Čas, v katerem živimo, je čas neskončnih možnosti, obenem pa čas neskončnih tveganj in nevarnosti. Imamo možnost, da ustvarimo nebesa na zemlji, pa tudi možnost, da na zemlji ustvarimo pekel. Zdi se, da – kot je rekel William Shakespeare – stopamo po stopnicah v nebesa, ki vodijo v pekel.
Svet, življenje in stanje zavesti, kakršnega smo si v svoji evoluciji ustvarili, kaže na dejstvo, da gre dejansko za devolucijo: populacija na Zemlji se vsakih 40 let podvoji. Smog, kisel dež, ozonska luknja, CO2 in toksini uničujejo zemljo. Gozdovi umirajo, puščave se širijo, za posledicami lakote vsako leto umre 20 milijonov prebivalstva. Nakopičen svetovni oborožitveni arzenal presega 20 milijard ton TNT, s čimer bi lahko okrog zemlje ovili 160 pasov ali pa 8-krat povezali zemljo in luno. Tudi če orožje ni uporabljeno, povzroča nepopisno trpljenje in smrt. Vsako leto je oborožitvi namenjen 1 bilijon USD, za odpravo lakote po vsem svetu pa bi zadoščalo 6 milijard USD, kar je tridnevni strošek oborožitve! Zato je popolnoma na mestu izjava papeža Janeza Pavla VI: »Svetovna oborožitev ubija – ne glede nato ali je koriščena ali ne!«
Znašli smo se na zgodovinskem razpotju, kjer so sicer neomejene možnosti, pa tudi neomejene nevarnosti in trpljenje. Zdi se, da še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo večjih možnosti napredka in obenem večjih možnosti nevarnosti samouničenja. Paradoksalno je, da smo to stanje ustvarili sami. Problemi, kot so lakota, onesnaženje okolja, jedrsko orožje, vojne in naravne katastrofe so nastali kot posledica človekovega delovanja – iz upanj in strahov, fobij in fantazij, želja in predstav. Stanje na svetu je odraz stanja v nas samih, v naši duši. Konflikti zunaj nas zrcalijo konflikte v nas samih, zunanja blaznost je zvesta podoba naše lastne notranje blaznosti. Navidezna zunanja ogroženost našega življenja je v resnici simptom našega notranjega razdiralnega stanja.
Če želimo razumeti svetovno stanje in ga izboljšati, moramo razumeti vzrok nastalega stanja, vzrok težav in njihovo rešitev – razumeti moramo samega sebe! Psihologija človeka tako postaja psihologija človekovega preživetja, kar je vsebina šamanizma.
Človek si je naravo podredil v skladu s sporočilom Geneze:«In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo je ustvaril. In blagoslovil ju je Bog in rekel: Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji!«
Človek se ima zato za vzvišenega nad vsem ostalim živim svetom in v imenu te svoje superiornosti opravičuje uničevanje in izkoriščanje vsega (njemu podrejenega), ne zaveda pa se, da v bistvu uničuje in izkorišča samega sebe. Vzvišenost nad ostalim stvarstvom je človeka pripeljala do odtujitve naravi, sočloveku in samemu sebi. Ljudje komaj še komunicirajo med seboj in le poredko sklepajo prijateljske ali celo ljubezenske vezi – lahko bi celo rekli, da živimo in umiramo osamljeni in sami. Ustvarili smo si svoj lasten »apartheid«, ločenost od vsega, postali smo neodvisni, kar pomeni nepovezani in ločeni. Takšna perspektiva človeštva pa je bila v zgodovini vedno temelj agresije. Občutek medsebojne ločenosti in odtujenosti je bil vedno izvor strahov in trpljenja.
V Upanišadah beremo: »Kjer je drugo, je strah«. Tudi Jean Paul Sartre je zapisal: «Pekel so drugi.« Povsod, kjer je prišlo do razslojevanja družbe, so se ustvarili idealni pogoji za sporočilo iz Geneze: podreditev, nadvlada in gospodovanje v imenu Boga in njegovih substitutov na zemlji. Tako so se rodila človekova nagnjenja, ki so človeku spodkopala temeljni kamen harmonije z vsem stvarstvom: pohlep, nevoščljivost, bes, sovraštvo, strah…
Svetovni nazor šamanizma je popolnoma drugačen. Za šamana je vse sveto in živo, vse je povezano in odvisno, vsako bitje je del holograma življenja, ki ga spaja harmonija bivanja. To je izvor moči.
Sodobna fizika temelji na spoznanju, da smo vsi hkrati del Kozmosa in obenem povezani z njim – vsi skupaj smo del celote. Dve ključni teoriji moderne fizike – relativnostna in kvantna teorija – izražata nujnost, da svet sprejmemo kot nedeljivo celoto, v kateri so vsi deli celote v interakciji med seboj. Naši telesni in duševni cikli so pogojeni s cikli zemlje, lune in sonca. V srcu zvezd se kujejo atomi našega lastnega telesa. Kot je rekel astronom Sir James Jeans: «V daljnem svetu onstran časa in prostora smo verjetno vsi delci enega telesa.«
Medtem je Einstein to ugotovitev poetično izrazil: «Človek je delček Univerzuma, časovno in prostorsko omejen delček. Samega sebe, svoje misli in občutke doživlja kot ostanek nečesa ločenega – optična prevara njegove zavesti. Ta zmota je za nas neke vrste ječa, omejuje nas naše osebno hrepenenje in naklonjenost do nekaj nam dragih in bližjih ljudi. Naša naloga mora biti, da se osvobodimo iz te ječe, da krog svojega sočustvovanja razširimo na vsa živa bitja in na vso naravo v njeni lepoti.«
Narava je živ organizem in enkraten soodvisen naravni sistem. Ljudje, živali, rastline in minerali smo med seboj povezani in odvisni od sonca in lune. Sodoben človek kot da je v nekakšnem kolektivnem transu uničevanja in zaslepljenosti, ki sta posledica dveh osnovnih čustev – pohlepa in strahu. V zgodovini človeštva se cikli tega kolektivnega transa ponavljajo, vedno pa so obstajali posamezniki, modreci, razsvetljeni in mojstri, ki so iz tega transa izstopili, ki so se dvignili iz Platonove jame. To so bili ljudje, ki so ustvarili philosophio perennis in predali človeštvu najpomembnejše sporočilo: Prebudi se!
Temelj šamanovega svetovnega nazora je spoznanje, da je vse živo in med seboj povezano. Modreci in misleci človeka v njegovem evolucijskem razvoju na to dejstvo neprestano opozarjajo. O tem govori tudi Biblično sporočilo: Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe, ki ga je Mahatma Ghandi nadgradil, ko je rekel:« … in vsako živo bitje je tvoj bližnji!« V luči zgodovinskega dogajanja se zdi sporočilo Biblije utopično, ker nima ustrezne razlage. Buda je bolj jasen, ko pravi:
»Če samega sebe vidiš v drugih,
komu boš potem storil kaj slabega?
