Sajenje paradižnika v Sloveniji je vrtičkarska posebnost št.1. Glede na podatke iz statističnega urada ga vsako leto pridelamo preko 8000 ton, kar je le dobrih 15% manj od čebule in 20% manj od solat, ki rastejo skozi celo leto, medtem ko paradižnik uspeva le 5 mesecev.
Zadnja leta vrtičkarje vse bolj skrbi razmah bolezni paradižnika, ki lahko v le nekaj dneh poskrbi za popolno uničenje, zato v nadaljevanju članka obširno o tem, kako lahko tudi sami s pravilnim sajenjem pripomoremo k zdravemu in bogatemu pridelku.
Takoj ob začetku pomladi so vrtni centri polni sadik paradižnika, kupci pa zaradi neučakanosti nasedemo in mnogokrat podležemo lepemu in navidez toplemu vremenu. Vreme nas ne sme zavesti, saj so aprilske zmrzali nekaj naravnega in čedalje bolj pogostega. Sajenje paradižnika na prosto je v osrednjem delu Slovenije potrebno izvajati po ledenih možeh, najbolje po 15.maju, ko se tudi nočne temperature ne spustijo pod 5°c celzija.
Seveda pa številni vrtičkarji vzgajajo paradižnik iz lastnih semen, v tem primeru je čas za sejanje paradižnika v prvi polovici marca, pri čemer je pomembno lončke postaviti v svetle in tople (ogrevane) prostore (ca.25°c). V takšnem okolju pustimo lončke od 60-70 dni oz.do višine 15-20cm.
Pogosto se sprašujemo, koliko semen potrebujemo za vzgojo sadik. Za vzgojo paradižnika iz semen zadostujejo že semena iz polovice zrelega paradižnika, ki ste ga zrelega izkoščičili. Semena je potrebno previdno odstraniti in jih osušiti na papirnati brisački. Najbolje se obnese, če semena še pred kaljenjem postavimo v lončke z zemljo. In pustimo v toplem in svetlem prostoru.
Sajenje paradižnika na prosto zahteva nego že nekaj dni pred načrtovanim presajanjem, ko jih postavimo v zunanji, pred vetrom zaščiten prostor in jih okrepimo z organskimi sredstvi za minimiziranje šokov presajanja.
Pred sajenjem paradižnikov v vrt poskrbimo, da so sadike brez cvetov (po potrebi jih odstranimo) in pregledamo koreninski sistem sadik. Zdrav koreninski sistem ima bele korenine, v kolikor so rjavkaste, lahko že pomeni obolelost, ki je na steblu še ni zaznati. Te sadike je priporočljivo zavreči, saj bodo sicer na vrtu povzročale težave.
Ko so sadike pripravljene za v zemljo, jih posadimo v luknje do višine prvih listov (kar je globje, kot so bile v lončkih). Cepljene sadike paradižnika se vedno sadi tako, da je cepljeno mesto vsaj 1 cm nad tlemi. Sajenje paradižnika izvajamo v razdalji 50 cm med posameznimi sadikami in 70-100 cm, med posameznimi vrstami da jim zagotovimo dovolj prostora za razvoj plodov.
Sadimo jih v zrahljano in zračno zemljo na sončno in toplo lego, seveda moramo upoštevati še pravila kolobarja in dobrih sosedov. Ne pozabimo, da krompir in paradižnik spadata v isto družino razhudnikovk in zato se ne sadita skupaj, saj sta oba zelo dovzetna za razvoj t.i.krompirjeve plesni.
Ko je sajenje paradižnika končano, sadike opremljene z oporo, zemlja navlažena, moramo razmišljati še o zalivanju. Pogosto se zgodi, da ga vrtičkarji v skrbi pred boleznimi zalivamo prepogosto in tudi sami pripomoremo k razvoju plesni. Za paradižnik velja, da je bolje intenzivno zalivanje 2-3x tedensko, kot pa grobo hitro namakanje vsak dan, saj dobro uspeva le v tisti zemlji, ki je vlažna v globino. Pomembno je tudi, da ga zalivamo pri tleh, da ne namočimo listne mase, saj paradižnik tega ne mara.
Ob zalivanju paradižnika v poletnih mesecih mu pomagamo z ekološkimi hranili, najboljša je ekološka rjava alga kelp, ki poleg mikrohranil vsebuje tudi preko 80 mikrohranil, s katerimi nevtralizira tudi vse vremenske in temperaturne šoke v rastni sezoni paradižnika.
Paradižnike poleti vsakih nekaj dni pregledamo, pozorni smo na liste. V kolikor so listi rjavi, črni, je potrebno odstranjevanje listne mase in krepitev rastlin, da jih ne napade t.i. krompirjeva plesen.
