Od nekdaj so ženske navdihovale velike umetnike, da so projecirali vanje svoje predstave, vendar so različni ustvarjalci imeli zelo različne odnose s svojimi muzami. Nekateri so svoje fatalne ženske znova in znova upodabljali, odnos je slikarja in model najprej intimno povezal, nato pa prerasel v svojevrstno strast, drugi so s svojimi modeli že na začetku vzpostavili intimen erotičen odnos in jih pogosto zapuščali zaradi drugih žensk, tretji so se posvetili umetniškemu ustvarjanju, svoje finančne zadeve pa prepustili svojim materializiranim ženskim kreacijam. Nobenega dvoma pa ni, da je ustvarjanje vedno vzpostavilo določeno vez med umetnikom in njegovo muzo, ki je imela realne ali fantazmične intimne primesi.
Dante s svojo Beatrice nikoli v življenju ni spregovoril. Bila je hči florentinskega meščana Folca Portinarija, ki se je poročila z bankirjem Simonejem dei Bardijem ter dve leti kasneje umrla. Podobno »tiho« muzo je imel Petrarca, ki je po očetovi smrti v Provansi v cerkvi sv. Klare v Avignonu srečal Lauro in se vanjo nesrečno zaljubil. Domnevajo, da je šlo za Laure de Noves, hčer viteza Audiberta de Novesa, poročeno s Hugom II. de Sadeom, s katerim je imela enajst otrok.
Michelangelo Merisi ali Amerighi da Caravaggio, italijanski baročni slikar, je bil v enaki meri doma tako v svetu visoke umetnosti kot socialnega podzemlja. Kot modele za svoja verska platna je pobiral ljudi z ulice in upodabljal tudi svoje kolege umetnike – Maria Minnitija in Francesca Bonerija. Vrsto let je delal pod okriljem kardinala in se nazadnje pri papežu zavzel za svojega ljubimca, obtoženega za umor ženske Maddalene Antognetti, njegove priležnice in znane prostitutke, ki se pojavlja kot ženski verski lik v njegovih delih.
V življenju Pabla Picassa so obstajale številne ženske, ki so ga navdihovale. Njegovo življenje je zgodba o uporništvu, bogastvu, ljubezenskih aferah in visoki umetnosti. Vse njegove muze so imele tako ali drugače opraviti z umetnostjo. Zlasti Dora Maar, surrealistična fotografinja, pesnica in slikarka je prevzela umetnika s svojo lepoto in ustvarjalnostjo.
Lou Andreas-Salomé, rusko–nemška popotnica, pisateljica, pripovedovalka, esejistka in psihoanalitičarka je bila inspiracija kar trem velikim umom – Friedrichu Nietzscheju, Rainerju Marii Rilkeju ter Sigmundu Freudu.
Charles Pierre Baudelaire francoski pesnik, esejist, umetnostni kritik in prevajalec je bil v dolgoletnem razmerju z Jeanne Duval, na Haitiju rojeno igralko in plesalko francoskega in afriškega porekla, ki ji je pomagal do konca svojega življenja. Odnosi Baudelairja z igralko Marie Daubrun in s kurtizano Apollonie Sabatier so sicer bili vir precejšnjega navdiha, ni pa v njih našel trajnega zadovoljstva.
Ko je Rodin spoznal nadarjenost mlade Camille Claudel se je tudi zaljubil vanjo in začela se je zapletena ljubezenska zgodba dveh kiparjev, ki je od začetne strasti nazadnje prešla v odmik od nje zaradi njenih finančnih težav, očitnega flirtanja in njene boleče obsedenosti z kiparjenjem.
Žena in muza Salvadorja Dalija, katere pravo ime je Elena Ivanovna Diakonova je bila skrivnostna in zelo intuitivna ženska, ki je bila sposobna prepoznati umetniškega in ustvarjalnega genija, ko ga je zagledala in je imela odnose s številnimi intelektualci ter umetniki. Dalija je spoznala aprila 1929 v Parizu, kjer je bila z možem, pesnikom Paulom Eluardom. Dalí je povabil nekaj parov, da preživijo poletje v Cadaquésu. Ko je slikar srečal Galo, se je zaljubil vanjo. Zapisal je, da mu je bila usojena. In res je odtlej ostala ob strani slikarja. 1948. sta se Dalí in Gala je vrnila iz Združenih držav Amerike po osmih letih izgnanstva, slikar je dosegel priznanje v svoji državi in njegov oče je pristal na odnos sina z ločeno rusko žensko. Od takrat je Dali preživljal pomlad in poletje v Portlligatu in jesen in zimo pa med New Yorkom in Parizom. Leta 1958 sta se Dalí in Gala poročila v Angelski kapeli v bližini Girone. Leta 1968 je slikar kupil Gali grad v Púbolu v Gironi in pristal, da ne sme iti tja brez njenega predhodnega pisnega dovoljenja. Med leti 1971 in 1980 je Gala tam preživljala poletja in bila leta 1982 tam tudi pokopana. Od leta 1996 je grad odprt javnosti kot Galin in Dalijev muzej.
Kot sodobno muzo nekateri smatrajo tudi manekenko Kate Moss, ki pa ni muza v pravem pomenu besede in se umetnikom na nek način izmika. Z Lucianom Freudom se je dovolj intimno zbližala, da jo je slikal golo in da mu je dovolila vtetovirati dve drobni ptici na spodnjem delu hrbta. Vendar Freud ni imel priložnosti, da bi jo srečal deset let prej in jo portretiral znova in znova. Ni bila edina ženska, »ki bi v njem sprožala neobičajna čustva, zaradi katerih bi na svet gledal drugače in postal boljši človek, kot citira Vesna Milek v Delu nekega svojega prijatelja. Tako Kate Moss ni nikoli našla pravega umetnika, ki bi ga njena lepota tako prevzela, da bi v njej vedno znova iskal navdih. Čeprav so jo upodabljala številna znana imena kot so Allen Jones, Gary Hume, Marc Quin in Lucian Freud, kot piše Jonathan Jones v Guardianu, je muza star viktorijanski koncept, ki skuša čustveno zaobjeti zmedeno realnost želje in umetnosti. Poleg tega sedaj ni pravi čas, ki bi povzdigoval lepoto v umetnosti. Gre bolj za trženje lepote v potrošniški družbi, kjer so ženska telesa v funkciji zadovoljevanja moških pogledov.