Kakšno škodo lahko potem sploh narediš?«
Holističen svetovni nazor, philosophia perennis in šamanizem poudarjajo medsebojno povezanost in soodvisnost življenja in sveta in nam sporočajo preprosto resnico: Ravnaj z vsem na zemlji tako kot ravnaš s samim seboj, kajti vse je del tebe in ti si del vsega!
V sodobnem svetu poteka bitka med prebujenjem zavesti in uničenjem. Izid te bitke je negotov. Dejstvo je, da se odločamo med dvema možnostima: ljubezen ali sovraštvo – do samega sebe in do drugih. Vsak človek, ki ga srečamo, vsaka situacija ali odnos postavlja pred nas možnost izbire: ali »apartheid« – torej ločenost ali združenost, odvisnost in povezanost. Temelj ločenosti je sovraštvo, temelj združitve je ljubezen. Izbira je torej zelo enostavna, usoda sveta in nas samih je odvisna od tega, kaj bomo izbrali. Življenjska filozofija šamanizma je zato danes še posebej aktualna. Šaman namreč v nasprotju z misleci, guruji in razsvetljenci ne deluje ločen in v ločenosti od družbe, torej v osami in s tehnikami, ki zahtevajo brezpogojno izolacijo od zunanjega sveta in dolga leta prakse, ampak deluje za druge – iz ljubezni, sočutja, skrbi za skupnost. Naravo pojmuje kot veliko sveto skrivnost, s katero je človek globoko povezan in od nje odvisen. Šaman služi svoji skupnosti, namen njegovega delovanja je pomoč drugim. Šaman nima za cilj razsvetljenje samega sebe, ampak razsvetlitev tistega, kar drugi vidijo kot temo! Služenje sočloveku in skupnosti je najplemenitejše poslanstvo. Služenje drugemu deluje tudi povratno – pomoč drugemu je pomoč samemu sebi. To je pot, po kateri naj bi hodil človek, če želi ustvariti boljši svet. Sam sebe mora spremeniti v boljšega človeka, kar pa je edino možno le, če pomaga drugim, če torej sledi zelo preprosti filozofiji šamanizma: delaj dobro!
Albert Schweizer je o tem zapisal: «Srečen je le tisti, ki išče in najde možnost služenja.«
Šamanizem je način življenja in obenem specifično stanje zavesti. Da bi šaman lahko prestopal med svetovi, mora biti sposoben prestopati v spremenjeno stanje zavesti. Stanje spremenjene zavesti prakticirajo tudi mistiki različnih tradicij in si prizadevajo, da bi v tem stanju doživeli spoznanje in razsvetljenje. Mistične tradicije tako uporabljajo za sistematičen razvoj stanj spremenjene zavesti različne tehnike, ki so v bistvu različni načini transcendence.
Šaman za vstop v stanje spremenjene zavesti uporablja različne tehnike in metode: psihološke, socialne, fiziološke in farmakološke.
Psihološke metode se opravljajo pred in med šamanskim ritualom: osama, kontemplacija, molitev, izpostavljanje ekstremnim naporom ali temperaturam, ustvarjanje svetega prostora, šamanska maska in obleka, uporaba psihodeličnih drog in ritem (bobni in ples). S temi metodami se vzpostavi omejeno stanje destabilizacije zavesti. Nekateri šamani uporabljajo za prestop v spremenjeno stanje zavesti psihodelične droge (Amanita muscaria, ayahuasco, peyotl…), ki zaradi vsebnosti harmalina in telapina delujejo na zdravilno in telepatsko moč, čeprav šaman njihovega delovanja ne pripisuje kemijskim substancam, ampak duhu rastline. Tudi ritem bobnov povzroča specifično stanje zavesti in omogoča šamansko potovanje. Ritem namreč izredno potencira koncentracijo na določen namen, usmerja pozornost in destabilizira psihične procese naše običajne zavesti. Z vodeno koncentracijo lahko šaman prestopa v spremenjeno stanje zavesti tudi brez pomoči bobnov ali drugih tehnik.
Osnovno delovanje šamana je zdravljenje. Šaman kot zdravilec, diagnostik in svetovalec lahko deluje tudi v običajnem stanju zavesti. Pri tem uporablja različne tehnike kot so na primer projekcija, vaje mišične napetosti, skupinsko spoved, delovanje placebo efekta, fitomedicino…
Pri tehniki projekcije pacient prinese šamanu kamen, ki ga je sam izbral. Medtem ko razmišlja o svojem problemu, težavi, bolezni… si pacient z vseh strani ogleduje kamen in šamanu pove, kakšne podobe vidi. Podobe, ki jih pacient vidi, šaman interpretira v duhu starega grškega pregovora: Ne vznemirjajo nas stvari same, ampak način, kako jih vidimo.
Tehniko vaje mišične napetosti pogosto uporabljajo eskimski šamani za diagnosticiranje bolezni ali iskanje odgovorov na človekove probleme. Pacient v ležečem položaju odgovarja na šamanova vprašanja, šaman pa pri vsakem odgovoru dviga njegovo glavo. Mišična napetost sproži navidezno spremembo teže glave in pri pozitivnem odgovoru je glava navidezno lažja.
Skupinska spoved je izjemno močan ritual, v katerem se človek sooči s svojimi slabostmi, kar sproži notranjo katarzo. Izmenjava in priznanje osebnih skrivnosti, travm in stisk, sproži v človeku občutek zaupanja, odprtosti in predvsem spoznanja, da ni kot je mislil, samo on grešil, kar sproži olajšanje in občutek skupinske pripadnosti.
Placebo efekt je starodaven šamanski način zdravljenja. Sodobna znanost se ukvarja z raziskovanjem fenomena ozdravitve pri placebo efektu, vendar gre za področje, ki ga empirična znanost verjetno ne bo mogla razložiti. Kaj na primer odpravi bradavice, če človek košček svoje obleke ob polni luni zakoplje v križišču dveh poti? Kako telo in psiha ustvarita ta mali čudež, je težko razložiti. Podobno skrivnostno deluje tudi nocebo efekt: bolnikom, ki so dobivali namišljeno kemoterapijo, so izpadali lasje tako kot tistim, ki so dejansko prejeli kemoterapijo. Šamanski princip zdravljenja temelji na veri, zaupanju in pričakovanju ozdravitve.
