Pri ločitvi je na prvem mestu otrok! – Življenjska izpoved



Včasih pride v življenju pač tako, da dva več ne najdeta skupnega jezika oziroma skupne poti. Čustva se pač enostavno ohladijo. Mene je zelo bolelo spoznanje, da fant, ki mi je nekoč pomenil vse na svetu, On, ki mi je dal otroka in postal moj mož, čez čas postal popolni tujec. Čeprav sva skupaj ustvarjala in skupaj želela uspeti v poslovnem svetu, se nama je doma vse počasi sesuvalo. Pred drugimi sva sicer znala to zelo dobro skrivati, ampak v sebi sva trpela.

Ločitev in otroci

Težko rečem, kdo točno je kriv. Sama vsakič odgovorim na vprašanje, da sva oba kriva. Ali pa, da enostavno ni več bilo to, kar bi moralo biti. Toliko bolj me je še bolelo dejstvo, da imava majhnega otroka. Po drugi strani, pa nikoli ne bi želela, da bi moj otrok skozi otroštvo doživljal točno to, kar sem sama. Spomnim se, da mi včasih katera starejša ženska očita to odločitev. »Ločena? Pri šestindvajsetih? Mladi ste pa res nepotrpežljivi. Jaz sem morala stisniti zobe in sem obdržala dom in družino.« Pa jo je res?

Sprašujem se, če jo imajo otroci resnično brezpogojno radi? Jih vidi vsak dan? Vsaj sliši? Pa ona, je uživala v vlogi mučenika? Je res imela tako rada družino, če niti sebe ni imela dovolj? Marsikatera ženska je bila tepena, jaz nisem bila. In če je to za njih ljubezen, da je dopuščala mogoče celo, da otroci vidijo modrice, mogoče celo pretep, potem, oprostite mi za predrznost, taka ženska ne spoštuje in ne ljubi niti sama sebe. Kvečjemu lastne otroke uči nasilja in ne ljubezni. Ne govorijo zastonj, kar Janezek vidi, to Janezek ve.

Če se spomnite, sem se že razpisala enkrat, da je moje otroštvo bilo vse prej kot lepo. In če starši mislijo, da otroci ne trpijo, ko v zakonu ni vse v redu, naj vam zaupam, da se prekleto motite. Otrok, tudi če ne vidi, občuti občutke staršev. Otrok staršem vse prebere v očeh. Otroci so presneto dobri opazovalci. Zato dragi starši, ne mečite si pesek v oči in si ne lažite, da zaradi otrok ohranjate zakon. Oni trpijo! Še mogoče bolj kot vi, ker ne zmorejo izbirati med materjo in očetom. Niti nebi smeli.

Zato sem sama zbrala dovolj poguma in izrazila željo po ločitvi. Želela sem, da ima otrok mene in očeta. Da sva mu predana, skrbiva zanj, ga skupaj učiva. Ampak midva ostaneva samo prijatelja, zavoljo sina. On ni kriv, da sva se midva odtujila. In če kdo, otroci si ne zaslužijo tega trpljenja in vojne lastnih staršev.

Verjetno se sprašujete, kakšne so bile posledice in kako sva izpeljala, kaj ne? Na lastno srečo, sem bolj zrela in dorasla določenim stvarem. Oba sva se sicer strinjala, da skrbništvo dobim jaz, saj je vedel, da sem res dobra in skrbna mamica. In še danes ve, da se bom za sina borila kot levinja. Sicer sva tudi midva imela vmes burne oziroma nevihtne dneve. Sploh, ko sem se zaljubila v drugega. Saj veste, tisti moški ego, ko ne more dojeti, da nekoč njihova ženska, lahko zdaj ljubi drugega.

Sin je bil sicer takrat star eno leto pa pol in mogoče zato ni tako dojemal, kaj se v resnici dogaja. Ampak, ko je zrasel in je pričel spraševati zakaj ati ni z nama, sem mu seveda na lep način povedala, zakaj je temu tako. Da ga imava jaz in njegov ati zelo rada. Da bova vedno tukaj zanj, ko naju bo potreboval. Uredila sva stike in poskrbela, da med nama ni nobene zamere. Ne rečem, da je bilo enostavno, ampak izplačalo se je. Danes je najsrečnejši otrok, saj ima zelo veliko družino, ki mu pomeni vse. Dobil je sestrico, še enega atija (tako ga je pričel klicati sam) itd.

Zato si zapomnite, dragi moji. Naj vas še tako boli, trga v prsih zaradi spoznanja, resnično premislite, kako je prav. Ne samo za vas, ampak tudi za otroka. In govorim na dolgi rok. Dlje kot traja neurje, večje so posledice. Otrok potrebuje samo oba starša in ljubezen, ne glede na vse ostalo. Ker kar mu boste dajali, to bo on dal nazaj in širil okrog sebe.

2 komentarja

  1. Drži zaključek 100%. Težave se pojavijo skoraj v vsakem zakonu, osebno sem zadovoljna, da sem vztrajala in mislim, da sta mi tudi hčerki hvaležni. Je pa vsak problem poglavje zase in absolutno sem proti, da se vztraja v primerih, ko je prisotno nasilje, pa tudi prevara.

  2. Marija Cilenšek

    Čestitam, da ste pri teh letih tako zreli. Sama namreč poznam preveč primerov, kjer so otroci predmet manipulacije med ločenima staršema. Ti trpijo. Upam, da bo več tako pametnih ločencev. Če ne gre, ne gre. Smo ljudje in so ljudje in v tem je čar obstoja. Če ne gremo skupaj, pojdimo vsaj drug ob drugem. Tako so otroci potem resnično srečni.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*