Arhipelag devetih vulkanskih otokov se nahaja sredi Severnega Atlantika in se razprostira vzdolž 600 km od severozahoda proti jugovzhodu. Vrh gore Pico, ki je najvišja gora na Portugalskem, sega do 2351 m in dejansko so Azori eno izmed najvišjih gorovij našega planeta, če upoštevamo dejstvo, da se gorovje dviga z nekaj tisoč metrov globokega oceanskega dna. Arhipelag se nahaja na stičišču treh največjih tektonskih plošč in sicer severno ameriške, evroazijske in afriške. Klima na arhipelagu je oceanska, subtropska z milimi zimami in ne preveč vročimi poletji. Azori imajo znotraj Portugalske status posebne ekonomske cone, zaradi česar so tu davki nižji kot v preostalih delih države. Domačini se večinoma preživljajo s poljedelstvom, še posebej s pridelavo ananasa, govedorejo in mlečno industrijo, ribolovom in turizmom, ki v zadnjem obdobju postaja vse bolj pomemben dejavnik.
Z odkritjem arhipelaga je povezanih kar precej različnih teorij, zgodb in legend. Nekateri menijo, da je otočje zarisano že na genovskih in katalonskih navtičnih kartah iz sredine 14. st., drugi spet menijo, da so otočje v začetku 15. st. odkrili mornarji pomorščaka Henryja Navigatorja, enega prvih portugalskih pomorščakov. Dejansko naj bil otok Santa Maria, ki je najbolj južen in vzhoden otok otočja, l. 1427 odkril navigator Diogo de Silves na poti do Madeire. Otok se je sprva imenoval Ilha dos Lobos. A ker naj bi bila odkritja uradno veljavna šele s potrditvijo portugalskega kralja, so odkritje otoka pripisali kapitanu Goncalu Velhu Cabralu, ki je otok odkril l. 1431. Legenda pravi, da naj bi otok odkrili na dan, ko je posadka kapitana Goncala Velha Cabrala slavila krščanski praznik device Marije, ko je eden izmed mornarjev v daljavi opazil kopno in zavpil »Santa Maria«. Naslenje leto je portugalski kralj to odkritje tudi uradno potrdil in odkritje so pripisali kapitanu Goncalu Velhu Cabralu in ne navigatorju Diogu de Silvesu. Sprva so tu naselili le ovce, da so se razmnožile, saj drugih večjih živali na teh otokih ni bilo. A življenje na oddaljenih otokih nekaj časa ni privlačilo nikogar in šele nekaj let kasneje je bila na otoku Santa Maria ustanovljena prva naselbina. Otok je nekaj desetletij kasneje večkrat postal tarča piratski napadov, zaradi česar so domačini postali zelo negostoljubni do vseh popotnikov. In prav enaka usoda je doletela tudi Krištofa Kolumba, ko se je februarja l. 1493 izkrcal na otoku, potem ko je že odkril Novi Svet in se je vračal v Španijo. Domačini so celo zajeli nekaj njegovih mornarjev in po napornih prepričevanjih in pogajanjih je Kolumbu le uspelo osvoboditi zajete mornarje.
V času II. svetovne vojne so imeli Angleži in Američani na teh strateško pomembnih otokih svojo vojaško bazo, ki je omogočala lov na nemške podmornice, zaščito ladijskih konvojev in prelete čez Atlantik, v času hladne vojne pa so Američani lažje prestrezali ruske podmornice in vohunska plovila.
Na Azore sem se odpravil zaradi potapljanja v družbi mant. Po nekaj potopih z mantami pa sem bil deležen nepričakovanega obiska. Ponovno sem zaplaval proti vrvi, ki se je spuščala do globine 50 metrov. Ob vrvi sem namreč na globini nekaj metrov sredi Atlantika potrpežljivo čakal na naslednji obisk jate mant. Kmalu pa nisem bil več osamljen. Družbo mi je delala majhna rdeča ribica. »Le od kod se je vzela?«, sem se spraševal in jo opazoval, ko je iskala zavetje. Najbolj varno se je počutila prav ob podvodnem fotoaparatu. Celo božal sem jo lahko, nikakor pa je nisem mogel prepričati, da zaplava pred podvodni fotoaparat, da bi jo lahko fotografiral.
