Razpadu rimskega cesarstva ni sledil tudi »somrak« evropske zeliščarske tradicije. Zmagoviti »barbari« so rimsko dediščino, ki je preživela ta pretres, obogatili s svojim znanjem in izkušnjami. S širjenjem krščanstva se je prepletanje zdravilskih veščin in izmenjavanje zeliščnih zdravil med Vzhodom in Zahodom še nadaljevalo. V evropskem srednjem veku je Cerkev igrala vidno vlogo tako pri gojenju in pridelovanju že znanih kot pri uvajanju novih zdravilnih zelišč. Iznajdba tiska je nato znanju, nakopičenemu za samostanskimi zidovi, odprla vrata v posvetni svet in omogočila, da so dognanja menihov dopolnila prakso tradicionalnega ljudskega zdravilstva, ki se je skozi stoletja prenašala iz roda v rod.
RAZVOJ EVROPSKEGA ZELIŠČARSTVA
Anglosaksonski spisi
The Leech Book of Bald, najstarejša ohranjena evropska, v narečju napisana zeliščarska knjiga iz prve polovice 10. stoletja, med drugim našteva zdravila, ki jih je jeruzalemski patriarh poslal kralju Alfredu. Opisuje tudi številne postopke in sredstva zoper »leteče strupe« in »uroke«, v katerih so tedaj videli povzročitelje najrazličnejših nenadnih in dolgotrajnih kroničnih bolezni. Med najbolj priljubljene zdravilne rastline v saksonskih časih uvršča predvsem navadni čistec, sporiš, trpotec in rman; uživali so jih kot zdravila, še pogosteje pa so jih nosili s seboj kot amulete, ki so jih varovali pred zlemi silami.
V srednjem veku so po vsej Evropi ustanavljali medicinske šole. Najznamenitejša, ki je delovala že v prvi polovici 10. stoletja v Salernu v južni Italiji, je sicer zagovarjala Hipokratova načela pravilne prehrane, gibanja in čistega zraka, vendar je bilo tedanje zdravilstvo in zeliščarstvo večidel v rokah katoliške cerkve. Gojili so ga predvsem meniški redovi, pomoč bolnim pa je veljala za sveto krščansko dolžnost. Molitev je igrala pri zdravljenju enako pomembno vlogo kot zdravilska veščina, saj so prvi krščanski zeliščarji pripravljanje poparkov in obkladkov spremljali s prepevanjem nabožnih pesmi, ozdravitev pa so pripisovali božji pomoči.
Srednjeveško zdravilstvo
Za srednjeveške zdravnike je bil pregled urina prav tako pomemben, kot je dandanes merjenje krvnega tlaka, različne vrste urina pa so uporabljali tudi kot zdravilo.
Paracelsus
Ko se je učenost izza samostanskih zidov preselila na univerze, so v medicini znova začeli pridobivati veljavo nauki salernske šole. V tridesetih letih 16. stoletja je postal poglavitna evropska avtoriteta za medicinska vprašanja Philippus Theophrastus Bombastus Hohenheim (rojen 1493. v bližini Züricha), bolj znan po vzdevku Paracelsus. Kot alkimist in kot zdravnik je temeljito spremenil poglede na zdravje in zdravljenje, ki so prevladovali v tedanji Evropi. V svojih predavanjih je vztrajno uporabljal nemščino namesto običajne latinščine. Večino lekarnarjev in zdravnikov je razkrinkal kot goljufe, ki odirajo lahkoverne paciente. Obsojal je nemalokdaj tudi smrtno nevarne odvajalne in bljuvalne zvarke, ki so jih predpisovali, in se zavzemal za vračanje k enostavnejšim zdravilom, ki jih je navdihovala tako imenovana signatura (signa naturae) oziroma doktrina znamenj, skritih v naravi.
Doktrina znamenj
Paracelsus je bil zagovornik doktrine znamenj, po kateri je že po zunanjem videzu rastline mogoče sklepati, katero bolezen bo zdravila. Ta teorija, ki je pogosto presenetljivo natančna, je ponekod v Afriki danes prevladujoče merilo.
| RASTLINA | DOKTRINA ZNAMENJ |
| Šentjanževka | Kapsula za olje in ob njej vejica šentjanževke, ki ima krvavo rdeč sok, kar naj bi bilo znamenje, da je dobro zdravilo za rane. |
| Muškatni orešek in oreh | Muškatni orešek in oreh spominjata na možgane, zato naj bi spodbujala duševno aktivnost. |
| Pljučnik | Za liste pljučnika je veljalo, da zaradi podobnosti bolnim pljučem zdravijo bronhitis in tuberkulozo. |
| Krvavi mleček, regrat | Različne rumeno cvetoče rastline so povezovali z zlatenico, zato so s krvavim mlečkom in regratom zdravili bolezni jeter. |
| Travniška plahtica | Ovalne liste travniške plahtice so uporabljali za zdravljenje vratu. |
ILUSTRIRANE ZELIŠČARSKE KNJIGE
Zeliščarska vojna
Paracelsusu je kot avtoriteta sledil William Turner, ki je svoja dela že pisal v angleščini, da bi »tako lekarnarji kot stare ženice, ki nabirajo zelišča,« lahko razumeli, katere rastline imajo v mislih zdravniki v svojih latinskih receptih, in da »zaradi nevednosti ne bi spravili pod zemljo mnogih poštenih ljudi«. Podobna stališča je nekoliko pozneje zagovarjal tudi Nicholas Culpeper (1616-1654). Z angleškim prevodom latinske Pharmacopoeie, ki jo je izdala Visoka šola za zdravnike, si je sicer nakopal jezo njenih profesorjev, vendar je obenem tudi preprostim ljudem pokazal, kje lahko sami naberejo zdravilna zelišča, namesto da plačujejo zasoljene račune goljufivih lekarnarjev.
Spopad med zdravniki in lekarnarji ter »zeliščarkami« je bil najostrejši v 17. in 18. stoletju, ko so skrb za zdravljenje vedno bolj jemali v svoje roke akademsko izobraženi zdravniki, medtem ko so pripravljanje in izdajanje zdravil v celoti nadzorovali lekarnarji. Ti so imeli najraje drage in zapletene zvarke s sestavinami, kot sta živo srebro in antimon.
Zdravila od daleč
Že v času velikih zeliščarjev, kot so bili Gerard (1597), Parkinson (1640) in Culpeper (1653), so se v Evropi pojavile mnoge dotlej neznane rastline iz Vzhodne Indije in Severne Amerike. Juka, kapucinka, muškatni orešek in še nekatere so se kmalu znašle v zeliščarskih priročnikih, navadno s pretiranim poveličevanjem njihovih zdravilnih lastnosti. Značilen tak primer je čaj: v 17. stoletju so ga častili kot čudežno vsestransko zdravilo, danes pa je le še priljubljen napitek.
Zdravilni ognjič
Gerard je opisal kar 10 vrst ognjiča ali mesečka, priporočal pa ga je za preventivo »v času kuge«.
