Kamorkoli se obrnemo srečamo osamljenost, žalost, tesnobo in še vsa tista občutja, ki nam naredijo življenje bedno in vsakdanjiku dodajo trpek priokus. Vse je predmet menjave in potrošnje, ne glede na to ali so to materialne ali pa duhovne dobrine. Je že tako, da je sodobna družba naravnana na čim večje potrošnjo in da kljub glasnemu govorjenju, da denar ni vse, je še vedno velika večina ljudi prepričana, da je sreča obvezno povezana z njim. „Denar ni vse…je pa vse ostalo“, pravi Iztok Mlakar v eni svojih pesmi in strinjam se, da je denar v naših življenjih zelo pomemben. Osnovno življenje dejansko od nas terja kar zajeten kupček le-tega, da o nad-standardih, kot so potovanje, celotedensko smučanje ali oddih ob obali sploh ne govorim. Vendar…
Pred kratkim sem srečala človeka, ki je nekoč veljal za uspešnega podjetnika in to v času, ko je velika večina ljudi delala v državnih službah. To srečanje je bilo zame zelo poučno. Pred enim od mestnih lokalov, kjer strežejo tudi malice in kosila je s prižgano cigareto v roki sedel na tleh in opazoval mimoidoče. Velikokrat sem že šla mimo njega. Mimo! Nekako neprijetno mi je bilo, saj nisem vedela, ali me sploh prepozna, ve kdo sem…ali pa mi je bilo preprosto neprijetno, ker jaz nisem vedela, kaj bi.
Zbrala sem pogum in ga preprosto povabila na kosilo. Nekoč poslovno zelo uspešen, oboževan, sanjski moški. Danes skorajda brezdomec. Kako tanka linija nas loči od slave do poloma. Nas vse! In sva klepetala. V nekaj stavkih je povedal bistvo – samota, večna samota in osamljenost, to ga je spodneslo. Počasi je šlo navzdol. Najprej v poslu, potem v zakonu in na koncu še v duši. Večina njegovih tesnih prijateljev sploh ni opazila, kako je z njim in danes…danes se nanje niti ne obrača več – na svoje prijatelje – ker ga nihče več noče poznati. Verjamem, da imajo ti prijatelji vsak svoj tehten razlog, zaradi katerega so se umaknili in tudi jaz osebno dvomim, da ga lahko rešim in vrnem na mesto, kjer je bil. Ne. Lahko mu le omilim stisko v kateri trenutno je, vse ostalo mora narediti sam. Večina ljudi misli, da ljudje z dna od nas žele zgolj in samo denar, vendar ugotavljam da ne povsod. Ljudje so, tako kot mi, z dostojanstvom in z željo po samospoštovanju, ki si ga pridobiš s tem, da poskrbiš zase na človeka vreden način, z delom in svojim lastnim trudom.
Utrujeni smo od duhovnih resnic in izrekov, od pozitivnega razmišljanja, ki je tako moderno in vsega tistega, ki nekateri zopet dobro prodajo kot alternativno medicino in edino pravo stvar zate. Ne glede na vse to je potrebno ostati na trdnih tleh. Tukaj in sedaj, na kraju kjer sem in med ljudmi s katerimi živim. Tukaj je potrebno poiskati svoje mesto, ki bo dostojanstveno in človeka vredno.
On tega ni zmogel sam. Dotolklo ga je – ta samota in obup, ki sta se kot siva megla počasi zgrinjala nad njim. Takšen človek potrebuje pomoč. Strokovno pomoč v začetku, v nadaljevanju pa vodstvo in usmerjanje. Ponuditi človeku nekaj svojega časa, morda ob skodelici dobre kave, ali morda ob krožniku tople juhe je tisto, kar lahko za sočloveka naredimo prav vsi, ne le strokovnjaki. Dr. Tanja Lamovec, psihologinja in tudi uporabnica o strokovnjakih za človeške duše pravi, da se večina uporabnikov in uporabnic strinja, da je ključnega pomena pripravljenost poslušati. Poleg psihoterapevtskih učinkov pogovora je pomembna izmenjava informacij o stranskih učinkih zdravil. Uporabnik pove, kakšni so stranski učinki preparata nanj, zdravnik pa poišče zdravilo, ki ima kar najmanj teh učinkov. Potreben je individualiziran pristop. Lamovčeva pravi. Da iz lastnih izkušenj ve, da je »kemija« samo pol poti do razrešitve krize. Po vsaki krizi se mora uporabnik znova učiti koncentracije, delovnih navad in celo vsakdanjih spretnosti, kot so vzdrževanje osebne higiene, kuhanje, pospravljanje itd. Prav nič ne pride samo od sebe, razen poležavanja. Uporabnik mora imeti možnost preizkusiti učinkovitost vsakega psihofarmaka posamično in tako spoznati, kateri je zanj najboljši. Tega namreč psihiater ne more vedeti vnaprej. Druga pomembna značilnost »mojstra« psihiatrije pa je poštenost. Tu gre predvsem za priznavanje omejitev in nezadostnega znanja, ki pač vlada v današnji psihiatriji. Psihiater mora torej biti vreden zaupanja in ne kar nasploh obljubljati, da bo zdravilo pomagalo, pri tem pa molčati o stranskih učinkih. (Lamovec; 1999)
Avtorica je z napisanim požela negodovanje in kritike s strani strokovnjakov. In tudi jaz bi ga verjetno, če bi se spuščala v sodbe o tem, kar niti profesionalno niti iz prve roke ne poznam. Nikogar in ničesar ne sodim, le razmišljam nekoliko bolj glasno.
Saj poznate znameniti stavek: “Kdo pa sem jaz, da bi tebe sodil?!“…
Pripravljenost poslušati pa je dar, ki ga v sebi nosimo vsi, le uporabiti ga ne znamo. Če ne poslušamo ne slišimo. Človek v stiski pa potrebuje prav to – biti slišan. Kdo le, če ne on sam, bo najbolje vedel, kaj je zanj ta trenutek vredno in kaj se dogaja v njegovi notranjosti?! In mi mu lahko s tem, da ga poslušamo do neke mere pomagamo zopet vzpostaviti sistem vrednot, ki so potrebne za dostojno in človeka vredno življenje. Velik del teh izgubljenih duš, kot jih sodobna družba rada poimenuje, je potisnjenih na rob, nekam kjer se jih ne vidi povsem dobro. Tako nam je nekako lažje in če takega človeka prav osebno ne poznaš, si rečeš, da tega pa pri nas še ni, da pa se bomo s tem sigurno ukvarjali takrat, ko bo. Je, je! Je že tukaj in čas je da se tega polotimo! Potovanje so ljudje, ki nam pridejo na pot, ne kraji, ki jih obiščemo! Večkrat bi se morali odpraviti na takšno potovanje in v miru in tišini svoje notranjosti dojeti to, kar nam je bilo na tem potovanju podarjeno.
