Priložnost za spremembo ali ponudim ti 100 eurov, ti pa?



Pred kratkim sem bila na zanimivem srečanju, kjer je bilo govora tudi o različnih priložnostih, ki se nam ponujajo. Seveda smo bili tudi tam različno misleči in dovzetni za napovedi o  spremembah, ki se nam obetajo. O teh spremembah se v šoli še ne govori. In ljudje povečini verjamejo tistemu, kar slišijo v osnovni in srednji šoli in kasneje na fakultetah.

pokemon

Zanimivo.

Sama imam narejeno podiplomsko izobrazbo, do katere sem k sreči prišla ob delu. K sreči rečem zato, ker sem samo na tak način lahko povezovala delo s študijem. Ja, velikokrat je bilo že takrat odvečnega balasta pa malo uporabnega za posamezna delovna mesta.

Naj za primer naveden, da po končani srednji ekonomski šoli v prvi službi nisem znala izpolniti položnice, sedanjega univerzalnega plačilnega naloga, t.i. UPN nalog. V štirih letih srednje šole nam profesorji pri strokovnih predmetih niso prinesli originalov, pač pa je bilo vse v učbenikih, v črno-belih verzijah. Kot učenki, ki je končala srednjo šolo z odličnim uspehom mi je bilo neskončno nerodno, da se tega nismo naučili. Pa sama za to neznanje nisem bila kriva. Bilo pa me je zelo sram pred svojo sodelavko.  

Logično nadaljevanje študija na fakulteti je dalo sicer širši pogled na organizacijo dela, marketing, nabavo, prodajo, vendar sem to lahko v javni upravi bore malo uporabila v praksi, je bilo pa gonilo želje po dodatnem znanju, srečavanju sošolcev na predavanjih, poslušanju bolj ali manj zanimivih pa tudi blazno dolgočasnih predavateljev, ki so sestavni del izobraževanja.

Študij kot tak, čeprav je bil zanimiv, zagotovo ni bil odraz dejanskega stanja in potreb, ki ga je potrebovalo slovensko poslovno okolje, kar je bil še en dokaz, da šolstvo in realno gospodarstvo ne gresta z roko v roki. Seveda to redni študentje spoznajo šele po več letnem študiju, ko nastopijo prvo službo.

Podiplomski študij sem nadaljevala v smeri, kjer sem bila takrat zaposlena in mi je dal širši vpogled v organizacijo slovenske in evropske javne uprave, obenem pa razkril možnosti, ki jih je ponudil razvoj interneta. Takrat se razsežnosti tega medija niti slučajno nisem zavedala, o njem pa na fakulteti praktično ni bilo govora. Samo bil je in morali smo ga uporabljati zaradi hitrejšega komuniciranja in dostopa do informacij. Prav tako nam niso o tem govorili pri zgodovini ali gospodarskemu poslovanju. Hm. Žalostno, da o takem izumu ni (bilo) govora nikjer v hramih učenosti.

Vsaka revolucija ali novost prinese v javnost ogromno nasprotnikov, pa tudi podpornike. Nekateri so v začetku manj zaupljivi, ko pa se začne zadeva razvijati, k njej želijo čimprej pristopiti. Ob skromnem spremljanju današnjega dogajanja na področju razvoja tehnologije, ugotavljam, da smo priča pravi digitalni revoluciji, poplavi aplikacij na pametnih telefonih, podjetja, ki konfigurirajo in ustvarjajo pametne telefone pa tekmujejo med seboj, katera bo naredila zmogljivejši in atraktivnejši aparat.

S pametnimi telefoni bomo opravljali praktično vse. Pred kratkim sem otroku kupovala telefon in v trgovini spraševala trgovko o lastnostih aparata. Pa me sliši ena starejša gospa in veselo pripomni: »Veste, to ni samo telefon, to je kar mali računalnik.« 🙂 To je res samo en mali vidik, kako starejši dojemajo nekaj, kar je mlajšim praktično samoumevno. 

Priložnosti se na teh malih aparatih in naloženih aplikacijah, kot so socialna omrežja, internet, ponujajo ves čas. Oglasi znajo biti na trenutke prav moteči. Priložnosti za delo je veliko. Obenem pa srečujem toliko nezadovoljnih ljudi, starih in mladih, kot še nikoli. Iz ljudi veje negativizem, potreba po jamranju, stokanju, pričakovanja po tem, da bodo prejeli dobro plačilo za večurno brskanje po internetu ali pa da bo delodajalec prišel kar k njim domov, pa polno. Ker to jim pripada.

Če se vrnem k temu srečanju. Predavatelj je dal udeležencem, ki so sedeli v zadnji in predzadnji vrsti priložnost, da dobijo 100 eurov. Kaj so morali za to narediti? Preprosto! Dvigniti rit in priti k njemu. Veste, koliko se jih je zagreblo? Pričakovali bi, da bodo vsi zalaufali, saj si za 100 eurov že lahko nekaj privoščiš in da bodo komaj pritekli celi na cilj. Ampak verjeli ali ne, vstal je EN sam. En sam človek je dvignil rit in izkoristil ponujeno priložnost. Vsem ostalim pa se je po glavi vrtelo, kaj bodo pa drugi rekli, pa saj jih ne bom zares dobil, samo heca se, saj bo sosed hitrejši, ipd.

Podobno zgodbo je ta isti predavatelj doživel v eni od zahodnoevropskih držav, kjer je ponujeno priložnost izkoristilo  le dekletce, ki ni niti malo razmišljajo o raznih če-jih, ko-jih, zakaj-jih. Preprosto vstalo je in jih dobilo. Doživeli smo celo, da je mož potisnil ženo nazaj na stol, ko je hotela vstati. Pa tudi obratno, da punca potegne fanta nazaj. In priložnost je šla mimo.

In tako je nasploh v življenju. Če se oklepate sedanjosti, s katero niste zadovoljni, potem si v resnici ne želite boljšega. Če pa si želite spremembe na boljše, potem pa bo potrebno v akcijo! Dvigniti telefon, narediti kaj za morebitnega bodočega delodajalca tudi zastonj, se končno vprašati, kaj vas veseli in kaj bi radi počeli ali pa preprosto sprejeti povabilo kolega ali kolegice na kakšno predstavitev, kjer boste videli, kaj se po svetu dogaja, spoznali drugače misleče ljudi in počasi začeli delati premike k spremembi. Spremembi na boljše. 🙂

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*