Psihoterapija? Ne, hvala.



Na kaj pomislite ob besedi psihoterapija? Tako, čisto odkrito, v svojih mislih? Se vam zdi, da je to nekaj popolnoma normalnega ali da je to za tiste tam, ki so malo zmešani, ki so ubožci in ne vedo, kaj bi s svojim življenjem? Karkoli vam že šine skozi vaše misli, eno ali drugo, razumem. Ker je še toliko tabujev, pripetih na psihoterapijo, in toliko strahov, kako bo kdo reagiral, ko mu boste zaupali, da razmišljate, da bi šli na terapijo ali pa jo že obiskujete.

Psihoterapija, beseda, ki je marsikdo ne mara slišati. Ker pomeni nekaj ogrožajočega, temnega, nekaj težkega in neznanega. In vsega neznanega se ljudje vedno bojimo, ker je laže in za marsikoga bolj varno, pa četudi je še tako nevarno, vztrajati pri starem.

Ogrožajoča je psihoterapija točno toliko, kolikor se bojimo stopiti na novo pot, temna je toliko, kolikor se bojimo teme svoje duše, svoje globine, in težka je toliko, kolikor si dovolimo. Pa neznana? To je pa res. Ker je toliko neznanega in še neodkritega v nas, v nekom, ki pride na psihoterapijo, in ker, kot sem že napisala, se ljudje dejansko bojimo novega. Vztrajamo v zlorabljajočih odnosih, ker je za nas bolj varno to, kar je poznano, od tistega, kar je v neki negotovi prihodnosti. Vztrajamo v zasvojenosti, ker je to toliko bolj varno kot resnični odnosi in ker je tako strašno pomisliti na prihodnost brez zasvojitvene snovi ali vedenja. Vztrajamo v samskem življenju, ker smo bili že tolikokrat razočarani, da smo raje sami, kot da bi ponovno tvegali. Vse to pa ima skupni imenovalec, ki se mu reče vzorci iz primarne družine. Ti nas vodijo, znova in znova, pa se tega sploh ne zavedamo. Vedno znova poustvarjamo vzdušje, ki smo ga prinesli od doma, ker je – znano, ker je domače. Tega se je pa treba oklepati z dušo in telesom, ker imamo občutek, da če bomo karkoli spremenili, nas ne bo več, da se bomo odpovedali vsemu, kar imamo, poznamo in nosimo v sebi.

Poleg tega je v družbi še vedno moč slišati, da si šibek, nemočen, če si poiščeš pomoč v obliki psihoterapije. Ker pomoč potrebujejo samo »luzerji«, tisti, ki so reve, ki ne zmorejo zdržati, ker saj nam je vsem hudo, saj je življenje za vse enako težko, in če jaz lahko zdržim, morajo tudi drugi. Pa dejansko sploh ne gre za to, da bi bil človek šibek, zguba ali reva, gre za to, da včasih enostavno potrebujemo zunanji pogled, potrebujemo nekoga, ki nam pomaga začeti odpletati začarani krog, v katerega se zapletamo, bodisi sami bodisi v partnerstvu bodisi v družini.

Tudi jaz sem imela pred leti odklonilen odnos do psihoterapije. Ah, kaj do psihoterapije, odklonilen odnos sem imela do vsega, kar je dišalo po iskanju po sebi, do vsega, kar bi pomenilo odkrivati tisto nekaj več, tisto, kar se skriva zadaj. Ker saj mi je lepo, a mi ni? Tudi če trpim kot ranjena žival na samem v gozdu, je to bolje, kot da bi kdo šaril po meni in se delal pametnega, ker pametna sem lahko tudi jaz, ni res? Tudi v knjigah piše marsikaj, kar lahko pomaga, sem si rekla takrat, in na veliko nosila knjige o osebnostni rasti in kako vzljubiti samega sebe iz knjižnic. Hm, knjige že pomagajo, drži, a kaj ko jih je treba tudi prebrati. Takrat jih (še) nisem. Ker spet – kaj pa nekdo ve, kaj jaz doživljam? Ker najlažje pa je napisati eno knjigo in se delati pametnega. Tako kot psihoterapevti. Tam sedijo in si med tvojim pripovedovanjem nekaj čečkajo v beležke, povejo ti pa itak ničesar ne (saj mi ni treba razlagati, da je to opis psihoterapevtovega dela iz ameriških filmov?!).