Šaman plemena Navaho je rekel:«Če mi pacient resnično zaupa, bo ozdravljen. Če pa nima zaupanja, je to njegov problem!«
Za šamana je bolezen duhovnega izvora, zato mora biti tudi zdravljenje duhovno. Sodobna medicina ima seveda popolnoma nasprotno stališče, ki izhaja iz materialističnega principa. Gre torej za paradigmo med duhovnim in materialističnim pristopom do bolezenskega stanja. Šaman bolezensko stanje razume kot stanje, ki so ga povzročili duševni problemi (napad duhov) in glede na to izbere tudi ustrezen način zdravljenja. Za svojo skupnost je šaman zdravitelj, vodja, čuvaj socialne varnosti in čuvaj mitov. V svetu mogočnih in neobvladljivih sil daje upanje in možnost te sile razumeti, voditi in obvladovati, da človek ni žrtev nemilostnega Kozmosa in jeznih bogov, da so bolezni ozdravljive, konflikti rešljivi, bogovi pomirjeni, skrbi premagane in celo smrt ni več tako zastrašujoča kot sicer. Zato šaman tisočletja ostaja simbol upanja in moči, čeprav je njegovo delo pogosto videti in razumeti kot primitivno. Medtem parapsihologija dokazuje, da ima šaman sposobnost nadčutnih zaznav in psihokinetičnih efektov, torej sposobnost, da z močjo svojega duha deluje na materijo. Gre za paranormalne sposobnosti, ki so izhodišče in cilj vseh svetovnih verskih tradicij. Joga in budistične meditacije so razvile izčrpna navodila o šolanju nadčutnih sposobnosti. Večina teh tehnik temelji na razvoju izjemne sposobnosti koncentracije. Obenem te tradicije kot osnovo vsega poudarjajo nujno prisotnost znanja in modrosti, saj vsaka moč predstavlja veliko nevarnost, moč in sposobnost nadčutnih zaznav pa še prav posebej.
Klinične raziskave in tudi zgodovinski miti potrjujejo dejstvo, da lahko človek, ki je veliko trpel, najbolj zmanjša trpljenje drugih. Carl Gustav Jung pravi:«Trpeči prežene trpljenje.« Šamani so pogosto ljudje, ki so veliko pretrpeli – v času iniciacijske krize je trpljenje prišlo nad njih nenamerno, lahko pa so ga sprožili tudi sami z izolacijo in askezo. Šamanska iniciacijska kriza se prične kot dramatična psihološka motnja. V naši družbi bi takšno motnjo označili kot duševno bolezen. Šaman to svoje trpljenje ali bolezensko stanje sprejme in prepozna kot del procesa učenja in razvoja.
Šaman lahko v stanje spremenjene zavesti stopa namerno in se v tem stanju giblje zavestno. V stanje spremenjene zavesti šaman prestopa v stanju umiritve, stanju transa in na šamanskem potovanju. Stanje umiritve in sprostitve je najboljši način zoper stres in mnoge bolezni, ki so posledica stresa. Stanje transa je zdravilno stanje, ki lahko prehaja tudi v samohipnozo. Šamansko potovanje pa je zdravljenje, ki temelji na principu soočanja z lastnim problematičnim stanjem: pacient na šamanskem potovanju pred svojimi »duhovnimi« očmi vidi slike svojih trenutnih zastrašujočih stanj, travm in problemov, ter se z njimi tako dolgo sooča, da se na njih ne odziva več tako močno. To ustvari efekt destabilizacije – slike in resnični objekti strahu (okoliščine in ljudje) zgubijo potencial svoje strašne moči in prevlade nad človekom. Ta efekt izjemno močno deluje na strah pred smrtjo in šaman pravi, da človek, ki premaga ta strah:«Opazuje prihajajočo smrt in sliši šklepetanje njenih kosti. Ko to gledaš in poslušaš brez strahu, se ničesar več ne bojiš.«
Spontane slike strahu, ki se pojavljajo na šamanskem potovanju, simbolizirajo naše »sence«, psihične aspekte naše osebnosti, ki smo jih potlačili, ker jih sprejemamo kot slabe, nesprejemljive in nezaželene. Ko te sence prepoznamo, zgubijo svojo moč.
Šamani so bili prvi svetovni mistiki, saj so bili sposobni zavestno in načrtno spreminjati svoje stanje zavesti z namenom, da delujejo v dobro skupnosti: kot zdravilci, svetovalci in voditelji.
Izhajali so iz spoznanja, da izjemno težke okoliščine, utrujenost, lakota in ritem sprožijo globoke in skrivnostne spremembe našega zaznavanja sveta. Ta prastara spoznanja, ki so bila sprva morda naključna, so razvijali, preverjali, jih sistematizirali in predajali iz roda v rod kot tradicijo, ki jo imenujemo šamanizem.
Obstaja več različnih stanj spremenjene zavesti – psihološka stanja (sanje, utrujenost, hipnoza) in bolezenska stanja (panika, paranoja in shizofrenija). Obstajajo pa tudi meditativna stanja spremenjene zavesti, ki nastopijo v religioznih in mističnih stanjih. Mnenje, da so vsa stanja spremenjene zavesti podobna ali celo enaka, je popolnoma zmotno. Prav tako je zmotno prepričanje, da gre za različne tehnike meditacije, ki so samo različne poti na isto goro. Spremenjeno stanje zavesti, ki nastopi pri šamanskem potovanju, je popolnoma drugačno od patološkega stanja shizofrenika, meditativnega stanja samadhi v hinduizmu ali stanja unio mystica pri zahodnih mistikih. Gre za neke vrste transa kot stanja budne zavesti, z usmerjeno pozornostjo v določen cilj ali namen. Primer je na primer usmerjena pozornost v plamen sveče, posledica česar je zmanjšana pozornost na dogajanje v okolici. Pozornost šamana je usmerjena v namen potovanja in zunanje okoliščine postanejo nepomembne. Šaman na potovanju kontrolira dogajanje s svojim stanjem zavesti, ga nadzira, vpliva lahko na to, kako reagira na tuje svetove in duhove, ne more pa vplivati na to, kako ti reagirajo na njega.
Na šamanskem potovanju je okolje izrinjeno iz zavesti, saj šaman dramo življenja in smrti igra v drugih svetovih. Kljub temu se šaman vsakdanjega sveta zaveda, podobno kot se človek v lucidnih sanja zaveda tega, da sanja.
Šaman je mojster izjemne koncentracije, ki sicer ni nepremično fiksirana in usmerjena na en objekt kot na primer pri jogi, je gibajoča in teče od enega objekta do drugega. Na svojem potovanju šaman doživi tudi zunajtelesna doživetja, njegova duša ni vezana na telo, ampak se razteza čez te okvire, zato šaman lahko v kratkem času premaguje velike razdalje in potuje z veliko hitrostjo.
Nekateri stanje šamanove spremenjene zavesti na šamanskem potovanju enačijo s stanjem spremenjene zavesti pri shizofreniji, pa tudi pri budistični meditaciji in jogi. Trditev je popolnoma nesprejemljiva, saj gre za popolnoma drugačna stanja. Shizofreno stanje zavesti je stanje ekstremne psihične dezorientiranosti, ki vse razbija – čustva, misli, zaznavanje in tudi lastno identiteto. Shizofrenik svet doživlja kot kaotično razbite sanje in izgubi možnost ločevanja med jaz in ne-jaz. Medtem pa šaman na svojem potovanju preide v stanje zavesti, kjer je doživljanje koherentno, logično in v smiselni povezavi z namenom potovanja.
