Rojstvo otroka imenujemo »vsakdanji čudež«. Res ni nič posebnega, pa vendar je tako kompleksno, da daleč presega vse umetne človeške dosežke. Tudi nosečnost ni nič posebnega, pa vendar je, psihološko rečeno, za večino ljudi še zmeraj skrivnost. Čudno se sliši, pa vendar sta narava in nosečnost še zmeraj neodkriti, čeprav so psihologi in drugi znanstveniki naredili velike korake naprej pri terapiji in osebnem razvoju človeka.
Pred sto leti je bil porod še precej nevaren za mater in za otroka. Za devetnajsto stoletje v Angliji vemo, da je pri tisoč porodih umrlo šest mater. Tveganje, da v porodnišnici dobe infekcijo, je bilo še večje. Neka porodnišnica je imela po triintrideset smrti zaradi infekcije na tisoč porodov. Leta 1935 je smrtnost mater začela upadati in od tedaj naprej se dramatično zmanjšuje. Tudi, če pustimo ob strani nevarnost smrti, je porod še zmeraj velik, skrivnosten dogodek. Poleg groznih doživetij ob hudih nesrečah je najbrž najtrše delo, ki ga opravlja človek. Potem so tu še bolečine. Med ženskami velja neizrečeno pravilo, da prvesnici ne povedo, kaj naj pričakuje, da je ne bi vnaprej prestrašile. Po drugi strani obstaja ravno nasprotna misel, da ni pošteno, če pride ženska k prvemu porodu popolnoma nevedna. Rezultat je zmedeno polovično znanje. Veliko žensk, ki pridejo rodit, ne da bi hodile v dobre porodne tečaje, je popolnoma nepripravljenih na to, kaj se bo dogajalo z njimi. Tako dostikrat dobijo občutek neresničnosti.
Mora biti porod boleč? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej postaviti temeljno in mogoče bolj presenetljivo vprašanje: Je porod sploh boleč? Marsikatera ženska bi odgovorila: »Seveda, to je najhujša bolečina, kar jih pozna človeštvo.« Če pomislimo na bolečino, lahko pomislimo na različne vrste bolečin. Psiholog Sybil Eysenck je ugotovil, da ženske med popadki doživljajo bolečine glede na svojo osebnost. Če pomislimo na bolečino, se zaskrbljenost poveča in občutek bolečine naraste. Občutke, ki pri nekaterih ne povzročajo bolečine, občutijo kot bolečino tisti, ki pričakujejo, da jih bo bolelo.
PREPREČEVANJE BOLEČIN
Učinek psihoprofilaktičnih (psiholoških preventivnih) metod, ki jih uporabljajo pri porodu in drugih bolečinah, so raziskovali s številnimi poskusi. Ugotovljeno je, da so te metode učinkovite.
Pomembna sestavina psihoprofilakse je, da se osredotočiš na kaj iz svoje okolice, recimo na packo na zidu ali na stikalo za luč, in se odvrneš od neprijetnih občutkov.
Eno najbolj temeljitih študij o vplivu aktivnih priprav na porod sta opravili Susan Doering in Doris Entwisle; preučili sta 269 Američank, ki so bile vse poročene in so živele skupaj z možmi. Ugotovljeno je bilo tole: bolj ko je ženska vadila, bolj se je pri porodu vsega zavedala.
Med ženskami s popolnim psihoprofilaktičnim treningom jih je bilo presenetljivih 84 odstotkov popolnoma pri zavesti in pet odstotkov se jih ni zavedalo. Bolj ko se mati zaveda, bolj pozitivne občutke bo pozneje imela glede poroda. Mogoče pa je še pomembnejše, da to vpliva tudi na materin odnos do otroka. Devetinpetdeset odstotkov žensk, ki so bile čisto brez zavesti, je reagiralo negativno. Od žensk pri zavesti pa samo osem, enainosemdeset pa pozitivno.
Ta odnos je vplival tudi na to, kako so skrbele za otroka. Od mater, ki so od vsega začetka imele pozitiven odnos, jih je devetinpetdeset odstotkov dojilo več kot šest mesecev. Od negativnih jih je 51 odstotkov še poskusilo ni dojiti. Pozitivne matere so tudi rajši obdržale otroke pri sebi, kot da bi jih pustile odnesti v otroško sobo.
Psihični dejavniki med nosečnostjo in porodom še niso splošno znani in veliko reči moramo še raziskati. Vendar le ni treba, da ostajajo skrivnosti. Pričevanja jasno kažejo tole: bolje ko ženska razume telesne in duševne spremembe, ki nastanejo v devetih mesecih in v mesecih po njej, lažje in tudi bolje izpolni svojo nalogo. In še preprosteje povedano, bolje ko ženska vse razume, srečnejši so ona sama, njen mož in otrok.
