Opozorilo: če vam članek stopi na žulj, je žulj tam z razlogom.
Najboljša naložba so definitivno naši otroci. Informacijska doba, predvsem tehnološki napredek, ima eno izmed vodilnih vlog v življenju mladih. Preko novih medijskih kanalov so izpostavljeni neskončnemu pretoku podatkov in se vedno bolj zavedajo, da je življenje lahko veliko več, kot le »šola, služba, smrt«. Ker se večina staršev še vedno oklepa zastarelih socialnih vzorcev in skušajo otroke prilagoditi svojim interesom, se mladi upirajo. Na zunaj se to pokaže kot nezainteresiranost za ponujeno paleto dejavnosti s strani staršev in izobraževalnih ustanov. Pravtako opažamo pri najstnikih nespoštovanje avtoritete, pomanjkanje discipline, nagnjenost k depresiji, samomorom, veliko primerov »izživljanja« nad sovrstnik, zloraba raznovrstnih prepovedanih substanc in podobno. Starši se sprašujejo »mar mu ne nudim dovolj?«, »kaj delam narobe, da se tako obnaša?«, »zakaj ne more razumeti, da je šola pomembna?« in »kaj naj naredim?«
Zgodbica.
Nekaj let nazaj se mi je potožil prijatelj iz Anglije, recimo mu Homer. Oče 17 letnice, recimo ji Lisa in 15 letnika, recimo mu Bart, ki pravi »ne vem kaj naj z njima, ker ju skoraj ne vidim več. Razen družinskih izletov in šopinga, sta ves čas za računalnikom in zapravljata čas«. Ko sem ga vprašal, kako ga zapravljata, je bil odgovor sledeč: »Nimam pojma, tamala ima slušalke gor in je konstantno z nekom na zvezi, mali me pa ne spusti blizu in se zdere name, če samo odprem vrata. Pravi, da sem mu uničil koncentracijo. Edino, kar sem razbral iz njegovega nadiranja, je bil izraz APP. Ne spoznam se jaz na te stvari in me niti ne zanimajo, rad bi samo, da sta normalna«.
Nadvse nepošteno. Ne zanima ga početje svojih otrok, vsaj zares ne, rad pa bi obratno zase. Vprašal sem ju, kaj točno delata in bil prijetno presenečen. Ona zbira ekipo za pisanje bloga, on pa hoče razviti mobilno aplikacijo. Seveda, niso vsi programerji in blogerji, a vsak ima nekaj, kar ga navdihuje. Na žalost, ko se otrok staršem odpre in mu zaupa svojo strast, največkrat naleti na »moralca« ali pa »dej nehi sanjat,šolo nared najprej«. Vse, kar mi to pove, je »sam nisem sledil sanjam, tudi ti ne boš«, ampak…če imaš resnično rad svojega otroka, mar nebi rad, da je srečen?
Homerju sem predlagal, da izkaže zanimanje in se znebi svojega ega, vsaj za tistih pet minut razlage in resnično prisluhne otrokoma. Tekom debate z njim sem ugotovil, da ga je bilo strah karkoli spraševati otroka, ker meni, da ga bosta imela za neumnega in bo izgubil vso svojo »kredibilnost«. Zgodilo se je ravno nasprotno. Njegovega zanimanja najprej nista vzela resno, na kar sta le privlekla prenosnik in mu razložila vlogo blogov in mobilnih aplikacij.
Ko sta videla, da očeta zares zanima, so se jima zasvetile oči. Res, da je Homer porabil dober teden konstantnega spraševanja »in, kako ti gre?«, ampak, ker ni obupal, sta Bart in Lisa uvidela, da resno misli in bi res rad vedel, kaj je blog.
Nikar pa ne naredite napake z navideznim zanimanjem ali podcenjevanjem, to jih samo razjezi in se bo situacija poslabšala. Povprečen človek zazna laž na 50 metrov, vaše dete ni izjema. Vprašajte se raje »Ali je to moja želja po kontroli ali me resnično zanima, kdo je moj otrok?«
Intriga
Po izkušnji z Bartom in Liso me je vedno bolj začelo zanimati, zakaj je generacija-Y taka, kot je, zato sem si zadal, da zadevo malo bolj raziščem.