Klasična joga je praksa koncentracije, ki umirja duha do te mere, da se trdno in premočrtno osredišči na neko notranje doživljanje, na primer na dihanje, na slikovno podobo ali mantro. Jogi s tem odtegne pozornost od svojega telesa in zunanjega sveta in jo usmeri navznoter. S tem telo in zunanji svet dobesedno izgineta in jogi se lahko koncentrira na subtilne notranje objekte, dokler ne izginejo tudi ti in jogi doseže samadhi stanje, ekstatično mistično združitev z božanskim jazom. Joga je kontrola miselnih valov v duhu. V višjem stanju meditacije je pozornost jogija usmerjena izključno v čisto zavest. Obstaja samo zavest sama in tudi jogi samega sebe doživlja kot čisto zavest, ločen od prostora in časa. To je samadhi, najvišja stopnja joge, ki je izkušnja združenja človekove zavesti s čisto zavestjo, kar nakazuje staroindijsko ime yoga – povezati skupaj.
Medtem, ko je klasična joga praksa koncentracije, gre pri budističnih meditacijskih tehnikah za prakso, ki koncentracijo ne veže na neko točko, temveč jo širi na notranje in zunanje objekte. Cilj je zaznati in razumeti vse te zaznave takšne kot so in s tem izključiti izkrivljeno in napačno razumevanje. »Stvari videti takšne kot so!« je vodilo te prakse, ki vodi k izjemno poglobljenemu senzibilnemu videnju.
Značilno za šamanizem je potovanje duše, kar je način zunajtelesnega zaznavanja ali ekstaze. To stanje v meditaciji dosegajo tudi jogiji in budisti. Vendar je pri jogi koncentracija tako močno usmerjena navznoter, da zaznavanje telesa popolnoma izgine in prehod v samdhi je v bistvu prehod v enstazo. Eden največjih poznavalcev šamanizma in joge Eliades v svoji knjig Joga – nesmrtnost in svoboda piše: »…joge ne moremo primerjati s šamanizmom v tehnikah ekstaze; cilj klasične joge ostaja popolna avtonomija, enstaza, medtem ko je za šamanizem specifično stanje duha v ekstatičnem potovanju.«
V budističnih meditacijah človek doseže stanje nirvane, v hinduističnih stanje nirvi-kalpa-samdhi, kjer ni misli, ni slik in zaznav, je samo čista zavest. Krščanska verska kontemplacija sproži videnje angelov, potujoči šaman pa vidi duhove.
Ken Wilberg je pri raziskovanju spremenjenih stanj zavesti postavil teorijo, da lahko spremenjena stanja zavesti in oblike transpersonalnega razvoja sistematiziramo glede na globinske strukture zaznavanja. Transpersonalna stanja zavesti je tako razvrstil po sledečem vrstnem redu: subtilno, kauzalno in absolutno.
Subtilno stanje zavesti je stanje, v katerem podobe in občutja, ki jih zaznavamo, ko umirimo zavest, prepoznavamo kot podobe brez oblik (luč, zvok) ali kot podobe modrecev, angelov, Kristusa, Bude,… To subtilno stanje je shabd v jogi, jhanas v budizmu in savikalpa-samadhi v hinduizmu.
Kauzalno stanje zavesti je stanje, v katerem naša zavest ne prepoznava več objektov in stvari, temveč le čisto zavest, praznino, v kateri ni nobenih fenomenov. To je stanje nirvane v budizmu in stanje nirvikalpa-samdhi v hinduizmu.
Absolutno stanje zavesti je stanje, ki se nahaja nad kauzalno zavestjo. Tu se znova pojavijo fenomeni ali podobe, ki pa so stvaritev in modifikacija zavesti in duha. Pride do spoznanja, da sta zavest in duh prisotna v vseh svetovih in vseh bitjih Kozmosa, se v njih manifestirata in sta z njimi enaka, torej vse je v vsem – spoznanje, ki se v zenu imenuje duh, v hinduizmu turiya in sahadj-samadhi. Zavest in duh znova najdeta svojo izvorno naravo in se prepoznata v vsem. To je v vseh tradicijah ultimativno spoznanje.
Za šamana je značilno stanje zavesti v času njegovega potovanja. To je subtilno stanje zavesti, za katerega je značilno potovanje duše. Duša, ki potuje skozi področja subtilnega, tam srečuje njegove »prebivalce« in prevzema določene informacije, ki jih prinaša nazaj na zemljo. Šaman, ki samega sebe doživlja kot svobodno dušo, ni ločen od drugih bitij in svetov. V drugih tradicijah je namen meditacije zlitje duše z bogom ali celotnim Kozmosom, ne pa ohranitev njene neodvisnosti. Religije tako prakticirajo mistično zlitje duše ali unio mystica.
Carl Gustav Jung je v svojih raziskavah evolucije zavesti poudaril, da sta zgodovina družbe in zgodovina posameznika odvisni od stanja oziroma razvoja zavesti.
Evolucijske teorije o razvoju zavesti izpostavljajo dejstvo, da se je človeštvo znašlo na stopnji devolucije zavesti. Conditio humana in človekova zavest sta v zatonu. Svetovna mitologija nas pri tem spominja na čas zlate dobe, na nemilost bogov. Krščanstvo kot vzrok vsega človekovega trpljenja navaja izgon iz Edenskega vrta, hinduizem pa govori o padcu iz satya-yuge.
Zdi se, da so šamani prvi razvili sistematično tehnologijo transcendence. Šamanizem in spiritualne tradicije, ki so učile prehod zavesti v subtilno, kauzalno in absolutno stanje, imajo skupne značilnosti: poudarjajo pomen etične discipline, čustvene stabilnosti, koncentracije in modrosti.
Etična disciplina ni neka vsiljena morala, ki bi temeljila na principu strahu in krivde (z obljubljeno kaznijo v peklu), temveč duhovna naravnanost, ki temelji na spoznanju, da neetično delovanje izhaja iz destruktivnih nagibov (pohlep, sovraštvo, nevoščljivost…), ki krepijo destruktivne duhovne tokove. Nasprotno temu pa etično ravnanje oslabi te uničujoče vplive in ustvarja zdrave okoliščine, ki omogočajo transcendenco in s tem ustvarijo pogoje za velikodušnost, ljubezen, sočutje… Čustvena stabilnost in prepoznanje ljubezni kot izvora in cilja, sta temelj bhakti joge in krščanstva, medtem, ko tibetanski budizem izhaja iz sočutja.
Uničujoče emocije, kot sta jeza in strah, je potrebno nadomestiti s pozitivnimi emocijami kot so ljubezen, veselje in sočutje. Ta čustva stabilizirajo dušo in ji omogočajo svobodo in koncentracijo na želeni cilj.
Usmerjena pozornost in sposobnost koncentracije sta temelj značaja in volje. Nihče ne more biti močan, če moči nima v sebi.
