O radiču ve običajen Slovenec bore malo, povprečen Evropejec pa po mojem mnenju še manj. Običajno vemo, da je to solatnica, da je njen prednik najverjetneje cikorija, mogoče endivija, da je rahlo grenkastega okusa in da je lahko lepih živih barv,od sveže zelene do temno rdeče preko vseh odtenkov rumene in roza barve. In tudi to vemo, da je radič zdrav.
Navajeni smo, da to izvrstno solatnico kupujemo po videzu, velike pisane glave so nam najbolj pri srcu. Res pa je, da smo potem rahlo razočarani, saj je okus takega lepega, predvsem pa velikega radiča zelo medel in pust.
Radič največkrat uživamo kot solato, kuharski mojstri pa znajo iz njega narediti prave čarovnije. Kulinarika odpira nova obzorja priprave hrane na osnovi radiča, od prilog, samostojnih jedi pa do odličnih sladic. Ena takih je sigurno zmrzlina z radičem, ki vas bo popeljala v čudoviti svet okusov, kjer se srečujeta sladko in rahlo grenko, a skupaj tvorita pravi vrtiljak za brbončice. Zraven vsekakor natočimo kozarec penine, ki celotno zadevo še popestri.
Doma se bomo lotili priprave enostavnejše jedi. Kot nalašč je enostavna predjed z rižem in radičem. Uporabite lahko katerikoli siljen radič s katerim pripravite omako s prepraženo čebulo in panceto. Radič naj bo narezan na tanko, da se enakomerno razporedi po celi jedi. Dodamo malo belega ali rdečega vina, solimo in popravo, dodamo riž in zalijemo z jušno osnovo. Postrežemo ko je riž kuhan al dente. Dodamo še košček masla, da se lepo raztopi in že imamo začetno jed, ki bo razveselila naše goste.
Če naštejemo vrste je verjetno na prvem mestu trevižanski radič. Gojen je po posebnem postopku, pridelek je zelo velik, zato ga najdemo v skoraj vsaki zelenjavni trgovini in v vseh super marketih. Malo manj znano pa je, da obstaja odličen Slovenski radič, ki je geografsko zaščiten. To je SOLKANSKI RADIČ, imenovan tudi SOUKANSKI REGUT ali GORIŠKI RADIČ. Rastišča tega radiča so ob desnem in levem bregu reke Soče v Solkanu in Novi Gorici in v italijanski Gorici. To je odlična delikatesa, ki jo Italijani naravnost obožujejo. Saj ni čudno, tega radiča pridelajo največ tri tone na leto, res je, samo tri tone. In seveda je tudi cena tega radiča extra visoka, ne dobite ga pod 10.- eur za kilogram. A se splača plačati tako ceno, ker nas njegov okus naravnost očara. Pridelava takega radiča je zelo zahtevna, semena niso na prodaj, vsaj gojitelj si jih sam priskrbi. Zadeva se je začela iz navadnega potrošnika, rastline z lepimi modrimi cvetovi, ki nas poleti pozdravlja ob poteh. Gojitelji so umetnost solkanskega radiča postavili na nivo prave umetnine. Si lahko predstavljate šopek živo pisanega cvetja, ki je v resnici radič? Jaz sem to doživela in umetnino bi z veseljem dala na častno mesto, če ne bi bilo rahle nerodnosti, radič je zelenjava, ki uvene, zato je bolje, da ga fotografiram in nato pojem.
O tej vrsti radiča zasledimo pisne vire v devetnajstem stoletju, ko je to področje dobro poznala avstro-ogrska gospoda. Carl von Czernig-Czernhausen je na Dunaju pripovedoval o rdečkasti cikoriji, ki raste v Gorici. Gorico so v tistem času imenovali tudi avstrijska Nica. Siljenje radiča je bilo v tistem času značilno za celotno Slovenijo, a se je v taki obliki ohranilo samo na Goriškem.
In kako se ta radič prideluje? Sadimo ga v pozni pomladi, dvakrat prežanjem, da naredi čvrste korenine. V novembru ga izkopljemo iz zemlje in ga damo v temne in zračne prostore, da se tvori mehka rozeta. Ta radič ne naredi glave pač pa rozeto, zato je njegov donos na kvadratni meter zelo majhen. Ko je goden za uživanje ga očistijo, odstranijo vse zunanje liste in pustijo samo srčiko, rozeto, ki je zelo dekorativna. Pravilno je potrebno oblikovati korenino, glede na namen. Če je radič za šopek je korenina daljša in lepo oblikovana, če je za prehrano pa korenino odrežemo in oblikujemo začetek korena.
Pridelava Goriškega radiča je zelo vezana na vremenske razmere. Če je dežja preveč se korenina ne bo pognala v globino in bo ostala tenka, če je preveč sušno pa bo radič počasi napredoval in mogoče ne bo dosegel želene čvrstosti. Bo pa v vsakem primeru nagradil gojitelja s pestrostjo barv in z okusom, ki mu ni primere.
Pridelovalci solkanskega oz. gorškega radiča z obeh strani meje kar tekmujejo kdo bo imel lepši in okusnejši radič. Ocenjevalci pa? Vedno več je pravih oboževalcev te vrtnine, pardon… te umetnine.
