POTOVANJE čistosti in tihe sreče v SRCU



Čas življenja, je čas potovanja skozi viharje in neurja, skozi mavrico in sončne žarke, čez hribe in doline, po rekah se vije pot v morje, od tam v brezmejne oceane,…oceane življenja največjih globin, polnih brezmejnega bogastva, ki zapisano je v srcu, …v srcu vsakega od nas. Samo en pogled v sebe,   v svoje srce, razrešil bi nešteto zablod, ki človek nečloveški jih kar naprej nabira in z njimi zastruplja svet okrog sebe. ˝Ja, kakšen pa je ta svet, ˝se sliši neštetokrat iz človeških ust . Le kakšen?

S tem svetom ni čisto nič narobe, saj vse neumnosti na njem počne le človek. Sebičen kot je in materialist, ki kar naprej uničuje ravnovesje v naravi, … se niti slučajno ne počuti krivega, saj On ima vedno prav, pa če je še bolj narobe. Zakaj grmi in po nebu strele švigajo, zakaj strela udari ravno tam, kjer največ nedolžnih je ljudi? Potresi, poplave, plazovi, požari, neurja podivjana, … in nekje tam daleč izbruhnil je vulkan, … tam daleč, samo da ni tu-kliče prestrašeno srce. Kar groza je pomislit, koliko trpljenja je v takem trenutku. Trnjeva krona vsega tega, je neskončno opustošenje nedolžnih ljudi, še posebej otrok. Otroci, nedolžni in mili naj prišli bi na ta svet iz ljubezni in s poslanstvom ljubezni, pa ravno zaradi nje neštetokrat trpijo. Učenost, stara kot je svet, govori, da v vsakem žitu je plevela. Pa še kako drži, a na žalost, tako je tudi med ljudmi. Ker pa čas življenja je namenjen tudi dobrim in lepim stvarem, ter prisrčnim in nesebičnim ljudem, stavim na to, da splača se živet. S časom potovanja človek dozori, saj z leti si lahko veliko modrosti pridobi. In najbolj pomembna je ta, da zna ločit dobro od slabega. Kot mignil bi, mu čas spolzel skozi prste in že nahaja se na pragu zrelih let. MLADOST, VESELJE, SPOMINI, ter zaupanje nekomu o prvi ljubezni in vseh norostih, ki jih je počel v mladosti,…vse to in več, delil je z iskrenimi prijatelji, … ja, z resnično pravimi prijatelji,…na katere,     se zgodi, človek tudi kdaj pozabi, jih izbriše iz spomina,…enostavno ni prostora zanje, ker izgubil se je nekje na POTI ŽIVLJENJA.

potovanje

Pa vendar pride čas, ko človek v srcu bo pobrskal in iskal, … iskal, … se začuden vprašal, le kje so ti ljudje, le kje so njegovi prijatelji, … jih v mislih obtožuje, da so mu nezvesti, … in si ne prizna resnice,   da on je Ti tisti, ki jih je vrgel ven iz spomina, da on je ti tisti, ki spodil jih je iz srca.

Zavedanje, da le resnica in priznanje SEBI, da ni pravičen bil, ga razbremenila bo. Naj sreča ga objame ob spoznanju, da nekje globoko v srcu pa le živi UPANJE in vera v dobroto Njega samega. Naj ga objame sij svetlobe in Angelske lepote, ter čarobnost lepih in iskrenih misli, da srečen bo in miren   v SRCU!

ZGODBA je čas življenja in misli so iskrene, iz prijateljstva spletene, … nekje med potjo se človek je izgubil, … naj poišče se, … in zapiše v spomin, da še nekaj je ljudi, ki misli na njega,…prijateljstvo se res je skoraj izgubilo,…VENDAR ŽELJE SO ISKRENE in prihajajo globoko iz srca! To podoba je sebičnega človeka, ko izgubi se na poti življenja, pozabi na prijatelje, ki z njim so bili v lepih in v težkih trenutkih, pozabi na ramena na katerih solze je pretakal in hlipal do nezavesti, pozabi na topel objem varnosti in ljubezni.

Vendar, pravi prijatelj ni pozabil na sebičneža, … še vedno skuša mu povedati, da naj pogledal v svoje bi srce, ker tam vse piše, kaj dobro je in kaj ne. Trka mu na dušo in tiho šepeta, da priznanje sebi edino je zdravilo, ki ga razbremenilo bo in razjasnilo pogled v daljavo, kjer naj zagledal svojo čisto bi pojavo, s katero nadaljeval bi POT ŽIVLJENJA in se podal na POTOVANJE čistosti in tihe sreče v SRCU!

Avtor; je življenje samo!

Če človek odpravi se na potovanje, … kdo ve! Pogled res uprt je v daljavo, … poteze obraza so zarisane na nebu, … če uzrl jih človek je, … kdo ve, … in če našel sebe je v podobi čistosti in tihe sreče v srcu, … kdo ve!

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*