V času, ko nas mediji vsakodnevno zasipavajo z informacijami o krizi, o podražitvah, o dvigih davkov, političnimi in drugimi raznobarvnimi aferami, o naravnih katastrofah, tu pa tam tudi z dobrodelnostjo ipd., se ljudem zaradi vsega negativizma zazdi, da so naše težave še večje kot dejansko so. Ker ne vidimo svetle točke, smo obupani in tudi bolj negativno delujemo. Za svoje težave krivimo okolje, državo, politiko, ne vprašamo pa se kaj lahko sami storimo zato, da se iz vsega dogajanja in situacije nekaj naučimo.
Skrhani medsebojni odnosi ( v službi in doma), pogovor, osebno druženje, skupni družinski obrok, posvečanje partnerju in prisluhniti otrokom so vrednote, ki v današnjem času bledijo – zamirajo. Vedno manj je osebnih stikov, pogovorov v živo, izražanja občutkov, govorice telesa, saj je tehnologija vse to zasenčila. Pogovor med mladostniki poteka prek SMS-ov, mobilnih aplikacij Viberja, WhatsApp, Facebook ali drugih oblik elektronskih sporočil. Vrednote današnje mladine so popolnoma tehnološko zasičene. Obiski kino predstav, gledaliških predstav, druženje na odprtem, osebni klepet zamirajo. Veliko staršev, ki ima službo, gara`, nekateri v vedno slabših delovnih pogojih (neplačanih nadurah, izsiljevanju, mobbingu, stresu …) imajo poleg stalne zaposlitve še dodatna občasna ali stalna dodatna dela, da lahko svojemu otroku omogočijo tehnološko usmerjeno, vendar čustveno prazno življenje, brez vrednot kot so delovne navade, trud, potrpežljivost, angažiranost, skromnost.
Tako se starši, ki smo bili vzgojeni v delavne, poštene, vestne, skrbne in odgovorne otroke sprašujemo ali je prav in mogoče, da evolucija in tehnološki razvoj ter okolje, v katerem vzgajamo svoje otroke, omaja naše vrednote. Mogoče pa bo narava poskrbela zato, da bomo stopili korak nazaj in ustavili trend razvoja. Po dežju vedno posije sonce, ne obupajmo. Pozitivno razmišljanje, vztrajnost, delavnost, potrpežljivost, zagnanost bodo prej ali slej poplačane. Ne podrejajmo se medijem, ne razdajajmo tehnologiji, ampak ohranimo stik z realnostjo, duševnostjo, fizičnim kontaktom socializacijo v družbi. Če bomo pozitivno razmišljali, upali, delali, se trudili, bomo tudi uspeli. Vsaka izkušnja nas utrdi, nauči nekaj novega, okrepi ter na koncu tudi osreči. Če smo črnogledi, slišimo, govorimo, razlagamo negativno, tudi na svoje telo vplivamo negativno, kajti naša zavest se nauči in sliši samo slabo. Poskušajmo v negativni izkušnji izluščiti pozitiven vidik le-te.
Pomembno je, da se začnemo posvečati najprej sami sebi in spreminjati sami sebe. Tako bomo lažje in brez predsodkov sprejemali ljudi, ki nas obkrožajo. Če stalno samo tarnamo, ne moremo našemu telesu sporočiti ničesar pozitivnega. Ne ukvarjajmo se s težavami drugih, počistimo in razčistimo stvari najprej pri sebi. Obrekovanje in kritiziranje okolice pomeni beg pred svojimi težavami. Sprejmimo sebe in drugi nas bodo sprejeli. Zakaj kritizirati debelega človeka, če tudi mi nismo popolni. Naredimo nekaj zase, ne iščimo izgovorov v pomanjkanju časa, denarja. Odpravimo se na sprehod, hitro hojo, tek, telovadbo.
Zakaj nekomu zavidati novi avto, vztrajajmo, trudimo se, odrečimo se čemu (kajenju, izhodom, kavici, obleki, dopustu…) in si iz prihrankov privoščimo novega jeklenega konjička, vendar prej premislimo ali je potrebno, da je prav tak kot sosedov in ali ga resnično nujno potrebujemo za naše vsakdanje življenje. Začnimo ceniti male stvari, minimalne znake pozornosti, naklonjenosti, toplo besedo sočloveka, nasvet.
Trenutno je za vernike kristjane čas »posta ». Ni pomembno, če smo verni ali ne, poskusimo se za 40 dni odreči nečemu, kar nam je zelo pri srcu (sladkarijam, kruhu, mesu, video igricam, kajenju, alkoholu, Facebooku ipd.) Kaj pa je 40 dni v primerjavi z življenjem. Po končanem postu, ko dosežemo svoj cilj, bomo morda ugotovili, da smo si pozabili zastavljati cilje, izzive, nove dosežke ipd. Prepričljivo pa bomo zadovoljni, da smo si dokazali, da zmoremo storiti nekaj dobrega zase, za svojo dušo ali/in telo.