In ko je končno dozorel čas, da sem videla, da sama ne zmorem več, da sem se dovolj dolgo igrala s svojim življenjem in da če se ne bom nehala igrati, se kmalu ne bom imela več s čim igrati, sem poiskala pomoč psihoterapevtke in kopala in iskala, pa še malo kopala, pa še malo iskala …, dokler se nisem dokopala do najglobljih vsebin, najbolj skritih ran, ki so pekle, pa zanje sploh vedela nisem, do žalosti, takšne, da sploh vedela nisem, da je možno, da obstaja, do ljubezni, ki je bila v meni, pa je nisem upala prepoznati, do varnosti, ki sem jo najbrž začutila prvič v življenju, in do sočutja, ki sem ga lahko nudila svoji krvaveči duši. Takrat lahko rečem, da sem se ponovno rodila. Takrat sem spoznala, kakšno moč imajo varni odnosi, kakšno moč imajo čustva, če si jih dovolim začutiti in tudi obvladati, kakšno moč ima sočutje in kakšno moč imam, ko me ne vodijo več stari vzorci, in kako je živeti osvobojeno življenje.

In tako kot je psihoterapija pomagala meni in še marsikateremu drugemu nejevernemu Tomažu, lahko pomaga tudi vam. Ne gre za to, da boste že po eni uri terapije začutili spremembe, vendarle gre za dolgotrajen proces, sploh če pomislite, koliko let se je vse zbiralo in v plasteh nabiralo v vas, ne gre za to, da bi psihoterapevti delali čudeže in mahali s čarobno palčko, ampak sama vidim psihoterapijo kot nekaj, kar nam pomaga, ko sami ne zmoremo naprej. Pomaga pri odkrivanju in preseganju starih vzorcev, pri odkrivanju ran, ki se vlečejo za nami kot jara kača, ki ji nikakor ne zmoremo odsekati glave in ki jo, večinoma popolnoma nehote in nevede, gojimo na svojih prsih.

Kako bi bilo reči, dovolj imam, dovolj imam življenja, ki ga ne želim več živeti, dovolj imam zlorabljajočih odnosov, dovolj imam tega, da nisem slišan, slišana, dovolj imam tega, da se iz dneva v dan opijam in ne vidim svetlobe na koncu tunela? Kako bi bilo poskusiti poiskati boljšo možnost zase, si dovoliti, da zaživite bolj polno življenje, tako, ki vam pritiče?

Težko je, verjemite, da vem, težko je priznati, da ne zmorete sami, težko je sploh pomisliti na to, da bi zaupali popolnemu tujcu, težko je pomisliti, da potrebujete pomoč, in težko je priznati, da hodite na psihoterapijo, ker je to pri nas še vedno neke vrste tabu, še vedno nekaj sramotnega, kot da mora človek trpeti in dotrpeti do svojega konca. Ker tako pač je, ker se ničesar ne da spremeniti. Ker je življenje pač tako, polno trpljenja. Spet, verjemite, vem, kako je verjeti, da se ne da ničesar spremeniti, kako je živeti v taki temi, da svetlobe skoraj več ne prepoznaš, kako je, ko se počutiš, da te nihče ne razume. Ampak vem tudi, kako je biti na drugi strani, kako je živeti svobodo, kako je živeti svetlobo, kako se je veseliti vsakega novega dne, vsakega sončnega vzhoda, kako je sprejeti težke stvari z zavedanjem, da so samo del življenja in kot take – minljive, kot je minljivo življenje samo. 

In ne, ne trdim, da vsakdo potrebuje psihoterapevta, hvala bogu, da ste ljudje, ki ga ne potrebujete in živite izpopolnjujoče življenje, je pa to vsekakor ena izmed boljših možnosti za tiste, ki ste se znašli v kakršnemkoli težkem položaju. Vas pa vabim k skupnemu odkrivanju vaše svetlobe in vaše svobode.

Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija. Najdete me na www.andrejatasic.si in na https://www.facebook.com/TerapevtkaAndreja/, pišete mi lahko na: terapijatasic@gmail.com




En komentar

  1. Marija Cilenšek

    Zob boli, grem k zobozdravniku in mi šari po ustih. Imam izcedek in grem h ginekologu, da mi šari tam spodaj… Duša boli, ne, ne k psihiatru pa ne. Bom že potrpela. Ali je to potrebno? Hvala, Andreja, za napisano. Upam, da se tudi te tabuji kmalu razbijejo.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*