Gojenje modrosti kot vedenja in spoznanja ni kopičenje znanja, temveč je transcendentalno spoznanje – gnosis, jnana, ki temelji na direktnem spoznanju, izkustvu in intuitivnem vpogledu v lastnega duha. Zahteva po modrosti je tudi temelj jnana joge in številnih budističnih šol.
Pravičnost kot princip etike, čustvena stabilnost, izjemna koncentracija in modrost so lastnosti šamana in njegovega delovanja. Obenem pa so to tiste častnosti, ki oblikujejo način življenja, katerega cilj naj bi bil nesebična pomoč skupnosti – kar je osnovno poslanstvo šamanizma.
Osnova filozofije šamanizma je izkustveno spoznanje, da kozmos ni samo snoven. Materialna stvarnost je povezana z nevidnim, do katerega lahko šaman vstopa z izkustvom s pomočjo stanja spremenjene zavesti. To je svet energetsko-metafizične realnosti, v katerega imamo dostop sicer vsi, saj smo vsi energetska in duhovna bitja, zdi pa se, da smo v evolucijskem razvoju to vedenje in s tem sposobnost prestopanja izgubili.
Kvantna fizika je morda edina znanost, ki nas na prastaro vedenje in znanje opominja. Ugotavlja namreč, da se v navidezno praznem prostoru neprestano nekaj dogaja, da torej ta prazen prostor ali kvantni vakuum kar kipi od aktivnosti. Ugotovitev se zdi paradoksalna – po do zdaj veljavnih fizikalnih teorija je aktivnost v polju Niča ali ničte točke nesprejemljiva. Polje ničte točke je namreč tudi polje absolutne ničle, torej polje najnižjega možnega energijskega stanja, kjer ni več nobene snovi in sploh ničesar, kar bi lahko povzročilo gibanje. Energija polja ničte točke je energija v najbolj praznem stanju prostora, torej tam, kjer po zakonih klasične fizike ne bi smelo biti več nobenega dogajanja. Pa vendar se dogaja! Ker vse naše predstave o svetu in našem mestu v njem še vedno temeljijo na zakonih, ki jih je postavil Issac Newton s svojo teorijo, po kateri so vsi elementi v vesolju drug od drugega izolirani, ločeni in docela neodvisni, kar je posledično vodilo do predstave in celo prepričanja, da smo tudi ljudje ločeni.
V Newtonovem materialnem svetu se delci po določenih zakonih gibljejo skozi prostor in čas, pri čemer sta vesolje in človek nekakšen stroj. Tako z vztrajanjem v tem prepričanju ohranjamo prepričanje, da živimo v linearnem času, razpetem med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Kozmos je izven časa, je brezčasen, čas je konstrukt našega uma. Tudi zavest je brezčasna, le naš um jo je vpletel v časovno linearnost in jo s tem omejil. Francoski filozof Rene Descartes je človekovo zavest tudi »filozofsko« omejil le na razum, ki je tako podobno kot Newtonov Kozmos postala le bolj ali manj dobro podmazan stroj.
I. Mc Taggart v svojem delu »Polje – Po sledi nevidnih sil v vesolju« pravi: »Svet je šel svojo pot, kot velikanska mašinerija, ne glede na to, ali smo mi v njem ali ne. Z nekaj spretnimi potezami sta Newton in Descartes izruvala Boga in življenje iz sveta materije, človeka in njegovo zavest pa iz središča našega sveta. Iz vesolja sta iztrgala srce in dušo, da je v njem ostala le mrtva zbirka med seboj povezanih mehanskih delov.«
Kvantni fiziki so presegli to videnje in stopili na do takrat prepovedano metafizično področje. Ugotovili so, da je človekova udeleženost v materiji ključnega pomena in da je sama osnova našega vesolja morje valujoče energije, eno samo ogromno kvantno polje, ki se odziva ne le na opazovalca, temveč tudi na njegove misli. Na najbolj temeljni ravni smo tudi ljudje, skupaj z vsemi živimi bitji skupki kvantne energije, ki nenehno izmenjuje informacije s tem neizčrpnim morjem energije. Prek informacijske izmenjave na kvantni ravni pridejo potrebne informacije za vse življenjske procese, od medcelične komunikacije do izjemno obsežnih procesov reguliranja DNK. Skladno s kvantnimi procesi deluje tudi človekov um, ki naj bi bil povsem izven zakonov materije. Misli, občutki in vse druge kognitivne funkcije so povezane s kvantnimi informacijami, ki sočasno pulzirajo skozi naše možgane in telo. Naše zaznavanje je posledica součinkovanja med subatomskimi delci naših možganov in morjem kvantne energije. Vse v vesolju je povezano z valovi, ki se širijo skozi čas in prostor, ki sta neskončna. Končnost je konstrukt našega uma. Vse je kot kakšna nevidna mreža povezano z vsem. Vse je torej eno, kar mistiki imenujejo enost. Življenjska sila, ki preveva vse vesolje, se v različnih tradicijah imenuje različno – lahko je to kolektivna zavest, teologi jo imenujejo Sveti Duh, šamani pa Velikih Duh. Znanstveniki so podali verjetno razlago mnogih pojavov, v katere človeštvo verjame že tisočletja, a zanje doslej ni bilo trdnih dokazov in primernih razlag: zdravljenje na daljavo, moč molitve, življenje po smrti… V nekem smislu bi lahko rekli, da znanost gradi znanost o religiji, s tem ko Newtonove ločene mehanske delce sestavlja v povezano celoto. Odkritja kvantne fizike tako postajajo znanstveno dokazana resničnost starih modrosti in izročil arhaičnih kultur. Nove teorije so dale znanstveno veljavo mnogim legendam in religijam, v katere ljudje že od vekomaj verjamejo, a so doslej morali vanje zgolj verovati.
Šamanska kozmologija temelji na dveh ugotovitvah, ki jih kvantna fizika imenuje relativnostna teorija. Za fizika sta čas in prostor lahko absolutna ali relativna, za šamana pa sta čas in prostor neskončno morfogenetsko polje, kjer ni časa in prostora, so vsi časi in prostori.
Šamani linearnosti časa ne poznajo – za njih je čas dimenzija, ki je hkrati včeraj, danes in jutri, nekakšno polje večnosti. Ameriška avtohtona ljudstva prav tako ne priznavajo linearnega časa: za njih je čas merljiv z dvema pojmoma – zdaj ali kdaj drugič, ne glede na to, ali je ta drugič že bil ali pa šele bo. Aboridžini priznavajo dve vrsti časa: zdaj in Veliki čas. S tega vidika ni nujno, da naše življenje poteka v časovno-prostorsko linearnem zaporedju.
