Potovanje v Severno Korejo – Mit ali resničnost?



Demokratična ljudska republika Koreja oz. po domače kar Severna Koreja, je 25 milijonska država Korejskega polotoka. Čeprav razmeroma majhna, je po svetu zaslovela kot država nevarnosti in strahu. Ali je temu res tako? Mnogoštevilne evropske in svetovne delegacije obiščejo ta lep košček azijske zemlje in spoznavajo, da Severna Koreja ni to, kar pišejo o njej. Nekatere stvari do določene mere držijo, druge so karikature njihovega sistema. V zadnjem času pa državo obiščejo številni firbčni turisti.Severna Koreja potovanje

Osebno sem imel čast biti del slovenske delegacije, ki je oktobra 2015 obiskala Severno Korejo. Celotno potovanje nam je vzelo cca 14 dni, a smo nekaj dni raziskovali tudi Kitajsko – Peking s številni palačami, Shenyang s slovito antigravitacijo in Dandong. Slednji je največje kitajsko mejno mesto, ki ga reka Yalu loči od Severne Koreje. Čeprav bi lahko izbrali letalski prevoz do Pyongyanga smo se odločili za železniški prevoz, pri katerem lahko spremljaš severnokorejsko pokrajino polno riževih polj. Delovni domačini skrbijo za lačne želodce vseh državljanov, saj je samooskrba temelj njihovega sistema. V podeželskem delu le redko vidiš asfalt, ampak ceste polne ljudi, ki so zadovoljni z delovnim dnem, otrok, ki se vračajo iz šole in živine. Stolpnice že nakažejo naš prihod v prestolnico Pyongyang, ki deluje kot prava zahodnjaška metropola.

Z izstopom z vlaka nas fotograf že ujame za članek, ki je bil objavljen v lokalnem časopisu naslednji dan. Severnokorejci nas pričakajo in pospremijo v hotel, ki bi mu lahko rekli tudi mesto v malem, saj v njem obratujejo trgovine, masažni saloni, frizerji, karaoke in podobne storitve. O hotelski kuhinji pa ni potrebno zgubljat besed. Hrana je bila okusna in po mnenju nekaterih smo jedli preveč. Tradicionalna juha z morsko travo je vedno napovedala začetek dobrega obroka. Simpatična nasmejana dekleta v tradicionalnih oblačilih so nas stregle ”od spredaj in od zadaj”. Ob eni izmed večerij je dekle vprašalo od kod prihajamo. Odgovorili smo ji, da iz Slovenije. Ona je nadaljevala: ”aaaa… Tito? Jugoslavija? Hrvaška, Bosna, Srbija…” Obnemeli smo. Presenečenje, ki ga osebno nisem pričakoval. Vprašanje ali se je na naš prihod strežno osebje pripravilo ali pa se zaradi zgodovinskega prijateljstva slednje učijo v šolah?

Bolj kot potujem po svetu, bolj vidim, da Jugoslavija še živi. Včasih se še vedno počutim Jugoslovan. Vsepovsod kamor potujem srečam ljudi iz naše bivše skupne domovine ali popotnike, ki poznajo Tita in Jugoslavijo, a še niso slišali za Slovenijo. Filatelistom so zagotovo zanimive skupne znamke Tita in Kim Il Sunga. Pomembnost Tita in čaščenje njega, če se lahko tako izrazim je opredmetena v mavzoleju Kim Il Sunga oz. palači sonca Kumsusan. V slednji lahko vidimo veliko državno bogastvo, saj je celoten kompleks postavljen iz dragega in prestižnega materiala.