Opažam, da jim največ primanjkuje samozavesti. Zafrustrirani so, zgubljeni, nočejo sodelovati z nikomer, ki predstavlja kakršno koli avtoriteto, veliko jih je do grla napolnjenih z anti-depresivi in so vseeno nesrečni.
Odločil sem se, da testiram sebe, kot odraslega. Sam sem oče triletne princeske, ker pa čas beži vedno hitreje, bo prav kmalu postala mlada dama, ki ji hočem stati ob strani, biti zanesljiv vzor in ji nuditi podporo na vseh področjih.
Test se je pričel z vprašanjem »kako naj oblikujem svoj miselni proces, da bom lahko čim bolje razumel njihovo pozicijo in njihovo mišljenje?«
Prvo na seznamu odgovorov je bilo dejstvo,da nikakor ne smem obsojati njihovih pogledov na svet, kar pa ni lahko, ker sem bil vzgojen v drugačnem socialnem okolju. Rezultat moje odprtoglavosti je bil fenomenalen. Večina teh ljudi so moji prijatelji in mentorji, jaz pa ,za njih, zaupanja vreden »kul stric«, s katerim lahko razpravljajo o bedarijah, lahko pa tudi resno pogovorijo. Ne boste verjeli, koliko zanimivega imajo za povedati.
Od njih sem se naučil izbrskati še presotale koščke otroka v sebi in vzpostaviti svoje ravnovesje otrok/odrasel. Biti iskren in sproščen z mladino je ključnega pomena,če jih hočemo zares razumeti in jim nuditi podporo. V nasprotnem primeru naletimo na obrambo. Današnji adolescenti ne prenesejo avtoritativnega odnosa in pika! Pokroviteljstva, zaničevanja, ujčkanja in poniževanja pa tudi ne.
Na žalost je njihov individualističen pristop družba vzela kot slabost in ne prednost ter se panično začela ukvarjati s to »problematiko«. Od zakonodaje, do šolanja in zdravstva, jih hočejo razni načitani, izučeni in izmučeni strokovnjaki prilagoditi normam, ki so že zdavnaj neuporabne, namesto, da bi jih spodbujali in jim pomagali, da oblikujejo svoj karakter in okolje, s čemer pa tudi prihodnost človeštva na globalnem nivoju.
Posledično smo s tem ravnanjem naleteli na zavračanje in upor. Klišeju primerno, lahko najbrž rečemo, da so kriva uporniška leta, MTV, slab nadzor, hormoni ali droga, amapak, roko na srce, so to le izgovori. Pravim razlogom se zelo uspešno izogibamo, ker nam je bolj pomemben naš lastni interes in se raje skrivamo za svojimi dpilomami in strokovnim besednjakom. Ker jim »ne pustimo živeti«, najdejo načine, kako kljubovati sistemu, kar je naravno. Vsi smo bili taki, do neke mere, le da v naših časih ni bilo toliko zmede in nasičenosti z nepotrebno informacijo, zato smo se lažje osločili za pravo pot.
Ne glede na naše ukrepe, bodo vedno naredili po svoje, ker se vse bolj zavedajo, da bodo svoje življenje mogli živeti sami in da moraš biti sam sebi najbolj pomemben. Globoko v sebi vedo, da je doba žrtvovanja za narodov blagor že zdavnaj mimo, a jih vseeno silimo, da sledijo čredi. Ni jim prav in tako je prav! Čredni nagon je stranski učinek globjega strahu in posledica tlake. Ali res želite, da prihodnost ustvarjajo prestrašeni, depresivni mehkužci, ki jim je samozavest tako tuja, da svoj karakter gradijo na objavah v socialnih omrežjih in zgrešenih »popularnih« ikonah?
Vizija
V vsakem časovnem obdobju se najdejo vizionarji in preroki. Trenutno fenomen predstavlja naraščajoče število novodobno mislečih mladih ljudi, kot naprimer podjetje Mindvalley, ki slovi po enem izmed najbolj demokratičnih in kreativnih delovnih okolij na planetu. To je služba prihodnosti
Stojijo namreč za vizijo sveta, kjer lahko vsak počne kar hoče in se maksimalno izrazi, ter izkoristi svoj potencial, hkrati pa je podprt s strani sodelavcev, vodstva in bližnjih. Verjamejo, da lahko z uporabo vseh orodij, ki jih imamo dandanes na razpolago, svet spremenimo na bolje in smo lahko prav vsi srečni. Nekateri bi rekli »to ni mogoče«, na kar lahko samo odgovorim »vse je bilo nemogoče, dolker nekomu ni uspelo«. Dokaz so vedno višji olimpijski rekordi in Steve Jobs.