Šaman v morfogenetsko polje, ki leži izven časa, prestopa skozi axis mundi, os sveta ali središče sveta. Pogoj za to, da prakticiramo šamanske tehnike, je postavitev samega sebe v center in prepoznanje samega sebe kot središče sveta. Ne gre za elitizem, gre za osrediščenje in ukoreninjenje, torej prizemljitev v središču sveta. Nujno se je prepoznati kot središče sveta! Svet se vrti okrog nas. Mi smo center sveta, naše drevo je središče sveta, naš sveti prostor je središče sveta! Zato nas kolo medicine zemlje, ki odraža filozofijo šamanizma, ne le poveže z vsemi elementi prostora, časa in narave, ampak nas tudi nauči biti v središču. Izkustvo, ki ga doživimo v središču kroga medicine zemlje, nam da vrednost, samozavest in zaupanje vase in v sile stvarstva. Religiozni in politični sistemi so človeku to vrednost odvzeli, da bi lahko z njim manipulirali. V središče sveta so postavili svoje bogove in sami sebe, z dogmatizmom centrirali svoje ideje v nek kvazi univerzum, človeka pa evolucijsko degradirali v »ovco«.
Človek, ki samega sebe postavlja v središče sveta, je osrediščen in povezan z izvorom moči, znanja in modrosti. Mesto moči je vsak krog medicine zemlje. Zgodovinska mesta moči nimajo nobenih geofizikalnih posebnosti, ki bi pogojevale njihova »čudežna« delovanja. Geomantika, ki se ukvarja s proučevanjem zemeljskih energij, je s tem, ko kot vsaka druga empirična znanost posega po izmerah energij in s tem prevzema metode materialistične znanosti, sama sebe postavila v luč nezaupanja ali celo šarlatanstva. Duhovnih moči se ne da izmeriti. Meriti pomeni deliti in razbijati, razcepljati na neke merske enote. Mesta moči delujejo kot sveto mesto, kjer deluje duh, ne neke materialistično ovrednotene silnice. Mengirji Carnac v Bretaniji in številni mengirji po sibirskih in mongolskih stepah so mesta moči, kjer so pokopani šamani. Naši davni predniki so kot sveta mesta častili mesta, kamor so padli meteoriti. Geološke raziskave potrjujejo povečano radioaktivnost meteoritov ali specifično kemijsko sestavo, ki zaradi svoje kristalne mreže deluje kot sprejemnik tistih energijskih frekvenc, ki jih naši receptorji zaznavajo kot »čudežne«. Povečano radioaktivno sevanje je posledica večje prisotnosti urana v zemeljski skorji. Siouxi v Severni Dakoti tako Black Hills častijo kot mesto razsvetljenja in vizije – na tem področju je visoko radioaktivno sevanje. Tudi avstralski Ayers Rock ima visoko vsebnost urana. Nahajališča železove rude so razlog za močne zemeljsko magnetne turbulence, ki proizvajajo t.i. telurski tok. Tako npr. San Francisco Peaks zaradi elektro-magnetnega sevanja oddaja zlat sij, kar je razlog, da so to gorovje Hopi in Navajo plemena častila kot svete gore, domovanje Velikega duha. Podoben pojav je tudi sij nad Andi, goro Omei na Kitajskem in nad goro Sorte v Venezueli. Zrak nad t.i. svetimi mesti zaradi povečanega števila negativnih ionov deluje pomirjajoče na telo in dušo. Tudi voda na teh področjih je specifična po svoji sestavi. Verjetno je zaradi tektonskih prelomov sestava tal precej drugačna, nesporna je visoka vsebnost litija, ki se v medicini uporablja za stabilizacijo duševne labilnosti.
Nikola Tesla si je za svoje raziskave izbral Colorado Springs, ker je sestava tal na tem področju specifična po vsebnosti železa in drugih kamnin, ki so močni prevodniki električne energije.
Karakteristika sodobnega človeka je, da mora vse izmeriti in dokazati. To je posledica globoko zakoreninjene želje po varnosti in absolutni gotovosti. Duhovnih dimenzij ne moremo izmeriti, niti v teh dimenzijah ne potrebujejo varnosti, ki je kategorija sveta razuma, ne sveta naše duše. Paradoksalno je, da prav želja po varnosti in gotovosti povzroči notranjo negotovost in posledično strah. S tem se konča zaupanje. Kdor v življenju išče zunanjo varnost v kopičenju materialnih dobrin, bo našel strah – strah, da bo nakopičeno izgubil. Vsa filozofija zavarovalništva stoji na tem dejstvu. Zaupanje v materializem je popolno nasprotje zaupanju v sile stvarstva.
Hrepenenje in iskanje gotovosti žene množice ljudi na romanja na sveta mesta, kjer se je nekoč zgodil nenavaden dogodek, videnje, čudež. Ljudje ne zaupajo sebi, ne zaupajo svojemu lastnemu svetemu mestu, potrebujejo potrditev obstoja duhovnega sveta, zato romajo nekam, kjer se je nekomu drugemu »zgodilo razsvetljenje«: mesto, kjer je nek močan šaman opravljal rituale, kraj, kjer se je nekomu prikazala Devica Marija ali kraj, kjer je nek prerok doživel razsvetljenje. Vendar gre za navidezno gotovost, za iluzijo gotovosti. Videnje pastirice Bernadette Soubirous (1844-1879) leta 1858 je bila njena osebna izkušnja, ne pa čudodelnost jame Masabielle. Tudi votlina Djebl Arafat nima nobenih zaslug za to, da se je Mohamedu razodel Koran. Mohamed sam je rekel: «Kjer molim, je moja mošeja.«
Gre za njihov osebni prostor moči, kjer se je sposobnost zaznavanja močno dvignila, kar je povzročilo razširitev zavesti in posledično videnje, spoznanje in razsvetljenje. Bernadette se je prikazala Marija, indijanskemu šamanu Veliki duh, Mojzesu goreči grm, Mohamedu angel… Zaznavanje je individualen proces, ki je odvisen od stanja zavesti, ne od neke jame. Če bi bila jama v Lourdu pogoj za videnje, potem bi se Marija prikazala vsem romarjem.
Dejstvo je, da so se t.i. videnja dogajala v ekstremnih okoliščinah, ki spremenijo strukturo človekovega razmišljanja. Stari testament v knjigi Jesaja navaja, da je Izraelovo ljudstvo srečalo Boga v puščavi. Tudi Janez Krstnik je svoje preroštvo prepoznal v puščavi. Mojzes je Boga srečal na osamljeni gori, Mohamed v puščavi. Jezus se je umaknil iz Jordana in »duh ga je vodil v puščavo.« Tu je preživel 40 dni in šele po tej preizkušnji postal mesija. V ekstremnih pokrajinah (puščava, tundra, visokogorje, vulkanska in ledeniška področja), kjer vladajo krute sile narave, se način razmišljanja spremeni. Okoliščine, ki so izven okvirov običajnega sveta, v mislih sprožijo procese, ki ne najdejo izraznosti in opore v besedi in običajnem umskem procesu. Namesto uma prevzamejo oblast nad osebnostjo čustva, občutki in instinkti. Ko je um utišan, se pojavi duhovno izkustvo, ki usmeri tok življenja v popolnoma novo dimenzijo. To je pot razsvetljenja.