Obiskali smo tudi spominski kompleks Mansudae, kjer kraljujeta 22 m visoka bronasta kipa voditeljev Kim Il Sunga in Kim Jong Ila. Nepopisna gneča je značilna ob vseh večjih dogodkih nacionalnega pomena, a tuje delegacije imamo prednost pred vsemi zelo zgledno urejenimi in oblečenimi domačini. Sledi obvezen priklon in nadaljevanje našega organiziranega izleta. Zaenkrat samostojno potovanje po Severni Koreji še ni mogoče, ampak vas vedno spremlja lokalni predstavnik – četudi samo na sprehod okoli hotela. Večernega sprehoda na pijačo ni, zato pa je v hotelu soba za karaoke in bar, kjer strežejo tudi lokalno pivo, ki je močnejše od našega.

Nepozabni dogodek, ki ga bom pomnil za vse življenje je bila vojaška parada. Bili smo priča megalomanski paradi ob 70. obletnici vodilne delavske stranke, ki je trajala ure in ure in nam jemala sapo. Vojaške čete so kot mravljice brezhibno korakale pred očmi Kim Džong Una nad nami ter našimi očmi v tribuni in mi smo vztrajno ploskali. Četam so sledili oklepniki in rakete. Koliko je bilo vseh sodelujočih v paradi, bi bilo drzno ugibati – vsekakor pa je bila to največja vojaška parada, ki jo bom kdaj koli doživel. Navdušenost domačinov, ko so lahko na razdalji enega kilometra ali več videli svojega vodjo je nepopisna.

Tako kot domačini smo tudi mi morali biti vedno urejeni: moški v obleki in kravati; ženske v elegantni obleki. S tem smo pokazali tudi spoštovanje do njihovega ljudstva. Stalno priklanjanje ob kipih ali poslikavah Kim Il Sunga in Kim Džong Illa nakazuje na dejstvo, da imajo Severnokorejci svojo religijo. Za vsak dogodek smo prejeli posebno vabilo in na dogodke nisi smel imeti ničesar razen vabila in potnega lista. Zbirka fotografij je zato nekoliko okrnjena, pa vendar smo jih naredili nemalo.

Severno Korejo je težko ubesediti. Potrebno jo je obiskat, tako ali drugače, prej ali slej. Država se v zadnjem obdobju vidno razvija, spreminja in liberalizira. Severna Koreja ne bo več nikoli takšna kot je bila pred 5 leti ali takšna kot je danes. Za pravi utrip jo je potrebno obiskati čim prej. Ob prvem povratku s te države vidiš, da si živel v laži. Verjel si globalnim medijem in nisi mislil s svojo glavo. Vsekakor se ti pogled na celotni svet, na severnokorejski sistem in samo državo spremeni, razširi in postaneš bogatejši. Severna Koreja ni država strahu. Prijazni domačini toplo sprejmejo vsakega popotnika, ki si drzne obiskati ta lep košček sveta.

Osebno se še nikjer na svetu nisem počutil tako varnega, kakor v Severni Koreji. Prvi dan smo zaklepali hotelske sobe, naslednji dan sploh ne. Tretji dan smo vse stvari vključno s telefoni in ostalimi vrednimi stvarmi pustili kar pri odprtih vratih. V tej državi ti ne bi nihče karkoli vzel, kar smo tudi občutili. Interneta in telefonskega omrežja za turista ni, zato pa se lahko bolj predamo drug drugemu – se pogovarjamo ter družimo kot nekoč. Tudi zato je tovrstno potovanje nekaj edinstvenega.

V kolikor bi vas zanimalo potovanje v Severno Korejo se lahko obrnete na turistično agencijo Izimanija, ki ponuja individualna in organizirana potovanja skozi celotno leto.

Izidor Furjan, turistični vodnik in lastnik turistične agencije. Obiščite nas na www.izimanija.si

2 komentarja

  1. Tamara Habjanič

    Da bi lahko živela, je naslov knjige, ki jo je napisala severnokorejska prebežnica, v kateri opisuje razmere nižjega sloja prebivalcev. In kaj se zgodi, če skušaš pobegniti iz države. Bolj srhljive knjige še nisem brala. Angleški naslov knjige je In order to live. Vredno branja.

  2. tomaž dolinar

    Pri nam pa nižji sloj nima časa pisat knjig …

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*