Saj bo videl, ko me ne bo več!



Sem mama. Narava mi je dala možnost, da imam otroke. Hvaležna, da lahko na svoji koži izkusim in doživljam, kar je meni govorila moja mama, pa je takrat nisem razumela. Tudi zame so bili »ta stari« butasti, trapasti, neumni, tečni, z drugega planeta, kot danes počasi postajam jaz za svoja otroka. Pa saj to je življenje. Menim, da so otroci, ki slepo sledijo svojim staršem izjemno redki. A so v resnici zdravi? Normalno je namreč, da razmišljajo s svojo glavo, da prestopajo meje in jih nategujejo kot elastiko. Vsako obdobje je čudovito, pa tudi polno skrbi.

smrt knjiga

Biti starš je čudovita, a tudi noro naporna naloga, ki nam je zaupana. Zaupana, da tem našim pobalinčkom, sončkom, zverinicam ali kakorkoli jih že kličete, damo krila, da bodo neskončno srečni poleteli v svet in samo upamo lahko, da se bodo tudi kdaj vrnili. Pričakovati, da imamo otroke za to, da nam bodo pomagali pri vse mogočih zadevah, ki smo si jih starši omislili, je pretirano in neodgovorno. Ljudje bi se morali tega zavedati, še preden postanemo starši.

Res je, da se v času najnežnejšega otroštva eden na drugega navežemo. Mame znamo biti pri tem še posebej zaščitniške.

Saj poznate značilnosti cankarjanske matere, ki se do konca življenja žrtvuje za svoje otroke? Sebe zanemarja, samo da je lahko žrtev. Ki počne vse, da bodo drugi zadovoljni, nase pa pozablja. Ne gre na obisk k sosedi, prijateljici, ker kaj bodo pa drugi rekli. Je ne poznate? Je niste imeli priložnosti srečati, z njo živeti? Ogromno vam je prihranjenega.

Gre za mamo, ki je na videz dobra kot kruh, a nadležna kot sam hudič. Na podeželju poskrbi, da ima kar največ otrok svoje domove v isti hiši ali na parcelah, ki so oddaljeni toliko, da se da v copatah priti na obisk, v mestih pa po možnosti poskrbi, da čim dlje živijo v istem stanovanju ali v kakšnem stanovanju v istem bloku, da gre lahko kadarkoli na obisk in kontrolo.

Vstaja zgodaj, gre v hlev, hiti na njivo, pripravi in skuha kosilo za vse otroke, vnuke. Vmes se spomni, da je pozabila na svoj zajtrk, da je že cel dan nogah, ker mora, mora, da jo slučajno soseda ne prehiti. »Je rekla, da bo že sadila, pa ne smem biti slabša od nje. Joj, a že ves krompir je spravila iz plevela. Groza, jaz sem pa za vse sama. Toliko imam dela«.

Po glavi se ji plete, kako bo ob kosilu, ki ga obvezno postreže vsakemu otroku in vnuku posebej (mimogrede ti hodijo iz šole in služb v razmaku 2 ur), pojamrala, kaj ima za postoriti in v njih zbujala občutek nehvaležnosti za vse, kar jim daje in je ona revica sama za vse. Pa jim vsak dan skuha. Čisto vsak dan! Za vse njih, pa še kakšen sosedov bi se z lahkoto najedel. Ker se danes s srednjo veliko kmetijo ne da preživeti, njen otrok, ki sicer živi doma, hodi v službo. A potem je treba narediti še kup dela na kmetiji. »Ker je treba. Ker je sosed že, ker zamujamo, ker je bilo lani prej«, pozabi pa, da je bilo par let nazaj tudi kasneje. Pozablja, da ima ta otrok, ki je ostal doma, tudi svojo družino.

Stokanje in diligiranje se izvaja običajno v času kosila, tako da človek po napornem dnevu v službi nima niti malo časa, da naredi miselni preklop. Kako naj bo potem tak človek dobre volje v njeni bližini? Hvaležen, da zanj skuha in kaj postori? Si predstavljajte, kako izgleda, ko se tak otrok postavi zase in ji pokaže mejo?

Če se razume s partnerko in otroci, poskrbi, da se bodo skregali, ker potem bo pa njen ljubi otrok prišel k njej po tolažbo. Hoče biti v središču pozornosti! In če ji ni po volji, zna hitro pristaviti: »Saj bo videl, ko me ne bo več!« Stavek, ki ga je še vedno prevečkrat slišati in ob katerem me zmrazi! Seveda so umirali tudi v preteklosti in življenje je vedno teklo dalje. Za trenutek se ustavi, ampak v vsej zgodovini je teklo življenje dalje in tako bo tudi naprej.

Običajno taka mama ne gre v korak s časom. Ne spremlja, kaj se dogaja po svetu. Na nobenem področju. Ne zanima je nič, razen sebe in njeno delo. Ki si ga mimogrede naredi, toliko kot želi sama, ne kot smo se morda zmenili. Ker mora biti po njeno! Saj če ji ne bo ustregel sin, ki je ostal doma, bo pa tisti drugi, ki živi par metrov stran.

Na koncu kot odrasla in izobražena mama več ne veš ali si zmešana ali si nehvaležna ali totalno nesposobna, ker poleg službe in vse skrbi za otroke, ne utegneš še tekati okoli takšne mame ter zadovoljevati njene želje. Če taka mamica nima zraven še podpore partnerja, njenega sina, mora biti skrajno močna, da se sama ne sesuje.

Drage mame in očetje. Zapomnimo si, da so nam otroci dani v vzgojo, varstvo, ne pa, da postanejo naši sužnji, naša delovna sila. Da jih starši zaradi lastne sebičnosti delamo nesrečne, ker jim ne pustimo, da živijo, da poletijo, da si najdejo partnerja, ki je njim všeč, s katerim so sami srečni, da se ne vtikamo v njihova življenja. Bodimo srečni, ker so sami zdravi, veseli, zadovoljni, imajo svoje družine in se radi vračajo v svoje gnezdo.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*