Najmočnejše šamanske kulture in najmočnejši šamani so na geografskih področjih, ki so težko dostopna in kjer so življenjski pogoji ekstremni: visokogorja, puščave, stepe, tundre in ledeniški sever. Ljudstva teh področij so ohranila prvobitno povezanost z naravo, z Velikim duhom, svojo kulturo in tako ohranila tudi šamanizem. Medtem ko je civilizacija svoj raj na zemlji gradila na rodovitnih področjih, je na svojem triumfalnem pohodu v materializem izgubila svojega duha, saj ji za preživetje v ugodnih klimatskih in geografskih predelih ni bilo potrebno nič drugega razen materije. Tudi pri ideološkem projektu uničevanja kultur, ki niso želele prevzeti vere v njihove bogove, ji ni uspelo uničiti avtohtonih ljudstev na nedostopnih področjih. Zato se je šamanizem ohranil povsod tam, kjer se zdi, da ljudje živijo »bogu za hrbtom«, v resnici pa so najbližje bogu in v harmoniji z njegovim stvarjenjem.
C. G. Jung je poskušal razložiti razliko med znanstvenim in »magičnim« pogledom na svet. Znanstveni pogled na svet temelji na kauzalnosti, na principu vzroka in posledice. Vsak dogodek ima nek vzrok, in vsak vzrok sproži neko posledico. Pri tem se vzrok in delovanje nahajata v kauzalni odvisnosti, ki ju lahko opišemo z znanstvenimi modeli. Magičen način opazovanja in dojemanja sveta temelji na principu sinhronitete, principu pomenske povezanosti. V magičnem delu sveta ni kauzalnosti, je le pomenska povezanost. Naredim zdravilni ritual in bolnik bo ozdravljen. To pomen: bolnik se ni pozdravil, ker sem jaz naredila zdravilni ritual. Obstaja bolnik, obstaja zdravilni ritual in obstaja ozdravitev. Nič od tega ni vzrok, nič posledica. Ti trije elementi stopijo v pomensko povezavo. V racionalnem smislu je to nemogoče razumeti. Racionalni način razmišljanja je razmišljanje od vzroka do posledice in naš jezik je prav tako kot naše mišljenje racionalno pogojen. V magičnem svetu moramo izraz vzrok izključiti iz koncepta mišljenja in jezika. V magičnem svetu so koncepti prostora in časa, kakršni veljajo v tem svetu, popolnoma neuporabni. Tam namreč ni prej in potem in niti ni prostorske omejitve, zato zakon kauzalnosti tam niti ne velja niti ne deluje. V drugem svetu ni dogodkov (dogodki imajo v sebi namreč vzrok), je le pojavnost. Ta svet ne sestoji iz dogodkov in stvari, temveč iz pojavov in bitij, ki vstopajo v pomenske povezave in razmerja. Imajo določen pomen, pomembnost, podobnosti in razlike – iz tega nastane vzorec sveta. To je sinhroniteta, to je osnova magičnega modela opazovanja sveta. Izločimo iz našega jezika besedo »ker« in ji odvzemimo še časovno in prostorsko povezavo. Prostor in čas sta v drugem svetu nepomembna. Model tega sveta je sestavljen iz dogodkov in stvari, ki kauzalno delujejo druga na drugo. Magični svet tvorijo pojavi in bitja, ki so z nami v neki pomenski povezavi. Če hočemo vedeti, kako je svet sestavljen, ga opazujemo po načelu kauzalnosti. Če hočemo spoznati, kaj svet za nas (in mi za svet) pomeni, ga moramo gledati magično – torej odpotovati v drugi svet.
Sprva se nam svet, ki ga doživljamo na šamanskem potovanju, zdi skrivnosten in nerazumljiv. Razlog za to je dejstvo, da Evropejci nimamo znanja o svetu, v katerega na šamanskem potovanju potujemo, in ga spričo dejstva, da smo šamanizem v zadnjih 2000 letih »zažgali na grmadah«, tudi ne moremo imeti. Rimsko cesarstvo in kristjanizacija sta našo šamansko dediščino izbrisala. Če bi živeli v okolju, kjer šamanska tradicija živi še danes, bi bila istočasnost obstoja obeh svetov in njuno medsebojno prepletanje nekaj samo po sebi umevnega. Ker drugega sveta ne poznamo, se nam zdi skrivnosten, poseben in nenavaden, kar pa seveda ne drži. Je popolnoma »normalen«, tako kot svet našega vsakdana. V resnici sta vsakdanji in drugi svet neločljivo povezana. Skupaj s tretjim delom sveta – svetom bogov in božanstev, tvorita neločljivo celoto. Ko potujemo v druge svetove, uresničujemo svojo prvinsko pravico, ki nam je dana z rojstvom. Čeprav bivamo v vsakdanjem svetu, imamo sposobnost »razširiti se« v druge svetove. To pomeni, da istočasno bivamo tudi v drugih svetovih, čeprav tega ne prepoznamo, ne opazimo in tudi ne razumemo. Za nas stvari namreč obstajajo šele takrat, ko jih razumemo. Medtem ko naš vsakdanji svet temelji na zakonih kauzalnosti in so njegovi temeljni kamni materija, energija in informacija, vlada v drugem svetu zakon sinhronitete in temeljni kamni tega sveta so sile, namen in pomen.
Kirurg Wirchow je seciral na tisoče trupel, da bi našel dušo in ugotovil, da duše ni. Iskal jo je namreč v napačnem delu sveta, v vsakdanjem svetu, med atomi in subatomi, torej med delci materije.
Sile, namen, pomen in duša pripadajo drugemu svetu in jih lahko najdemo in prepoznamo le s sredstvi drugega sveta.
Psiholog Maslow je v obliki piramide predstavil tri temeljne potrebe človeka. Na prvem mestu po pomembnosti je potreba po materialni varnosti, hrani in telesnim užitkom. Na drugem mestu je potreba po ugledu, priznanju in pomembnosti, na tretjem mestu pa potreba po smislu in pomenu življenja. Prva potreba se lahko zadovolji v vsakdanjem svetu in naša evropska civilizacija je šla pri tem v smer, ki je drugi dve potrebi ovrednotila kot popolnoma nepomembni. Zato je večina ljudi ostala brez smisla življenja.
