Smrt je del narave, pravijo, s tem se moramo sprijazniti. Pa nam to uspeva? Večina izmed nas si sploh ne upa niti pomisliti, da bi izgubila koga od svojcev. Zdi se nam, da bi v primeru izgube najbližjih od groze in žalosti, umrli še mi. Pojavljati se začenja vprašanje ali obstajajo višje sile in ali lahko stopimo v kontakt z njimi, je ljubezen do svojca lahko tako močna, da v onostranstvo odpotujeva skupaj?
Znanih je več zgodb, ko sta zakonca umrla v parih dneh razlike. Marijin mož je umrl, vnukinja pa jo je opazila kako gleda v nebo in se jezi nad njim, češ kako ji je lahko to naredil in jo pustil samo. Čez par dni je šla za njim, kakor je napovedovala tja v nebo.
Martina je upokojenka, ki ji je pred več kot letom dni umrl mož. Pred nekaj dnevi jo je iz sanj zbudil glas umrlega moža, ki jo je klical. Potreboval je pomoč. Vstala je in ga iskala po celem stanovanju, razočarana je ugotovila, da ga ni. Je sanjala ali je bil glas resničen? Zjutraj se je oblekla in odšla na grob, da bi ugotovila za kaj gre. Nihče ji ne verjame, da jo je res klical.
Mateja je učiteljica, ki se že kot študentka ni preveč dobro razumela s svojo družino, z očetom sploh ni bila v stikih. V študijskih letih pa jo je neko noč prebudilo topo razbijanje po oknu, pogledala je na uro in spet zaspala. Naslednji dan je izvedela, da je ob tej uri preminil njen oče, ki sploh v času pred smrtjo ni vedel njenega naslova. Se je želel posloviti?
Smrt ni nujno potrebna, da začnemo verjeti v to, da obstajajo neke nam nerazložljive sile. Špela je pri dvajsetih letih doživela anevrizmo, počila ji je žilica v možganih, le-te pa je zalila kri. Sreča v nesreči je bila, da je bila v par minutah že v operacijski sobi, kjer so se zdravniki borili za njeno življenje. Več dni je bila v komi, ko pa se je prebudila, je trajalo kar nekaj časa, da je prepoznala vse domače, ki so jo obiskali. Še danes se iz dneva v dan bori za to, da bi lahko normalno živela svoje življenje. Povedala je, da je v času kome lahko opazovala svoje telo in svojce, ki so jo opazovali iz drugega konca bolniške sobe.
Pred več leti se je zgodila nesreča pri kateri sta umrla dva znanca, soseda. Vdova, ki svojega moža še vedno vsak dan pogreša, je pred tremi leti postala babica – ravno na dan obletnice moževe smrti, prepričana je, da ji je vnukinjo poslal mož.
Verjetno bi vsak bralec lahko nanizal kar nekaj takih zgodb iz svojega življenja ali bližnje okolice. So to zgolj naključja in si, zaradi nerazložljivosti, v nekaj pač želimo verjeti in nam to pomaga pri žalovanju ali pa je nekaj na tem.
Britanska spletna stran, ki govori o tem, da so znanstveniki odkrili možganske aktivnosti še par minut po uradni razglasitvi smrti je ob svojem članku objavila anketo, ki ljudi sprašuje ali verjamejo v posmrtno življenje. 80% vprašanih, odgovori z da.
Spiritual Research Foundation v enem izmed svojih člankov navaja, da kljub temu, da svojce pogrešamo in želimo z njimi stopiti v stik, se pozanimati o tem ali je z njimi vse v redu na ‘oni strani’, odsvetuje stike neizkušenim na tem področju. Umrlim dušam moramo po njihovo dovoliti, da odidejo, sami pa se sprijazniti s svojo izgubo.
Kljub temu, da v družbi večina ljudi svoja prepričanja zanika pa se vsak izmed nas kdaj vpraša, kaj pa če je vse res?! Zaradi vseh vprašanj, ki se nam porajajo tako radi verjamemo v različne bogove, horoskope in druge oblike nadnaravnega. Ni važno v kaj verjamemo, samo da nam to pomaga prebroditi najhujša obdobja v življenju.
Vabimo vas, da nam napišete tudi kakšen primer iz vašega življenja ali okolice, poveste v kaj sami verjamete in kaj VAM pomaga, da se prebijete skozi krize.
