Sonce se počasi spušča proti obzorju, njegovi žarki pa me nežno božajo, medtem ko sedim na terasi in občudujem sinje modro gladino Atlantskega oceana. Pred dvema urama sem prispel na otoček Santa Maria, enega izmed devetih otokov v arhipelagu Azori sredi Atlantika. Premišljujem o življenju pod vodno gladino ocena in se sprašujem, kaj vse se skriva v modrini prostranega oceana. Bom tisto, zaradi česar sem se odpravil na Azore, doživel tudi sam? Upam, da mi bo dano. Upam, da bom nekje v modrini srečal vsaj kakšno manto. V petih dneh potapljanja s samo dvema dnevnima potopoma bom zagotovo imel nekaj možnosti, a vsakršna sprememba vremena ali nemirno morje, lahko moje možnosti precej zmanjša. Nahajam se namreč resnično sredi Atlantika, 1500 km stran od portugalske obale in 1900 km stran od obale Nove Fundlandije v Kanadi, najboljše potapljaške lokacije pa so od otoka Santa Maria oddaljene tudi do trideset navtičnih milj.
Neskončna modrina
Še zadnjič sem preveril potapljaško in fotografsko opremo, potem pa sem v usta vstavil regulator za dihanje, vdihnil zrak iz jeklenke in se nagnil nazaj ter z gumijastega čolna skočil v modri ocean. Velikokrat sem se že potapljal v modro, t.j. sredi morja, kjer ni koralnega ali skalnega grebena, ob katerem se potem potopim v globino. A tokrat so bili občutki drugačni. Ko sem zapustil površino, so bili občutki precej nenavadni. Zdelo se mi je, kot, da ne bi plaval v morju, ampak lebdel v vesolju. Kamorkoli sem se ozrl, povsod je bilo okoli mene sinje modro morje in popolna tišina. Še svojega lastnega dihanja nisem slišal. Počasi sem se spuščal v globino in tudi pod menoj je bilo vse modro. Bilo je prav nenavadno, mistično. Dno na globini petdeset metrov ni bilo vidno in edina referenčna točka je bila vrv, ki se je izgubljala v globini. Bil sem že na globini trideset metrov, ko sem okoli sebe opazil mirno in ogromno jato barakud. Obrnil sem se okoli in povsod okoli mene je bilo na stotine parov oči, ki so me opazovale. Bilo je lepo. Postopoma sem v globini tudi vedno bolje razločil morsko dno. Potopil sem se še nekaj metrov in opazoval barakude, potem pa sem se ob vrvi dvignil za približno deset metrov in potrpežljivo čakal. Jata barakud pod menoj je bila skoraj nepremična, a sam sem v modrini iskal nekaj drugega. Na tem mestu potapljači potrpežljivo čakajo in upajo, da iz modrine priplavajo mante. Tudi sam sem upal in čakal. Minilo je že približno trideset minut, a v modrini še vedno nisem ničesar opazil. Upanje umira zadnje in potrpežljivo sem čakal. Rahel tok je mimo mene prinašal plankton in meduze. Ena izmed teh je pritegnila mojo pozornost in zaplaval sem v modrino, naredil nekaj posnetkov in se obrnil ter zaplaval nazaj proti vrvi. Med plavanjem pa sem imel občutek, kot bi me od zadaj nekdo opazoval. Sprva se na to nisem oziral, a moj notranji glas mi je prigovarjal, naj se le obrnem. Ko sem mu naposled prisluhnil, sem se obrnil in pred seboj presenečen opazil manto. Končno! Mirno je drsela proti meni in se mi približevala. Da je ne bi splašil, sem umiril dihanje in jo opazoval. Na fotografiranje niti pomislil nisem, saj sem se zavedal, da bi jo lahko svetloba bliskavic prestrašila. Potem je začela krožiti okoli mene in med kroženjem me je vseskozi opazovala. Naposled sem se le odločil in naredil nekaj posnetkov, potem pa sem preveril zrak v jeklenki. Žal je napočil čas za vrnitev na površino in od mante sem se moral posloviti. Zaplaval sem proti površini, manta pa je izginila v modrini. Za prvi potop je bilo dovolj.
