Bližata se pust in Velika noč. Poveseli se bomo ob slastnih poticah. Zbral sem nekaj manj znanih zanimivosti o poticah v Slovenskih goricah in na Štajerskem. V Sloveniji je izšla leta 2013 čudovita knjiga z naslovom Potice iz Slovenije avtorja dr. Janeza Bogataja s sodelavci v založbi podjetja Založba Rokus Klett d.o.o.. Zapisala se jim je manjša pomota. Potice bi se naj uveljavile v Slovenskih goricah za veliko noč šele po prvi svetovni vojni, kar pa verjetno ni točno za vse kraje. Omenili niso niti potic z jabolčnim nadevom, ki so jih v Slovenskih goricah pogosto pekli, kar je zapisal že Anton Krempl.
V klasični kmečki kuhinji Avstrijske Štajerske je potica tudi njihova jed. Poznajo jo že iz Valvasorjevega opisa. V dunajski kuhinji je potica znana kot krajnsko nacionalno pecivo. Avstrijski besedi »Potitze ali Putitze« izvirata iz slovenščine. Kmetje v Avstrijski Štajerski poznajo ob potici še velikonočno pinco. Oba recepta sta objavljena v knjigi Franz Maier-Bruck: Von Essen auf dem Lande, 2006, Dunaj.
Potice so bile na Štajerskem že v preteklosti cenjena in značilna kmečka praznična jed. Povzemam skrajšan opis hrane južnih Štajercev iz prve slovenske zgodovinske knjige Antona Krempla Dogodivšine Štajerske zemle, Gradec, 1845 str. 234.
»Najbolj cenjene jedi pri naših Štajercih so bile: pri Nemcih prosena kaša prav gosta in trda, žganci, smetanov močnik iz pšenične moke, jajc in smetane, cmoki s slanino, ofentomerl, kislo zelje i. t. d., vse prav mastno začinjeno.
Slovenci, posebno Dolanski (iz ravnin jugovzhodnih Slovenskih goric) ljubijo gibance, pogače, povitice, žgance, svinsko meso, goske, kislo zelje itd. Povitice so iz pšeničnega testa lepo raztenjene ter s skuto in zdrobljenimi orehovim jederci ali naribanimi jabolki potrošene in s smetano ali s čem mastnim pomazane. Povitica z namazom se zvije in zavije v svitek ter da v peč.
Drugo pa tudi to hrano Dolanke napravijo manj dobro in sitostno kot Goričanke (prebivalke vinskih goric v Slovenskih goricah)«. Glavno mesto Štajerske Gradec v Avstrijskem cesarstvu je bil dalj časa središče cesarske kulinarike. Moderna in kvalitetna kuhinja se je širila tudi med štajerskimi Slovenci. Od 16. stoletja dalje so tam izhajale kuharske knjige in mestna ter kmečka kuhanja sta se dopolnjevali.
Znani mariborski zgodovinar dr. Rudolf Gustav Puff je dobro poznal Slovenske gorice in je v knjigi Marbuger Taschenbuch, Dritter Jahrgang, 1859, naštel slovenskogoriške praznične jedi: kolač (fini velikonočni kruh), gibance, potice narejena na način zavitka. Trudil se je razumeti slovensko in je pomotoma zapisal povidič namesto povitica. Potice so pekli v številnih oblikah. Nadevane so bile z orehi, makom in medom (polnjeno pecivo).
Prvi tiskani recepti za potice na Štajerskem so bili verjetno objavljeni v prvi štajerski knjižni uspešnici, ki je izšla v več kot 500.000 izvodih. To je bila kuharska knjiga avtorice Katharine Prato z naslovom Die Süddeutsche kühe, prva izdaja 1858, Gradec. Imamo jo v slovenskem prevodu z naslovom Srednjeevropska kuhinja,1930, Ljubljana.
Vzorčna potica na fotografiji je izdelana po receptu Katharine Prato, ki je nespremenjen od prve izdaje: testo – 7 dl moke, 30 g kvasa zmešanega z malo tople vode, 2 rumenjaka, 70 g svinjske masti (raztopljene in tople) in 2 do 3 dl toplega mleka. Zamesiti mehko testo, ki vzhaja pri sobni temperaturi 30 minut. Še enkrat zamesiti in tanko razvaljati. Dodati makov nadev. Nadev št. III.: 2 dl medu zmešati z malo toplega mleka in zmletega maka (4-5 dl), dodati žličko cimeta, žličko zmletih klinčkov, malo limoninega soka in malo vina.
Trdno zviti razvaljano testo z nadevom, zaviti v svitek in vstaviti v model za torto. Da potica med peko ne poči, jo je potrebno položiti v model z navzgor obrnjenim zaključkom zavitega testa.
Katharina Prato je pekla potice v krušni peči. Navodilo je za pečico v štedilniku brez ventilatorja. Pečico je potrebno nastaviti na 50 stopinj C in potica naj vzhaja približno 30 minut, da je model poln. Nato preklopiti na 170 stopinj C in peči 50 do 60 minut.
