Že kar na začetku članka bom razmišljala pozitivno in bom poskušala premagati lastni stres. Pred časom sem napisala članek Zamenjati človeško glavo z zeljnato? v katerem sem pisala o dogodkih v življenju, ki so nas ob različnih življenjskih situacijah spravili v stres in nam tako odvzeli voljo in motivacijo za nadaljnje delo. V istem članku sem se obregnila ob šolski sistem in, poenostavljeno povedano, ob dobre in slabe učitelje.
Nekaj komentarjev na moj članek pa me je spodbudilo, da napišem še nekaj mojih razmišljanj v zvezi s šolskim sistemom in motivacijo učencev. Neka gospa je komentirala, da je fino, če učenec v šoli sam pride do spoznanja, da je naredil napako, se z njo sooči, le-ta pa mu je v poduk kot pozitivna izkušnja. Takšno razmišljanje se mi zdi popolnoma pravilno. Problem pa nastopi, ko, ali če učitelji ne želijo videti problema, ko preslišijo klice na pomoč, tako kot sem že zadnjič poudarila v članku. Razlogi, zakaj ne želijo videti problema, so seveda različni in jih ne bom ponovno navajala, saj kličem k pozitivnemu razmišljanju. S tem seveda menim, da je naš šolski sistem poln tudi zelo sposobnih in hvalevrednih učiteljev.
Gospod Gorec je na svojem blogu pokomentiral odnose med učenci in učitelji, ko je še sam hodil v osnovno šolo in zapisal, kako je bil v šoli tepen od učitelja zaradi slabega vedenja, doma pa še od očeta zaradi slabe ocene. Ha, lepi stari časi! Pa sem skoraj prepričana, da, če se le ni kaj takega dogajalo konstantno, morda le ni bilo zamere na nobeni od treh strani in verjetno nihče od vpletenih ni bil v stresu zaradi neljubega dogodka v šoli: ne Tomaž, ki je kaj kmalu pozabil na zaušnico, ne učitelj, ki se mu ni bilo treba bati groženj staršev in nazadnje, morda ni bilo zamere tudi s strani staršev, ki so zaupali učitelju. Vse v smislu lepih starih časov! Vse v smislu pozitivnega razmišljanja in brez stresa. Življenje gre naprej!
Pri vsem tem pa bi rada malo bolj izpostavila vlogo staršev v šolskem sistemu. Le-ta je zelo pomembna, to nam je vsem popolnoma jasno. Poudarila bi nekaj primerov, po mojem mnenju, neustreznih ravnanj s strani staršev. Namreč, dogaja se, da starši dostikrat delajo napake, ko kar vpričo otrok na veliko kritizirajo delo učiteljev, tudi takrat, ko niso prepričani ali je določena negativna trditev na njihov račun resnična ali ne, in tako se lahko zgodi, da nekatere svoje strahove v zvezi s potekom pouka, vzgoje in podobno, stresajo na ramena svojih otrok. Kajti, otroci, četudi ni videti, da nas aktivno poslušajo, ujamejo vsako izrečeno besedo, si jo zapomnijo, ta pa jim kasneje v življenju, podzavestno služi kot vzorec obnašanja in mišljenja. Velja dobro preudariti, kaj je dobro za ušesa, še posebno mlajših otrok, oz. učencev, in kaj ne. In verjeli ali ne, dostikrat se mi je zdelo, ko sem poslušala takšne neosnovane strahove in vnaprejšnja jadikovanja, da to niti niso bili samo strahovi, ampak enostavno želja po tem, da bi samo kritizirali, kar tako, vnaprej, brez pravega vzroka. Enostavno, nekaterim staršem ni bilo prav nič všeč. Recimo, niso se strinjali s predlogi poteka pouka, z urnikom, z datumi taborov, s predlogi krajev izletov, ko pa so bili zaprošeni za mnenje in ko so bili poklicani h konstruktivnim predlogom, pa niso premogli predlagati nič koristnega. Pravi stres, sem si takrat mislila, nič pozitivnega mišljenja ni v takšnih ljudeh.
Zadnjič pa sem bila na neki predstavitvi, ki jo je vodila ugledna slovenska publicistka. Beseda je dala besedo in čez čas sem jo zgroženo poslušala, koliko negativnih dejstev je gospa v hipu navrgla na izvajanje pouka v prvem razredu osnovne šole, kakšna groza, da je to, kako pri miru morajo učenci sedeti celo šolsko uro, da se ne smejo nič premikat, pa da morajo še tako majhni že pisat črke in številke in še nekaj takih prispodob je, kot rečeno, v hipu naštela in natrosila kot iz rokava. Nato je sledila primerjava z neko šolo v tujini, ki ima vse to tako krasno rešeno in kjer pouk poteka na sproščen način. Ne spomnim se več, s katero državo je gospa primerjala slovenski šolski sitem in ne trdim, ker sama ne poznam šolskega sistema tiste države, da ni dober, z gotovostjo in iz starševskih izkušenj vem, da je prvo triletje pri nas, kar lepo prilagojeno učencem.
Verjetno pa nas je veliko takih, ki imamo različne izkušnje in mnenja o šolskem sistemu, in prav je tako. Sama pa osebno menim in vem, da so tudi taki otroci, ki komaj čakajo, da gredo v šolo, ki so že dobesedno “siti” vrtca, ker so ga enostavno prerasli, so taki otroci, ki si želijo novih izzivov in novih obrazov. In so taki otroci, ki, verjeli ali ne, hlepijo po novem znanju. Skoraj z gotovostjo bi zatrdila, da so pravzaprav vsi otroci takšni, so vedoželjni, nepokvarjeni, radoživi, so veseli in ne smemo jim tega vzeti zaradi naših prastrahov in naših negativnih prepričanj. Pustimo jim njihovo veselje, pustimo jim njihovo pozitivno mišljenje, otresimo se svojega stresa, rajši jih motivirajmo za dosego novega znanja, za sklepanje novih poznanstev, pustimo jim smeh in veselje do novih odkritij ob učenju. Ob tem pa jih poznavalsko, ljubeče in spoštljivo, tako, da se bodo počutili varne, poučimo, da bo treba učiteljico poslušati in ubogati njena navodila. S tako odločnim, vendar nežnim prigovarjanjem, jim bomo pokazali, da je učiteljica vredna vsega spoštovanja z njihove strani in tako bodo skozi našo razlago in navodila začutili, da jo tudi mi spoštujemo. Menim tudi, da bodo, pa čeprav stari komaj šest let, skozi tako razlago spoznali trdnost in oporo, ki jo bodo imeli z naše strani skozi vsa leta šolanja. Naj začutijo našo samozavest in spoštovanje do drugih v odnosu do njih samih.
Vse ostalo, kar bo prišlo kasneje tekom njihovega šolanja, se bo reševalo sproti, mi pa poskušajmo razmišljati pozitivno in se poskušajmo na ta način rešiti stresa, ki ga občutimo s prastrahovi v zvezi z našimi otroci.