Mendelejev, tekoči trak in umetna inteligenca.
Obdobja napredka človeštva bom razdelil na tri faze razvoja. Prejšnje dobe me ne zanimajo, ker se vzorci pač ponavljajo, zato bom v ospredje postavil le zadnjih nekaj prelomnic.
Od opic, pa vse do parnikov smo si nakopali dovolj znanja, da se lahko hitreje in bolj učinkovito razvijamo. Ker je bil začetek industrijalne dobe velika prelomnica za človeštvo, jo smatram kot točko »nič«.
Prva je na seznamu »Era Uma«.
Vedno več izumov, odkritij in poskusov, Mendelejev sanja periodni sistem.
V tem obdobju je najbolj pomembno, da se izumi čimveč novosti in je sposobnost analitičnega razmišljanja visoko spoštovana.
Ko so se izoblikovale osnovne oblike industrije, se je začela »Era Telesa«.
Opevano in spoštovano je fizično delo. To je bila doba masovne proizvodnje, ki pa se je sčasoma, z roko v roki z znanostjo, znebila nekaj odvečnih poklicev, ki niso več potrebni ter ustvarila nove, času primerne.
Trenutno smo ravno malce čez prelomnico, kjer se začne »Era Duha«.
Pred kratkim sem prebral članek o Billu Gatesu, ki trdi, da bo veliko število poklicev, za katere je trenutno potreben človeški faktor, izumrlo do leta 2020. Računovodje že zdaj nadomešča programska oprema izpod rok kreativcev informacijske dobe, kmalu bomo avtomatizirali tudi ostale funkcije tega poklica. Na Japonskem že obstaja avtomatizirana restavracija… pa-pa, natakarji. Avstrijci že teleportirajo objekte, jaz pa imam vse knjige za faks na telefonu.
Ker je vse več avtomatiziranih procesov, bo povpraševanje po človeškem faktorju v industriji padlo. Kot pravi Warren G. Bennis: »Tovarna prihodnosti bo imela le dva zaposlena, človeka in psa. Človek bo tam zato, da nahrani psa, pes bo tam zato, da človeku prepreči, da se dotika opreme«.
Vedno več se ceni kreativnost in sposobnost uspešno kršiti dosedanje dogme in izzivati sistem. Ustvarjalnost nima nič opraviti s telesom in umom, ker so njene korenine globje.
Vsakdo, ki ustvarja, vam lahko pove, da v procesu izgubi občutek za čas, možgani so odklopljeni in telo dela na avtopilotu, ki ga vodi naša intuitivna, duhovna plat.
»Učiti se, učiti se in še enkrat, učiti se«
Kot sem rekel, samozavest mladih je na psu in, navidezno, nihče ne ve kaj narediti, le pametujemo.
Na drugi strani opažam vedno večje število kreativcev, ki ustvarjajo odpiljene robote, programsko opremo, nove tehnologije in nove poklice. Problem pa je v tem, da povprečni najstnik ne verjame, da lahko karkoli spremeni, ker je večino časa zabit v tla. Vsa ta genijalnost se jim zdi fiktivna, ker jim odrasli s svojim resnim in dolgočasnim pristopom graviramo v možgane, da je uspeh baziran le na formalnih oblikah izobraževanja, ki pa niso kaj prida.
Pod pretvezo splošne razgledanosti zaviramo otroka pri resnično pomembnem razvoju svoje osebnosti, s katero bo moral živeti celo življenje. Splošna razgledanost je dosegljiva z enim klikom. Če moram iznenada vedeti, kdo je bil Vasco da Gama, grem na telefon in zguglam potreben podatek v manj, kot minuti. Torej, zakaj se učijo toliko nepotrebnosti, ko bi se lahko posvetili resnično pomembnim stvarem, ki jih delajo s srcem? Mogoče, če bi izkoriščali svoj potencial, bi tudi druga področja splošne »izobrazbe« lažje sprejeli. Dejstvo: napiflanost, načitanost in posledična poklicna monogamija je »out«.