Prvo pravo snidenje
Naslednji dan je Paolo, lastnik potapljaškega centra ter izkušen potapljač vodnik, predlagal vrnitev na lokacijo Amrosio. Vsi potapljači na čolnu smo se s predlogom strinjali, saj smo se na Azore odpravili z bolj ali manj podobnimi željami. Ponovno smo se potopili ob vrvi in se prepustili usodi. Tokrat smo bili deležni večje sreče, saj nas je nekaj mant obiskalo že po nekaj minutah. Podvodni tok je bil precej močnejši, zato sem se zavedal, da se od vrvi ne smem preveč oddaljiti. Ko sem se prepustil toku, me je le ta ponesel naravnost proti mantam. Večina se jih je oddaljila, ena izmed njih pa je bila zelo radovedna, zato je večkrat zaokrožila nad menoj. Tako se je prvič ponudila priložnost za dober posnetek. Ozrl sem se proti gladini, počakal, da je manta priplavala nad menoj in nekajkrat pritisnil na sprožilec. Kmalu pa sem na gladini opazil silhueto potapljača. To je bil Manuel, španski podvodni fotograf in dober prijatelj. Čeprav sva se spoznala šele pred dvema dnevoma, sva se med pogovori zelo zbližala in najino druženje na Azorih mi ostaja v najlepšem spominu. Sprva sem bil kar malo jezen, ker se je nenadoma pojavil na gladini in opazoval dogajanje v globini. A že v naslednjem trenutku sem situacijo videl popolnoma v drugi luči. Potapljač na gladini lahko le še dodatno poveča prostorsko dimenzijo neskončnega oceana. Manta v prvem planu, oddaljen potapljač na gladini, v ozadju pa sončni žarki, ki prodirajo v globino. Izvrstno, le še na manto je bilo potrebno počakati. Zahvaljujoč njeni radovednosti se je znova pojavila nad menoj in sledila je naslednja serija podvodnih posnetkov. Nekajkrat se je še približala, potem pa se je njena podoba izgubila v modrini.
Dvorjenje pod vodno gladino
Načrt naslednjega dne je bil jasen. Ponovno se bomo odpravili na lokacijo Ambrosio in ob vrvi na globini nekaj metrov čakali na nove dogodivščine. To so bili večerni načrti, ki pa so se z naslednjim jutrom izjalovili. Morje je bilo razburkano, valovi pa so bili previsoki, da bi se lahko odpravili na oddaljeni Ambrosio. Zato smo se z dvema čolnoma odpravili na drugo lokacijo, kjer pa snidenje z mantami ni običajno. V zraku je bilo čutiti tudi določeno napetost oz. nezadovoljstvo, saj smo zjutraj v potapljaškem centru ponovno čakali nekaj potapljačev, ki so vselej lahkomiselno zamujali. Naša čolna sta se ravnokar zasidrala ob skalnem grebenu, ko je tik pod vodno gladino mimo nas priplavala manta. Medtem, ko so si ostali potapljači še pripravljali potapljaško opremo, sem bil sam že pripravljen na potop. Manta v bližini je bila tako velika motivacija, da me na čonu prav nič ni moglo zadržati. S potapljaškim vodnikom sva se spogledala in dogovorila, da na skupino počakam ob sidrni vrvi. V naslednjem trenutku sem že opazoval svet pod gladino oceana, a podobe mante nisem opazil, čeprav je zagotovo bila v bližini. Kmalu pa nisem bil več osamljen, saj se je manta vrnila. Bila sva sama, saj si je skupina potapljavčev na čolnu še vedno pripravljala potapljaško opremo. To je bila torej čudovita priložnost za nekaj posnetkov.
Manti sem se previdno približal in jo sprva le opazoval. Fotografirati nisem želel, da je ne bi preplašil. Potem sem naredil nekaj posnetkov in na moje veselje je to ni prav nič vznemirilo. Krožila je okoli mene in me opazovala, prav tako kot sem jo opazoval tudi sam. Postopoma se mi je začela tudi približevati, potem pa se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Skupina potapljačev, ki se mi je sedaj pridružila pod vodno gladino, se je zakadila proti manti in pred seboj sem videl samo še plavuti, ki so opletale vsepovprek. Posledica je bila očitna. Manta se je prestrašeno umaknila pred vsiljivci, le ti pa so začudeno opazovali, čemu je odplavala v modrino. In to so bili prav tisti potapljači, ki so tudi zjutraj vselej zamujali v potapljaškem centru. »Ni čudno, danes gre pač vse narobe«, sem si obupano dejal in premišljeval, kaj naj storim. Vedel sem le eno, da se s to skupino potapljačev ne želim potapljati ob skalnem grebenu.
