Popolno zaupanje in vera



Dandanes, ko je sistem usmerjen v materialistično miselnost in v resnici verjamemo le v to, kar vidimo, in v vse, za kar dobimo razlago ali celo najdemo raziskavo, postane prav to, kar sprejmemo, naša resnica. Živimo v času, ko moramo najprej videti, da lahko verjamemo. Pa vendar se po drugi strani veliko govori tudi o miselnosti in o vplivu, ki ga imajo misli na celoten potek življenja. Misli so nekaj abstraktnega in jih nikjer ne vidimo, zato tudi tu pridemo do točke, ko potrebujemo vero.Popolno zaupanje

Če pogledamo nase kot na duhovno bitje, je to del nas, ki ga ne moremo videti in niti opisati. Na tej ravni, ko se zavedamo, da je vse energija, ki oddaja vibracije, lahko spoznamo, da je ta energija nekaj, kar se pretaka v in skozi nas. Kot otroku se vam je zagotovo že zgodilo, da ste v nekaj verjeli in nato to tudi dobili. Tedaj si niste postavljali preveč vprašanj, ampak ste samo zaupali, da boste prejeli.

Brez duhovne dimenzije in brez vere ne verjamemo v čudeže!

Potrebujemo najprej vero vase, da verjamemo, da lahko nekaj naredimo ter da bomo pri tem tudi uspeli. Nato spodbujajmo še en vidik vere, ki je še mogočnejši. To je tista vera, ko verjameš, da obstaja nekaj več, da je nekaj nad nami in v nas samih, kar nam sporoča, naj bomo mirni, saj bo na neki točki, brez razlage, ravno ta naša vera v božanskost poskrbela, da bomo prejeli vse, kar potrebujemo. Ta vera v nekaj več je tudi tista, ki se je oprimemo, kadar rečemo, da je »vse z višjim namenom«.

Danes lahko opazimo nasprotujoča si mnenja glede vere. Nekdo ob besedi »vera« zazna le usmeritev v enega boga, a je to lahko omejujoče z vidika, da nekatere vere na nek način zapovedujejo, kaj početi. Zornih kotov in pogledov na to je veliko, a lahko bi rekli, da je skupna misel ta, da lahko določeni načini delovanja posameznika omejujejo pri svobodnem delovanju.

Pri doseganju zastavljenih ciljev ali uresničevanju globokih želja, ko si srčno želimo nečesa, za kar smo pripravljeni vložiti ves svoj trud, pa je vera neizogibna. Vsak zase lahko vero poimenuje na svoj način, v resnici pa gre le za to, da globoko v sebi verjamemo. Vera v energije, vera v vsemogočno vesolje, vera v čarobnost ali vera v čudeže – ime, s katerim želimo opredeliti nekaj tako božanskega, sploh ni pomembno. Pomembno je le, da se v neki točki povežemo s samim seboj in prisluhnemo tihemu glasu resnice. Glas, ki nas nagovarja, naj preprosto verjamemo.

Vera je sposobnost človeka videti nevidno in verjeti v neverjetno.

To je v resnici tisto, s čimer se povezujemo z duhovno ravnjo bivanja. Vera človeku ponudi možnost povezovanja z vsemogočnostjo ali višjo silo. Prosi in dano ti bo, verjemi in videl boš. Um, ki je prepojen s strahom in dvomi, ne more ustvarjati in tako ne dopušča doseganja zastavljenih ciljev. To je zakon – kot kamen, ki se ne more upreti sili težnosti in leteti navzgor.

Da bi lahko bili vztrajni pri tem, kar počnemo, zagotovo v prvi vrsti potrebujemo vero, da bomo prišli do končne izpolnitve. Vero v to, da kar delamo, delamo z namenom, da bi uspeli. Torej vedenje izbiramo, saj popolnoma zaupamo in imamo vero v končni uspeh oziroma v to, da bomo želeno destinacijo dosegli.

Takšen primer je, ko si zastavimo cilj, na primer določimo, kam želimo priti, in zaupamo, da bomo tja tudi prišli. A brez vere ne bi vztrajali. V bistvu sploh ne vemo, kako bomo do svojega cilja prišli. Naredili bomo vse, kar smo pripravljeni vložiti v proces, v resnici pa nihče od nas ne pozna točnega poteka in niti kako bo izgledala uresničitev želenega, a vendar vemo! Vemo preprosto zato, ker imamo vero. Mislim, da ima vsak svojo definicijo vere, a prav tako verjamem, da so včasih besede odveč. Samo v razmislek: če ne verjamete v vero, verjemite, da vera obstaja in je prisotna povsod, predvsem pa da vsi, brez izjeme, na neki točki potrebujemo vero, da lahko višji sili prepustimo, da opravi do konca.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*