Basen
Primer neadekvatneža bom vzel iz lastnih izkušenj s svojimi poskusnimi zajci-mulci. Nekaj časa nazaj sem imel v najemu mali bar v prestolnici. No ja, prej moja dnevna soba, kot gostinski obrat, ampak ravno zaradi te domačnosti, so se začeli pri meni zbirati ljudje, ki jim ni prav biti le številka.
Mladi med 16 in 25, ki se ne počutijo dobro v okolju, ki jih obdaja in so naveličani bombardiranja in obsojanja s strani družbe. Eden od teh poskusnih subjektov je bil mladi ustvarjalec Martin, ki je bil takrat star 16 let. Z njegovo privolitvijo bom povedal tole basen.
Ko se je ta »mladič« začel zadrževati pri meni, sem dobil klic od njegove zaskrbljene mame, ki je trdila, da je z njim vse narobe in »oh« in »sploh« in če ji lahko pomagam pri nadzoru in disciplini.
Najprej sem se usedel z njim na enega “moralca”, da mu vbijem pamet v glavo in zelo kmalu ugotovil, da čisto nič ni narobe z njim.
Ker je bil vse življenje potlačen zaradi svoje drugačnosti, je razvil nabor kompleksov in sem v vsakem pogovoru zaznal strah pred obsojanjem. Ker sem pač zloben stric, sem ga velikokrat oštel po nepotrebnem, Martin pa je še vedno vztrajal in prihajal k meni. »Nekaj je na tem«, sem si mislil.
Odločil sem se spremeniti svoj odnos do njega in namesto, da ga opominjam na njegove napake, katere itak že ve, sem se spravil raziskati njegove prednosti. Vsak od nas ima vsaj eno prednost in če dobimo potrditev, da je ta prednost res prednost, smo takoj polni energije in mahamo z repom. Lastniki psov veste, o čem govorim. Če psa pohvališ takrat, ko nekaj naredi prav, ti bo izredno hvaležen in bo hotel ponoviti pohvaljeno dejanje. Pri ljudeh je enako.
Ena od skupnih točk mojega sporazumevanja z Martinom je bila glasba. Sam sem avtor, on pa je ravno začenjal igrati kitaro in je krvavo rabil moralno podporo. Nikoli v življenju nisem videl, da bi se človeku tako tresla roka med igranjem. Najbrž zato, ker je bil navajen kritičnosti in je njegova samozavest neznansko trpela. Prevečkrat je poskus mladostnika, da se izrazi, zaničevan, osmehovan in ne-resno-jeman, češ »kaj boš ti?!«.
Po malem sem ga začel spodbujati in hvaliti. Zdaj Martin že sestavlja svoje kompozicije in je vedno bolj prepričan v to, da si zasluži biti dober kitarist. Napredek se pozna tudi na drugih področjih. Opazil sem, da ima fant polno idej in polno glavo podatkov o….vsem. To lastnost je uporabljal v družbi, za mizo, kot orodje za uveljavljanje pravic, kar je izpadlo zelo nerodno.
Začel sem ga spraševati za mnenja, ga v družbi predstavljati kot »našo enciklopedijo« in je njegova samozavest postopoma zrasla. Ni bilo več potrebe po obrambi pred obsojanjem in ni več imel potrebe, da »zaznamuje ozemlje« za mizo.
Postal je samozavesten, ko mu je kapnilo, da ga ne smatram za nesposobnega otročaja in njegovemu mnenju dajem vrednost.
Vedno več je začel izražati tudi svoje poslovne ideje, ki pa so vse prej, kot nerealne.
Na zalogi imam še kar nekaj primerov, ko so se mulci na mojih očeh spremenili na bolje in jim je zdaj lažje graditi svoj svet. Mogoče bom v prihodnje še o njih napisal »par« vrstic.
Nauk
Dajte svojim otrokom možnost izražanja in vam bodo dali možnost, da jih vidite v njihovi najboljši luči. Jemljite jih, kot sebi enake, poiščite prednosti in se zadržite pri izpostavljanju slabosti. Zaupajte v njihovo sposobnost odločanja in se bodo prej naučili pravilno odločati. Naučite se kaj od njih in se bodo tudi oni, rade volje, od vas.