Krščanska religija ni noben nadomestek za potovanje v drugi svet. Človekovo pozornost namreč usmerja na onostranstvo, na spoznanja, ki so zunaj sveta, medtem ko je drugi svet del naše lastne resničnosti, je svet tukaj in zdaj, ne v nebesih, in v tem svetu se manifestirata smisel in pomen našega življenja. Tako ljudje živimo v svetu, ki je sestavljen iz treh delov: vsakdanji svet, drugi svet in onostranstvo. Kaj se zgodi z nami in s kvaliteto našega življenja, ko enega ali celo dva od teh svetov »spregledamo«, zanikamo ali potlačimo, jasno vidimo v lastni civilizaciji: nesmiselnost, izgubljenost in obup vodijo v bolezen našega okolja in nas samih in povzročajo, da se naše življenje v vedno hitrejšem tempu vrti okrog niča. Povzdigujejo nesmiseln napredek (več, še več, vedno več) do namišljenega ugodja in vodijo do vedno večje verjetnosti, da bomo uničili sami sebe in svet, v katerem navidezno tako srečno živimo. V tem svetu smo skupek molekul, biokemičen sistem, bitje, ki je podrejeno principom vzrokov in posledic, pravzaprav smo samo stvar. V resnici pa smo veliko več: v drugem svetu smo del nekega smisla, pomena, s svojimi dejanji in mislimi skupaj z drugimi bitji ustvarjamo podobo sveta. V tem svetu smo del velikega načrta, ki daje svetu smisel in pomen. Človek sestoji iz treh delov: telesa, duše in duha. Živimo v treh delih sveta ali treh svetovih: v vsakdanjem svetu, v drugem svetu in v onostranstvu. Vsak od teh treh delov je za naše bivanje enako pomemben, tako kot je za življenje enako pomemben tudi vsak »sestavni« del človeka. V vsakdanjem svetu smo posamezniki z lastno zgodovino in zavestjo. V drugem svetu skupaj z drugimi bitji nenehno ustvarjamo »stvarjenje sveta« tako, da smo del nekega plana, nekega vzorca. Materija, energija, prostor in čas so sestavni deli našega telesa – iz teh komponent nastanejo, iz njih živijo in v njih preminejo skladno z zakoni vsakdanjega sveta. Naša duša in naš duh sestojita iz duhovnih sil kot so smisel in pomen. Te živijo v velikem vzorcu, ki ga tvorijo vsa živa bitja. Človek nastane s spojitvijo telesa, duše in duha. Zato so vsi trije deli enako pomembni. S spojitvijo teh treh elementov nastane tudi svet. Vsi trije deli delujejo drug na drugega. Ko potujemo v drugi svet, nematerialno dogajanje deluje na naše telo (materijo) in psihično strukturo. Ko je naše telo izpostavljeno zunanjim vplivom in spremembam, reagirata tudi naša duša in duh. Vse je med seboj v interakciji, tako je v našem življenju in tako je tudi na svetu. Smisel sveta in pomen velikega načrta vplivata na naše delovanje, ki spreminja svet.
Ko se nahajamo v drugem svetu, smo na področju, ki sestoji iz sil, smisla, pomena in vzorca. Kje drugje kot tu imamo neposreden dostop do teh področij v svojem lastnem življenju? Materija, energija, čas in prostor vedno in povsod določajo naše življenje. Tudi, ko se nahajamo v drugem svetu, naša biološka ura teče dalje. Istočasno pa smisel, sile, pomen in vzorci vedno in povsod vplivajo na naše življenje, tudi če vso svojo pozornost usmerimo le na vsakdanji svet. Srečanje z drugim svetom nas tako uči, da vse kategorije sveta vedno in povsod delujejo na nas. Hkrati živimo v materiji in energiji, v smislu in pomenu, in obenem v božanskem. Znanost, magija in vera obstajajo istočasno. Modrost, znanje in spoznanje so sposobnosti našega dojemanja in življenjskega načina. Kauzalnost naravnih zakonov, magična sinhroniteta in božanska esenca določajo naš svet in naše življenje.
Ker je naša kultura šamanska znanja in vedenja v svojem evolucijskem razvoju izničila in pozabila, se šamanizma učimo pri ljudstvih v težko dostopnih delih sveta, kjer se je šamanizem ohranil. Pri tem je nesporno dejstvo, da daljni eksotični kraji in nam tuja kultura pri iskalcih šamanskega znanja predstavljajo bolj duhovni avanturizem kot pa dejansko šamanistično izkustvo. Civilizacija sodobnega Evropejca je šla svojo pot in kakršnakoli predstava, da bomo postali šamani, če obiščemo nekega šamana npr. v Braziliji, je popolna iluzija. Kultura ameriških avtohtonih ljudstev, njihovo okolje, mitologija in način življenja so nam preveč tuji, da bi jih lahko izkusili in razumeli. Poleg tega smo prav mi Evropejci tisti, ki smo to kulturo uničili, njeno bogastvo pretopili v zlato, s katerim smo pozlatili oltarje evropskih cerkva in ustvarili najstrašnejši genocid v zgodovini človeštva. Naj bi nam zato morda duhovi naklonili milost in predali svoje znanje? Nedopustno je, da si še naprej prisvajamo nekaj, kar ni naše, to celo komercializiramo in podrejamo svojim lastnim interesom. Mi smo Slovani, naše avtohtono okolje je tukaj in zdaj in iz tega okolja smemo črpati znanja naših davnih prednikov. Pri tem se seveda postavlja kategorično vprašanje, kje naj to znanje dobimo, ko pa od svojih lastnih prednikov poznamo morda samo stare starše, kaj več pa le redko kdo. Znanja, izkustva in modrosti so šla v pozabo skupaj z našimi predniki. Medtem ko avtohtona ljudstva poznajo svojo osebno zgodovino in svojih prednikov ne pokopavajo v pozabo, ampak v živi drugi svet, smo mi znova na imperialističnem pohodu k ljudstvom, ki čuvajo zemljo in mir svojih prednikov. Domišljamo si, da za denar lahko kupimo njihove šamanske atribute, ki nam bodo služili kot novodobnim šamanom. To je popolna neumnost. Izhajati moramo iz svoje lastne tradicije in svoje lastne kulture in uporabljati svoje lastne moči. Moč rastlin, živali in mineralov je najmočnejša tam, kjer smo doma. Prav tako je najmočnejša moč naših lastnih prednikov in naših lastnih božanstev.
Izvor Slovanov in izvor šamanizma sta nesporno zgodovinsko identična pojava, locirana v centralnem delu Sibirije v pradavnino. Zato nam znanje sibirskih šamanov ni niti tako tuje niti tako daleč, zdi se, da ga imamo kodiranega v praspominu in ohranjenega v svojem genskem zapisu. Čeprav smo zaradi svoje lastne civilizacijske zablode vmesne člene v verigi naših prednikov pozabili, nam je ta kultura blizu in z učenjem in izkustvom lahko obudimo svoj praspomin, prepoznamo smisel in namen našega šamanskega potovanja, ter vršimo svoje poslanstvo: biti šaman. Ne zaradi egoističnih nagibov, ampak z namenom pomagati sebi in drugim. To je namreč naloga, namen in dolžnost šamana. To je bila naloga šamana v daljni preteklosti in prav taka je naloga šamana danes. Človeka v preteklosti so ogrožale sile divjine, danes pa ga ogrožajo sile t.i. visoko razvite civilizacije. Princip je isti, le mehanizmi so drugačni, vloga šamana pa ostaja ista. Šaman ne moreš postati, ker si se ti tako odločil – šaman postaneš, ker so se duhovi in božanstva tako odločili in te izbrali, da se učiš, spomniš in deluješ!
