Rugby je šport, ki je v tujini zelo priznan in cenjen, v Sloveniji pa redki vedo, da pri nas obstajajo klubi, ki že dolga leta vlagajo energijo in trud, da bi ta gentlemenski šport, kot so ga imenovali včasih, zaživel tudi v Sloveniji. Mnogi ga zamenjujejo za ameriški nogomet, vendar obstajajo med tema dvema športoma velike razlike in naj naštejem samo par najbolj očitnih, kot so: rugby nima ščitnikov, čelad in podaje naprej.
V Sloveniji obstaja tudi ženska ekipa, ki se že mnoga leta trudi pridobiti nove članice, vendar jih veliko ne ve, da ta šport obstaja, tiste, ki pa ga poznajo, pa jih zaradi različnih predsodkov, kot so poškodbe in domnevna debelost igralk, ta šport ne zanima. Sama sem bila med prvimi v Sloveniji, ki smo začele igrati rugby, pred tem sem mnoga leta trenirala košarko in lahko iz lastnih izkušenj povem, da pri nobenem športu nismo imuni na poškodbe, tako da mnogo tistih, ki jih je strah, da bi se poškodovali, naj raje ostanejo doma na kavču in gledajo televizijo, lahko se pa zgodi, da se vam tudi na kavču med obračanjem ali stegovanjem za daljinskim upravljalcem nategne kakšna mišica. Še glede drugega predsodka par besed, in sicer večina punc, žensk ima predstavo, da mora biti igralka ogromna ženska, da lahko potem podira nasprotnice po igrišču, to je definitivno zelo napačna predstava, sploh v Sloveniji, kjer se igra rugby 7, kje se ogromno teče in igra na turnir tudi po 5 tekem. Igralke rugbija morajo imeti kondicijo in moč, saj ne da samo tečeš in poskušaš došeči zadetek, temveč te med tem še podirajo nasprotnice, tako da je vse skupaj še za odtenek težje.
Sama sem začela trenirati rugby, ker mi je v košarki postalo dolgčas, ni bilo nadgradnje igre, boljših priprav, za kakšne boljše dosežke, kar je tudi logično, ker smo imeli trenerje, ki so imeli službe in je bila njihova dobra volja, da so nas trenirali. Tako je prijateljica in soigralka predlagala (njen oče je dolgoletni ragbist in predsednik kluba), da gremo trenirat rugby, saj si brez športa nismo predstavljale življenja in glede na to, da je nekaj novega in zanimivega, bi se nehale dolgočasiti in nam treningi ne bi predstavljali le neko rutino in nujnost, temveč zabavo.
Po določenem času smo ugotovile, da je tudi tokrat ne bo šlo brez težav, saj so ženski kolektivni športi zelo slabo sprejeti in ni nobene finančne pomoči, tako da smo si morale vse poti na tekme in bivanje plačevati same. Glede na to, da smo bile edina ekipa v Sloveniji, smo se morale povezati s tujimi ekipami, da smo lahko igrale turnirje in ker nas je bilo premalo za rugby 15, kateri se igra v večini svetovnih držav in se ga tudi tako najbolj pozna, smo sklenile, da bomo igrale rugby 7. Nasprotne ekipe so bile iz Hrvaške, Avstrije, Madžarke, Bosne in Hercegovine, Srbije, tako da smo večinoma morale potovati in je bil finančni zalogaj pretežek in zaradi tega so mnoge obupale in nehale igrati. Tako, da smo na koncu hodile na tekme s sedmimi igralkami, kar je pomenilo, da smo morale igrati turnir s petimi tekmami brez menjave in zato tudi ni bilo vidnejših uspehov. Bile smo tudi na evropskih prvenstvih, kjer smo zaradi premajhnega števila igralk na koncu igrale s posojenimi igralkami iz drugih ekip.
Kljub vsem oviram, se je ponovno nabrala ekipa, ki je zaradi pomoči staršev in znancev razširila besedo s pomočjo koledarja, za katerega so se nekatere punce tudi slekle. Tako se zgodba nadaljuje, problem pa še zmeraj obstaja, saj ni denarja ne za trenerje ne za potovanja, tako da bodo ostale spet le tiste, ki jim to ne bo predstavljalo prevelike ovire in bo prevladala ljubezen do rugbija.