Medtem sem kar malo pozabil opazovati modrino v upanju na naslednji obisk mant. Ko sem se ponovno zazrl v modrino mant sicer nisem opazil, nedaleč stran od mene pa se je nahajala manjša jata rdečih ribic. »Sedaj vem, kam sodi moja mala rdeča ribica«, sem pomislil. In podobno je pomislila tudi moja družica, ki se je hitro vrnila v svojo številno družino. Ponovno sem opazoval neskončno modrino. Mant ni bilo od nikoder, a kljub temu sem doživel pravi šok. Nenadoma se je pred menoj pojavila ogromna jata rdečih ribic, bistveno večja kot tista, ki sem jo opazoval še pred nekaj trenutki. Takega prizora nisem bil še nikoli deležen. Ribja jata v obliki popolne krogle je priplavala povsem pred moj fotoaparat. Takoj sem se zavedel redkosti prizora, ki sem ga opazoval. V naslednjem trenutku sem jato opazoval že skozi kukalo fotoaparata in pritiskal na sprožilec. Časa za pregledovanje nastavitev zaslonke in ekspozicije ni bilo. Upal sem, da so predhodne nastavitve ustrezne. Prizori, ki sem jih bil deležen, so bili fascinantni.
Ribja krogla se je pred mojimi očmi vrtela okoli svoje vertikalne osi, potem pa je začela spreminjati obliko. Nenadoma se je jata spremenila v pokončen valj, a ne za dolgo, saj je pokončen valj v naslednjem trenutku postal vodoraven valj, takoj zatem pa se jata izoblikovala v različne geometrijske oblike, ki nimajo imen, verjetno pa bi se jih dalo opisati z matematičnimi geometričnimi funkcijami. In to spreminjanje oblik se je pred mojimi očmi dogajalo tako hitro, da sem popolnoma otrpil. Fotografiral sem verjetno povsem podzavestno, saj so moje misli komaj spremljale dogajanje pred mojim očmi. Na fotografiranje sem v teh trenutkih verjteno popolnoma pozabil, a k sreči prst na sprožilcu fotoaparata ni otrpnil in je vestno beležil prizore pred mojimi očmi. Jata se je večkrat tudi razdružila in se že v naslednjem trenutku ponovno združila. Prizori, ki sem jih opazoval, so bili nenavadno podobni prizorom iz risane serije »Barbapapa«, ki sem jo v otroštvu vedno z veseljem gledal. Ob tej misli na podobe sladkornih pen iz risane serije sem se pod vodno gladino iskreno nasmehnil. Prav nenavadno, kako so mi misli bliskovito odplavale v otroštvo. Tako bliskovito, kot se je jata pojavila pred menoj, se je tudi bliskovito izgubila v modrini. V moji bližini je ostala le manjša jata ribic. A nismo bili dolgo osamljeni. Ponovno se nam je pridružilo nekaj mant. In mante so imele zelo prepoznaven motiv, da so se nam pridružile. Tokat sem se na lastne oči lahko prepričal, da se mante ne prehranjujejo le s planktonom. Mante so odločno zaplavale proti jati ribic, ta pa se jim je vedno znova spretno izmikala. Še posebej pozorno sem opazoval strategijo posameznih mant. Sprva so umirjeno krožile okoli ribje jate, potem pa se je določena manta odločila za bliskovit napad. S svojimi širokimi krili je nekajkrat močno zamahnila ter se potopila za nekaj metrov, potem pa bliskovito zaplavala navzgor proti jati ribic. A tudi jata ribic se je bliskovito izogibala požrešnim mantam.
Povsem zatopljen v dogajanje okoli sebe sem pozabil na dimenzijo časa. Ko sem preveril zalogo zraka v jeklenki, mi je bilo takoj jasno, da bo treba potop takoj zaključiti. A ker sem te čudovite prizore opazoval na globini le nekaj metrov pod gladino, sem se po opravljenem dekompresijskem postanku varno vrnil na gladino. »To pa je bil veličasten potop«, sem si dejal, ko sem na gladini ponovno vdihnil svež zrak in od veselja zavriskal na ves glas.
Avtor teksta in fotografij: Andrej Voje