Obupan sem se oddaljil od skupine nervoznih in nespametnih potapljačev in objokoval izgubljeno priložnost. Nekaj potapljačev je še vedno čofotalo na površini in »mlatilo zrak«, sam pa sem se na globini nekaj metrov oziral naokoli in upal, da se bo manta vrnila. Upanje umira zadnje in tako je bilo tudi tokrat. Kmalu sem presrečen opazil manto, ki se je zopet vrnila. Vrnila se je k meni, saj je zagotovo prepoznala, da sam nisem bil med tistimi potapljači, ki so jo odgnali. Ostali potapljači so bili že preveč oddaljeni in nama niso več sledili.
V tem trenutku sem začutil, da je prav zdaj napočil tisti trenutek, zaradi katerega sem se odpravil na Azore. Nisem zaplaval proti manti, ampak sem se od nje nekoliko oddaljil. Zaplaval sem v neskončno modrino in tvegal, da mi morda ne bo sledila. A tveganje se je takoj izkazalo kot pravilna odločitev. Bistvo pri opazovanju podvodnega sveta namreč ni, da potapljači plavamo kot nori za ribami, delfini, mantami, morskimi psi in drugimi bitji, temveč, da vzbudimo njihovo zanimanje in se nam sami približajo. Prav to je bil tudi moj namen in manta je to razumela. Ker nisem silil vanjo, je postala še bolj radovedna in mi sledila. Rahel tok naju je odnašal in tako sem bil sredi modrega oceana naenkrat sam z manto. V najini bližini ni bilo nobenih potapljačev in nobenih zračnih mehurjev. Bila sva sama. Manta je drsela okoli mene, proti meni ali nad menoj. Bil sem popolnoma sproščen in le v takih okoliščinah lahko nastanejo izvrstne fotografije. Sedaj sem šele začel pritiskati na sprožilec podvodnega fotoaparata, to sproščenost pa je verjetno začutila tudi manta. Osredotočil sem se samo na kompozicijo in iskal prave trenutke. Mante fotografiranje in svetloba podvodnih bliskavic ni vznemirajlo. Še bolj se mi je približala in sedaj sta se srečala tudi najina pogleda. Opazovala sva se povsem od blizu, kot se opazujeta dva zaljubljenca. Ko sem zaplaval proti površini, da bi posnel nekaj fotografij mante proti globini, mi je takoj sledila. Ko sem se znova potopil globje, je bila spet tik ob meni. Skušnjavi se nisem mogel več upirati in previdno sem stegnil levo roko in jo pobožal. Moja dlan je počasi zdrsela vzdolž njenih kril. Manta me je obkrožila in se spet prepustila mojemu dotiku. Začutil sem, da ji z dotiki lahko pokažem nekaj simpatije, da ji z božanjem lahko podarim nekaj nežnosti. V teh trenutkih sem globoko v sebi spoznal, da je to tisto, zaradi česar sem se odpravil na Azore. Pravzaprav mnogo več, kot sem si upal sanjati. To sedaj niso bile več sanje, temveč resnično doživetje. To je bil zagotovo eden izmed mojih najlepših potopov. In zagotovo tudi najbolj romantičen.
Ker je bil potop plitek, sem zaradi varnosti med potopom dvakrat izplaval na površino in preveril oddaljenost od čolna. Varnost je kljub vsemu vedno na prvem mestu in skladno z občutki pod gladino naju tok ni odnesel daleč. Med potapljanjem v modrini namreč ni referenčnih točk, na podlagi katerih se je možno orientirati, določiti smer in jakost toka. Prav tako ni bilo v najini bližini nobene ribje jate, katere plavanje bi lahko opazoval in ocenil smer ter jakost toka. V modrini so edina orientacija lahko sončni žarki in vpadni kot, pod katerim prodirajo v globine. A slednje je tudi za izkušenega potapljača lahko zelo varljivo. Ker sem bil opremljen z varnostno bojo in ker sta bila ob skalnem grebenu zasidrana dva naša čolna sem vedel, da me lahko eden izmed čolnov kadarkoli pride iskat na odprto morje. Navsezadnje pa sem se vseskozi namenoma zadrževal na globini le nekaj metrov. Vseh teh okoliščin sem se zavedel že tisti trenutek, ko sem se zavestno oddaljil in zaplaval v modrino. In prav zato sem lahko tudi bil popolnoma sproščen.
Naposled je prišel tudi čas slovesa. Manti sem resnično pomahal v slovo, preden je odjadrala v modrino, a v resnici se od nje nisem poslovil. Za vedno bo namreč ostala moja manta. Naslednji dan so se sanje nadaljevale, saj sem se na lokaciji nedaleč stran potapljal z več kot dvajsetimi mantami. Bil sem resnično obkrožen z mantami z vseh strani. In kdo ve, morda je bila med njimi tudi moja manta.
Avtor fotografij: Andrej Voje
