Ideja za pot v Združene države nikakor ni bila moja. Še zdaleč od tega! Amerika, za nekatere dežela neverjetnih čudes, za nekatere dežela neskončnih možnosti in za nekatere zibka demokracije, za druge ravno obratno. Zame pa predvsem dežela ljudi, ki, roko na srce, po večini niso najbolj inteligentni, prostor kjer je možno uspeti tudi zgolj z razpoznavnostjo v rumenih medijih,… Skratka, za moje pojme, dežela »posebnežev«. Kako zelo sem se motila!
Amerike nikakor ne moreš doživeti v tako kratkem času, kot smo ga imeli na voljo. Izlet je trajal dva tedna, na repertoarju pa je bila zahodna obala Severne Amerike. Mi pa smo se odločili za »road trip«, torej za potovanje z avtomobilom od San Diega, skozi Los Angeles, malenkost v notranjost do znanih parkov, Las Vegasa in z zaključkom v San Franciscu.
Pravijo, da je vsak začetek težak. Tako je bil težak tudi naš začetek potovanja. Trije smo leteli iz Benetk v Madrid, od tam v Chicago in nazadnje do San Diega, kjer se bo naš izlet začel še z enim članom odprave več.
Da je bil torej začetek težak, smo imeli že iz Benetk tolikšno zamudo, da v Madridu seveda nismo ujeli letala, ki bi nas zazibal čez ocean v Chicago. Groza in strah! Pa ne skrbite! Če se odpravite na tako potovanje, tudi ne ravno najbolj dragi prevozniki poskrbijo za vas. Namesto, da bi, kot neizkušeni popotnik pričakuje, čez noč čakal na letališču do naslednjega leta, letalski prevoznik poskrbi za plačano nastanitev v hotelu s štirimi zvezdicami ob letališču, tri obroke in seveda prevoz z letališča do hotela in nazaj. Krasno! Ko mine jeza zaradi nepričakovanega, neljubega dogodka in, če si vsaj malo prilagodljiv, pomisliš… kaj pa je lepšega kot nepričakovano še en dan pohajkovati po Madridu? Še posebno, če v Španiji sploh še nisi bil?
Madrid je neverjeten! Če so vam všeč velika mesta, a ravno tako velika, da so še romantična, z neverjetno arhitekturo, je Madrid mesto za vas! A v enem dnevu si ga ni možno ogledati v tolikšni meri, da bi o njem lahko samozavestno pisali, torej nadaljujmo…
Še predno lahko začnem pisati o svojem prvem čezoceanskem letu pa se moram dotakniti Madridskega letališča… Popotniki, pozor! Na Madridskem letališču morate imeti časa na pretek, da se znajdete v tem mogočnem labirintu z res številnimi terminali, podzemnim vlakom in letališčem razdeljenim na dva konca… če nimaš orientacije in časa, nimaš sreče. Seveda pa je to le moje osebno mnenje.
Torej, čezoceanski let. Verjetno kot vsak drug. Na letalu mrzlo, natlačeno v economy stilu. Dvanajst ur otrple zadnjice, premraženih rok in nog, ne ravno zadovoljnega želodca, a vseeno popolnoma znosno. Edini večji problem je jezikovni prepad med tabo in stevardesami, kot ga je začutiti tudi sredi Madrida. Ko španščina postane bolj razumljiv jezik od angleščine, čeprav ste vsi v družbi tudi brez problema angleško-govoreči in si hvaležen za tistih nekaj mehiških žajfnic, ki si jih v neizmernem brezdelju v preteklosti ujel.
Pristanek v Chicagu, vse brez problema, časa še dovolj zaradi vzgonskega vetra. Odlično! Prijazni uslužbenci poskrbijo za prtljago, da gre pravilno naprej, ti pa imaš par minut časa, da stopiš iz letališča in se nadihaš »svežega« zraka. Seveda pa kamorkoli greš ne sme manjkati nekdo, ki ti v nekdanji skoraj materinščini reče, »saj se lahko pogovarjamo po naše!«. Nad tem sem vedno znova začudena in očitno tudi v Ameriki ne gre brez tega.
Potniki, ki prvič potujejo v Ameriko morajo biti po prihodu in pred odhodom naprej pripravljeni na nekaj, kar na našem in nam bližnjih letališčih ni toliko v navadi. Očitno ni toliko važno, kako oseba zgleda, kako je oblečena ali obuta. Tudi, če si urejena mlada ženska, obute pa imaš samo japanke, si lahko tarča naključnega skeniranja in odvzema obuval. Čeprav so le japanke! Pa tudi naključno skeniranje nebi bilo tako grozno, če te nebi tja odvedel mejni policist z lateks rokavicami, ki te resnično šokirajo in pričakuješ malodane rektalni pregled. Seveda pa ne sme manjkati mejna uradnica, ki neumorno dvomi v tvoj odgovor, da Slovenija ni Slovaška ali njej sosedna država. Vendar nimaš kaj, taki so postopki. Oddahneš pa si vsaj toliko kolikor te tolaži dejstvo, da si na ameriških tleh. Ali pa ti to vzbudi kup novih vprašanj in strahov, ker si preveč spremljal medije in ne veš kaj v prihodnje pravzaprav pričakovati. Pa še sploh nisi na cilju, kaj šele na ta pravem potovanju.
Nadaljevanje: San Diego
