Kadarkoli slišimo za naš Portorož, se nam v trenutku v mislih prikaže sončna portoroška plaža, obdana z verigo hotelov, ki se kot kača vlečejo ob morju, z veličastnim Hotel Palace –om na čelu. Zavidamo topli klimi, blagi zimi, sproščenosti in vsemu udobju,ki ga življenje od morju prinaša. Pa vendar je usoda tega obmorskega bisera skozi burno zgodovino zgubila svoj potencial moči in lepote.
Kraj sam naj bi bil omenjen še izpred časa rimskega imperija o katerem pričajo ostanki rimske ribogojnice, ki je danes zaradi številnih geografskih in vremenskih sprememb skoraj dva metra pod današnjo gladino morja. Kot zdraviliški kraj je bil znan že v 13. Stoletju. Benediktinski menihi iz samostana Sv. Lorenca naj bi že takrat z blatom in morsko vodo iz bližnjih solin pomagali pri številnih obolenjih, predvsem pri zdravljenju revme, vodenice, debelost in oskrbi ran. Pred pojavom turizma so se tukaj ljudje ukvarjali predvsem z ribištvom, oljkarstvom in vinogradništvom. Prvi poskusi razvoja turizma segajo v leto 1868, ko naj bi takratni premožni lastniki starih rimskih vil (Villa Rustica), le te pričeli oddajati oziroma prodajati. Prihod številnih novih gostov je posledično narekovalo gradnjo novih vil in penzionov, botrovala pa je tudi bližina Trsta ki je bil mogočno tovorno in potniško pristanišče. Razvoj je kraj postavilo na seznam bolj zaželenih destinacij tega območja, kajti samo dve desetletji kasneje so v Portorož prihajali še samo pomembnejši gostje. Da omenimo naj bi ga obiskal sam avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand. Pa vendarle po obeh svetovnih vojnah naj bi tukaj prav turizem utrpel največjo škodo. A z izboljšano tehnologijo in modernizacijo je v 90. In 80. ponovno postal priljubljeno mestece. Kaj se je torej zgodilo z obmorskim biserom ?
Današnja slika Portoroža je popolnoma drugačna. Izven poletne sezon (ki je iz leta v leto slabša, namreč pojavlja se t.i. vikend turizem), je mesto tiho, mirno,prazno na trenutke čisto mrtvo. Zaradi gospodarske in politične razdeljenosti turizem postopoma ugaša. Ljudje, ki so v večini odvisni od turizma, saj so številni gostinci, kuharji, natakarji, ali pridelujejo lokalno hrano (oljke, vino) se vsakodnevno srečujejo s problemom kot sta brezposelnost in revščina. Seveda se dobro zavedamo, da živimo v dokaj težkih časih in da imajo ostale slovenske regije podobne probleme, pa vendarle, obstajajo rešitve, ki so zaradi močne korupcije pogosto spregledane. Lokalni bari in restavracije prazni, prazne tudi infrastrukture, ki bi bile uporabne za gospodarstvo. Prazni apartmaji, ki nesmiselno samevajo med tem ko je na drugi strani na občini okoli 150 prosilcev, ki čakajo na socialna stanovanja, občina pa že par let ni dala nobenega razpisa za le te. In tako leta tečejo, stvari pa stojijo na miru, da sploh ne omenjam širitve marine,katere projekt stoji, golf igrišče v bližnjih Sečovljah, projekt stoji, in nadvse odličen idejni načrt za vodni in gozdni park v Luciji, v bližnji dolini Vinjole, stoji … Saj razen višje-razrednih hotelov in igralnic in wellness centri Portorož nima več kaj za ponudit, saj so roko na srce le te storitve na tem območju drage kot žafran. Tako da od tistega obetavnega zdraviliškega kraja ne ostane niti senca. S poletno sezono se sicer malo življenja vrne.
Od nekdaj prevladujočih italijanskih turistov sedaj po večini prevladujejo slovenski turisti. Da se vrnemo za trenutek nazaj k t.i. vikend turizmu, od ponedeljka do petka sredi turistične sezone, skorajda ni občutka, da so počitnice ko bi pričakovali največ ljudi, a s petkom, soboto in nedeljo vse zaživi in je čisto druga slika. Poleti je tudi lepo poskrbljeno za razne prireditve in koncerte, ki animirajo in zabavajo dopustnike. Takrat se ponovno ulice napolnijo in vlada čudovito poletno vzdušje. Vendar traja največ do tri mesece katerim sledi jesen za njo pa zima. In naš biser ponovno zamre.
Kljub lepoti in vsemi prednostmi ki nam jih obmorska mesta prinašajo, živimo žal v času, ko so posamezniki preveč egoistični, vsak skrbi samo zase, bogati bogatijo, revni pa se iz dneva v dan bolj borijo za osnove preživetja. Še ena zgodba kako zgubljamo priložnosti in možnosti o boljšem življenju.
