudje v stiski še vedno pripravljeni pozabiti na vse stare zamere, slabe sosedske odnose in egoizem. In to me vsekakor navdaja z upanjem in optimizmom. Le upam, da bomo to znali ceniti in spoštovati tudi brez naravnih nesreč in višje sile. Naj bo nesreč čim manj in toliko več veselja in dobrote v nas, ljudeh.
Vse pohvale pa si vsekakor zaslužijo tudi vsi prostovoljni gasilci, ki so letos morali večkrat pošteno zavihati rokave. Nuditi nesebično pomoč ne glede na uro in težke razmere je odraz pravih junakov.
