Prednosti sočutnega življenja



ODPUŠČANJE – Živeti v sedanjosti

V prednovoletnem času imam navado spraševati ljudi in svoje prijatelje, kaj je zanje najbolj pomembno v življenju. Odgovori so predvidljivi, kot so zdravje, medsebojna ljubezen in finančna varnost, z razlago kot da ne bi bili povsem prepričani in bi želeli zase najti opravičilo za odgovor.  Nekega dne v tem letu sem prav tako postavila enako vprašanje  tudi  90 letnem očetu moje dobre prijateljice. Njegov odgovor je bil preprost, miren in spontan, brez dodatne razlage in opravičil:
»Odpustiti.«

Meditacija - odpuščanjeOče moje prijateljice je bil med 2. svetovno vojno mobiliziran v nemško vojsko, kot 17. letni deček. Lahko bi odšel med partizane kot njegov brat, toda izbral je nemško vojsko, ker je vedel da bi njegovo mamo, katero je imel neizmerno rad, Nemci ustrelili. Po končani vojni in kapitulaciji Nemčije , na poti domov, so ga tik pred domom, zajeli partizani in ga zaprli v zapor v Begunjah . Tam je prestajal pekel na zemlji, ravno tako po vrnitvi domov. Poskušala sem razumeti, kako se je počutil ta človek- mladenič, ko je spoznal, da je izgubil mladost, doživljal ponižanja in trpljenje, zanikanje  lastnega brata, zaničevanje, mučenje, samo zato ker se je takrat odločil za življenje matere. Poskusila sem, a vse kar mi je uspelo, je bilo to, da sem si na nejasen način predstavljala grozo tistega časa, dvom in nato neznosno bolečino. In kljub temu je bil ta moški sposoben odpuščanja. Ne samo  to, lahko je celo izrekel, da je odpuščanje najpomembnejša vrednota v življenju. Zelo ga cenim, njemu in podobnim gre zahvala, da nismo zapadli v popoln barbarizem.

Čeprav morda vendarle smo. Berite časopise  in vsak dan boste naleteli na obilico sovraštva v svetu. In kaj bi se zgodilo, če bi se zbudili in bi posamezniki odpustili drug drugemu vse krivice in bi namesto pogrevanja preteklosti, lahko končno polno zaživeli v sedanjosti? Vsi bi čutili olajšanje. Vzdušje bi bilo bolj veselo in lahkotno. Številni ljudje bi prvič odkrili čudež življenja v tem trenutku, odnosi med ljudmi bi se odprli. Vsa energija , ki teče v obtožbe , sovraštvo, predsodke  in maščevanje, bi prosto krožila in napajala tisoče novih idej.
Morda je to utopija. Odpuščanje pa je zagotovo možno v manjšem merilu. Toda pozor, ne smemo ga zamenjati za njegove popačenke kot so pozabljenje, dokazovanje svojega prav, kot odsotnost vseh čustev.

Odpuščanje je notranje dejanje, s katerim sklenemo mir s preteklostjo in končno zapremo račune. Seveda ta odločitev ni lahka, je predvsem neracionalna, kajti računi se ne ujemajo. Kako lahko odpustimo dolgoletno zlorabo, obrekovanje, prevaro ki je razbila družino? Kako popravimo tako škodo? Ni besed in ne vsote denarja, ki bi lahko nadomestila, recimo, izgubo otroka , ki ga je ubil pijan voznik. Odpuščanje je nasprotno vsej logiki in matematiki.

Odpuščanje je pozitivna kvaliteta, obsega radost in zaupanje v druge, je velikodušnost duha, nas osvobaja starodavnih okovov zamere.
Odpuščanje bomo bolje razumeli, če se spolnimo temeljnih načel. Vsak element človeškega bitja vpliva  na vse ostale elemente. Čustva vplivajo na telo; delovanje enega organa vpliva na vse ostale  ( 5 elementov), preteklost vpliva na sedanjost in sedanjost na prihodnost, odnos z eno osebo vpliva na odnos z drugo in tako naprej.

Pokazalo se je , da naše misli vplivajo na vsako celico našega telesa. Misli vplivajo na krvni tlak, ki teče v vse organe. Kakovost naših misli se občuti v celotnem organizmu. Bodo to misli sovraštva in maščevanja ali misli ljubezni in sreče?

Drugi pomembni dejavnik je empatija z osebo ki nas je prizadela. Če se nam uspe postaviti v njeno kožo , razumeti njene namene in njeno trpljenje tako dobro kot svoje, lažje odpustimo. Lahko razumemo, zakaj je nekdo naredil, kar je naredil.

Sposobni bomo odpustiti, če se bomo lahko postavili v kožo drugega; če se bomo manj ukvarjali s sodbami in več z razumevanjem; če bomo bolj skromni, da bomo prenehali biti zaščitnik pravice in bomo spustili pretekle bolečine  in zamere. Ko se naučimo odpuščati, nas to pripelje do velikega preobrata osebnosti.
Včasih odpuščanje ni mogoče. Naj se še tako trudimo, v sebi ne moremo odpustiti. Žalitev je bila preveč globoka, bolečina prehuda in odpuščanje  se zdi nemogoče.
A še vedno obstaja izhod. Na tej točki moramo spremeniti svoj zorni kot. Številni problemi ne morejo biti razrešeni na tisti ravni, na kateri obstajajo. Naučiti se moramo pogledati nanje z druge strani.

Odpuščanje

Predstavljajte si, da hodite po pločniku in nekdo priteče, se zaleti v vas, da padete in teče naprej, ne da bi se opravičil. Vsakdo v taki situaciji bi bil jezen. Zdaj pa si predstavljajte , da isti dogodek opazujete z balkona. Vidite dva človeka, ki sta se zaletela eden v drugega. Pa ne samo to, vidite tudi druge ljudi, avtomobile, drevesa na dvorišču. Vse vidite iz daljave in z mero nenavezanosti. Vse to vidite z drugega zornega kota. Nesreče so videti drugačne, manj resne , ker jih vidite z večje razdalje.

Podobno lahko storimo z vsemi svojimi problemi, bolečinami in strahovi. Lahko jih opazujemo z distance. Premaknemo se v drug prostor znotraj sebe in dosežemo mesto kjer nismo ranjeni- kjer smo zdravi, odprti in močni. Nekateri se ponovno povežemo s tem mestom znotraj sebe s pomočjo meditacije, drugi to storijo s telesno aktivnostjo, spet drugi skozi lepoto, dobrodelnost, molitev. Tako si pomagamo , da najdemo ponovno prostor v sebi, kjer je več prostora  za dihanje, kjer sta ljubezen in lepota mogoči in odpuščanje je že  tu.
Ko se znajdemo v prostoru, kjer se počutimo srečni in celi, je odpuščanje tu, odidejo strahovi, nezaupanje. Odpuščanje postane najlažja stvar na svetu. To je nekaj kar smo. In enako velja za prijaznost, ker nam ni potrebno narediti nič, da bi bili prijazni, ker smo že prijazni. Samo dati si moramo dovoljenje za to, da smo!

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*